Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Po romanu Sonce Petovione (2019) je Celjska Mohorjeva družba izdala najnovejši zgodovinski roman Branka Cestnika z naslovom Šesti pečat.

      Šesti pečat je zgodovinski roman o preganjanju kristjanov na antičnem Ptuju v času Dioklecijanovega poskusa izbrisa krščanstva v rimskem imperiju. Subtilno se naveže na tematsko nit iz Cestnikovega prvega romana Sonce Petovione. Dogajanje med leti 284 in 304 spremljamo skozi oči osmih izpostavljenih likov, tudi preganjalcev, kot je bil Dioklecijan. Njihove usode povezuje Viktorin Ptujski, ki velja za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma in celo prvega pisatelja z današnjega slovenskega ozemlja.

ŠESTI PEČAT

     V zadnjem avgustovskem petku 2022 smo na Frankolovem doživeli predstavitev že drugega zgodovinskega romana avtorja, sicer pa frankolovskega župnika, patra Branka Cestnika – Šesti pečat. Res lep in dobro obiskan kulturni dogodek v organizaciji Prosvetnega društva Anton Bezenšek Frankolovo in Celjske Mohorjeve družbe je bil poslastica za knjigoljubce. Prijeten ambient sta nudila župnijsko dvorišče in ploščad zunanje učilnice OŠ Frankolovo, ki je locirana med osrednjimi vaškimi ustanovami: osnovno šolo z vrtcem, cerkvijo, župniščem in gostilno. Za uvod smo slišali dve domovinski pesmi v izvedbi MoPZ Frankolovo, pogovor s p. Brankom Cestnikom pa je vodil Janez Karo. 

     Knjigo priporočamo v branje vsem željnim odkrivanja zgodovine in zgodbe, ki bralca »vleče«. Vleče pa tudi slog pisanja, saj pater Cestnik vedno znova dokazuje, da je mojster ne le govorjene, ampak tudi pisane besede. Krajani smo veseli in upravičeno ponosni, da imamo med nami tako velikega človeka; v eni osebi je župnik, pisatelj, kolumnist, kritik, urednik, predavatelj … Na samem dogodku je bilo mogoče oba Cestnikova romana tudi kupiti. Pred in po predstavitvi je bil avtor tudi na razpolago vsem, ki so želeli njegov avtogram ali posvetilo. Druženje prisotnih se je ob dobri kapljici in prigrizku nadaljevalo pod zvezdami še v pozne nočne ure.   

            Tekst: Sonja Jakop

KORONADOBA IN TRIJE KORAKI

Duhovnik Pater Branko Cestnik

Epidemija koronavirusa ne bo trajala v nedogled. Še vsake epidemije, tudi tistih še veliko hujših, je bilo enkrat konec. Ker smo ljudje razumna in družbena bitja, lahko veliko pripomoremo, da ta nesreča čim prej mine in pusti čim manj škodljivih posledic. Pri tem so zelo pomembni trije koraki: premagati koronavirus, izogniti se sporom, zrasti v modrosti. 

I. Premagati koronavirus 

Zdi se lahko, pa ni. Koronavirus je »zvit«. Četudi gre za mikroskopsko majhen delček brez inteligence, se obnaša, kot da zna prav dobro razmišljati. Zdi se, da »hoče« priti do svojih žrtev, ki so večinoma starejši in že oslabeli od te ali one bolezni. Tako ali drugače išče poti do njih. Prav zato moramo ljudje zavestno ravnati tako, da virus prelisičimo mi. Sprejeti moramo zajezitvene ukrepe, predvidevati, da je nevarnost vedno nekje blizu. V veliko oviro pri tem sta nam podcenjevanje nevarnosti ali celo zanikanje koronavirusa. Še bolj kot to pa je nevarno napihovanje nevarnosti in gledanje na epidemijo kot na načrtno zaroto zoper človeka. Poleg tega je posebej poguben tudi egoizem ljudi, ki jim je vseeno za zdravje drugih in se zato požvižgajo na ukrepe. Sklep vseh nas, ki s Prešernom dobro v srcu mislimo, mora zato biti, da bomo storili vse, da kot posamezniki in skupnost zajezimo in premagamo koronavirus. Bitke namreč še ni konec in tudi ko je bo, bomo morali šelep čas ostati na preži. 

II. Izogniti se sporom 

Ko nam bo biološki koronavirus uspelo zamejiti, bo najverjetneje med nami še vedno ostal zelo nevaren »moralni koronavirus«. Predvsem v obliki zamer, sporov, očitanj, podtikanj, manipulacij. Na ravni državne politike se nam lahko zgodi, da bomo še dolga leta poslušali, kako je opozicija »izdala narod« v času koronakrize, ker je podpirala proteste in pogosto bila proti ukrepom. Z druge stani pa se lahko zgodi, da bomo slišali, kako je oblast »ubijala narod«, ker ni znala preprečiti visoke smrtnosti. Tovrstna razmišljanja lahko kaj hitro sprožijo nezadovoljstvo, očitke in poglobijo razdeljenost. Tudi na lokalni in družinski ravni se lahko zgodi podobno. Bratje in sestre na primer lahko drug drugemu še dolgo očitajo, kdo je bil kriv, da je koronavirus prišel v hišo in da je umrla mati. Podobno na delovnem mestu: nekdo je okužen prišel v službo, okužil je ostale, eden od novo okuženih je doma okužil bolnega starega očeta. Kot lahko pričakujemo, nas bo v času po koroni lahko v zasedi čakal še prepir zaradi nje. Zato moramo že zdaj narediti vse za spravo, odpuščanje, pobot. Če je kdo koga po neumnem okužil, naj se opraviči, drug naj opravičilo sprejme in odpusti. Potrudimo se, da bi dosegli pobot, podelimo amnestijo in nikar ne pustimo, da nas koronavirus veže nase še potem, ko bo kot epidemija že premagan. 

III. Zrasti v modrosti 

Po koncu epidemije se bo na marsikaterem področju sprožilo pravo divjanje. Razumljivo. Potrebno bo nadoknaditi izpad dohodkov v gospodarstvu, turizmu, kulturi, trgovini ... Potrebno bo obiskati sorodnike in prijatelje na drugem koncu države. Potrebno bo praznovati praznovanja, ki jih v času ukrepov nismo smeli. Kolikor bo pokoronsko hitenje razumljivo, toliko bo lahko tudi prazno. Preizkušnja kot je ta, ki jo doživljamo, je klic k premišljevanju, klic k večji modrosti. Če bomo divjali, ne bomo imeli časa za jasen premislek. Čas je, da postanemo modrejši, razumnejši na mnogih področjih. Zdaj, ko smo preživeli razne karantene, lahko jasneje vidimo, kako nenadomestljiva je družina. Vprašamo se lahko o domovih za starejše: je res potrebno, da so ti domovi takšne »masovke«? Bi ne bilo boljše in bolj naravno, če bi bili manjši in bliže izvornemu kraju bivanja? Naslednje vprašanje je ekološko. S karantenami se je znižala onesnaženost. Zavedajmo se, da smo onesnaževalci in da s premišljenim ravnanjem lahko onesnažujemo manj. Vprašajmo se o kulturi in duhovnosti. Ker ni bilo koncertov in so bile tudi cerkve zaprte, je marsikdo začutil »luknjo v duši«. Tudi to je znak, da smo ljudje še vedno simbolna in duhovna bitja. Potrebni smo umetniških in