Prvi turški vpad na Štajersko je bil leta 1396, ko so Turki porazili ogrsko vojsko in križarje v Nikopolju, za tem so prodrli na Dravsko polje ter požgali Ptuj. Leta 1408 so Turki ponovno vdrli na slovensko ozemlje pri Metliki in od takrat pa vse do znamenite bitke pri Sisku 22. 6. 1593, ko je Turke porazila krščanska vojska, je sledilo še nekaj manjših vdorov, ki pa niso v večji meri prizadeli naših krajev. Posledice več kot dvesto let trajajočih vdorov in plenitev so bile velike človeške in materialne izgube, opustela območja na podeželju, ki so ostala domala brez prebivalcev, visoki davki za obrambo, graditev taborov in utrjevanje mest, nastanek "vojne krajine". Vse to je povzročilo širok odpor proti islamu. Turški vpadi so močno vplivali na življenje ljudi tudi v obliki resničnih in izmišljenih zgodb (J. Sket - Miklova Zala, R. Murnik - Lepi janičar, J. Jurčič – Jurij Kozjak, slovenski janičar, J. Slapšak – Turki pred svetim Tilnom, J. Žlaus 

       Turki na Dednem Vrhu ...) v pesmih in pregovorih, v likovnih delih in v zbirkah turškega orožja in opreme. Veliko je ostalo še danes vidnih obzidij okoli mest, gradov, samostanov in cerkva, kar je bilo namenjeno obrambi pred sovražniki, v 15. in 16. stoletju pa zgolj obrambi pred Turki. Graščaki so se skrili za obzidja svojih gradov, meščani za obzidja mest, podeželsko prebivalstvo pa je ostalo brez zaščite pred divjanjem Turkov. Manjše skupine so se lahko za kratek čas zatekle v cerkvene stavbe. Po vzoru iz romunske Transilvanije so kmetje začeli okoli cerkva in samostanov graditi najprej lesene ograde, kasneje pa kamnita obzidja – kmečke protiturške tabore. Na Slovenskem je bilo v začetku 16. stoletja več kot 250 protiturških taborov, od tega se jih je ohranila le peščica. V naši občini so še danes vidni ostanki nekdanjih taborov: 

     Cerkev sv. Lenarta v Novi Cerkvi je bila že leta 1473 obdana s taborom – obzidjem, ki je bil po zgodovinskih podatkih ohranjen še leta 1777 z dobro vidnim severnim rokavom obrambnega jarka, sredi 19. stoletja pa so odstranili severozahodna vrata z dvižnim mostom. Še danes lahko vidimo ostanke nekdanjega obrambnega zidu okoli cerkve in notranjega pokopališča z nekaterimi ohranjenimi nagrobnimi ploščami in napisi na fasadi cerkve. 

      Cerkev Naše ljube Gospe Rožnovenske v Črešnjicah so Turki napadli in izropali med letoma 1480 in 1483, leta 1487 pa je bila obnovljena in ponovno posvečena. Takrat so ji dodali visoko obzidje s še danes vidnimi oporniki in z obrambnim stolpom, ki so ga leta 1873 prezidali v cerkveno stavbo in učilnico za verouk. Visoko obzidje so v letih od 1830 do 1935 znižali in ga severno od cerkve odstranili, ostal je le še na vzhodni, južni in zahodni strani. Tudi tukaj je bilo znotraj obzidja pokopališče, na fasadi cerkve pa je ohranjenih nekaj nagrobnih plošč. Prihod Turkov v naše kraje so v tistih časih prebivalstvu naznanjali kresovi, ki so jih kmetje prižigali na visokih hribih; od takrat izhajajo tudi imena vasi Straža, Stražica in kmetija Stražan.

          Ogledalo Vojnik, štv. 135    

Globoko v frankolovskem farnem arhivu smo pred kratkim našli mrliško knjigo iz l. 1788 od župnije Črešnjice. Še danes zabeležimo pokojne v knjige na podoben način.

Dva nova zvona v Črešnjicah.

Ganljivo slovesnost smo obhajali 11. nedeljo po bink. 21. avgusta (19 .. ? letnica ni omenjena) v Crešnjicah. Pred svojim odhodom iz te župnije so vč. g. Alojzij Kos oskrbeli Črešnjičanom še lepo vbrane zvonove. Imela je do zdaj Črešnjiška farna cerkva sicer 3 zvonove; toda niso bili posebno glasni. Želeli so imeti 4 zvonove, pa največi naj bi bolj glasno pel, kakor poprejšnji. Ljudstvo v Črešnjicah ni premožno. Zato je prihilel Črešnjičanom na pomoč blag sosed iz Frankolske župnije, Jernej Pristovnik. Daroval je eden­ tisoč goldinarjev iz hvaležnosti, ker mu je Marija vselej pomagala iz velikih zadreg, v kojih se je nahajal prav mnogokrat. Začel je z majhnim, a zdaj jo premožen mož. Njegovi 4 so omoženi in oženjeni otroci, so s tem očetovim darom prav zadovoljni ter so še sami priložili prav znatne doneske. Ostalo so pa dali zraven Čresnjiškega rojaka č. g. Jožefa Krajnc, provizorja pri Sv. Petru pod gorami, domači župljani in nekateri bližnji sosedi in sicer ljudje vsakega stanu, dninar in posel, kakor posestnik in prevžitkar: vsakdo je daroval po svojih zmožnostih z velikim veseljem. Kar je pa tudi mnogo vredno, ljudje so odrajtali svoje obljubljene doneske ve­liko poprej, kakor je bilo dogovorjeno.

      Eden poprejšnjih 3 zvonov, ki je tehtal 250 kilo ter bil vlit leta 1664, se je zdaj prelil. Vlila sta se iz nova zvonova: največi tehta 954 kilo, manjši pa 296 kilo (toraj blizu 17 centov in manjši nekaj nad 5 centov). Vsi stroški znašajo 2000 fl.Večji zvon ima podobe: Sv. Jernej, Sv. Jožef, Sv. Alojzij pa napis: »Pod župnikom Alojzijem Kos, cerkvenima ključarjema Jož. Krajnc in Blažem Slemen­šek sem bil zlit. Jernej Pristovnik mi je največji dobrotnik«.

Manjši pa ima slike: Sv. Cirila in Metoda, sv. Ano in sv. angelja varha. Napis: »Čast bodi Boga na višavah in mir na zemlji ljudem, ki so svete volje«.

      Vlita sta nova zvona pri gosp. Albertu Samassa v Ljubljani. Njuna zunanja oprava je prav čedna in lična. Samassov tesar: Jožef Rozman je delal skozi 9 dnij strop za zvonove ter rešil svojo nalogo s pomočjo 3 vrlih te­sarjev iz Špitaliča prav dobro. Zdaj so vglasbljeni Čreš­njiški zvonovi v F­dur. Dva ostala stara zvona imata glasove A in F, nova dva pa F in C.

      Kakor sem začetkoma povedal, v 11. nedeljo po binkošlih smo obhajali slovesnost in zavživali veselja, da so nam novi zvonovi prvokrat zapeli; krščeni so bili že poprej v Ljubljani. Ta dan so došli v Črešnjice vč. g. Karol Gajšek, dekan Dobrnski, vč. g. Jernej Voh, nad­ župnik in dekan konjiški, ob enem patron Črešnjiške župnije, potem gg.: župniki iz Frankolovega, Vitanja in Zreč. Vč. g. dekan Dobrnski so razložili v svojem za­nimivem govoru zgodovino in pomen zvonov. Navzoč je bil tudi slavni naš rojak gosp. profesor Anton Bezenšek iz Plovdiva v Bolgariji ter razveselil častite goste z jako primernim in prisrčnim govorom. Povedal nam je, kako tužno je bilo na Bolgarskem ob tistem času, dokler so tamkaj gospodarili Turki; kristjani takrat niso smeli imeli zvonov. Na neki visoki gori, odkoder se ni slišal k Turkom glas zvona, pa so zvonili menihi v svojem samostanu in to je privabilo nebrojne trume ljudstva na goro, ki je tamkaj dolgo, dolgo časa ostajalo ter po­ slušalo to rajske glasove.

       Žal. da so Črešnjiški zvonovi tako kmalu zapeli slovo vč. g. Alojziju Kos! Lep spominek zapušča ta blagi gospod v Črešnjiški fari z obhajanjem sv. misjona in s pripravo tako lepega zvonenja! Bog živi skrbnega dušnega pastirja, pa tudi vse dobrotnike starodavne Črešnjiške cerkve!

                  SLOVENSKI GOSPODAR (19.. ?letnica ni omenjena )

                                        (Avtor članka mi ni poznan)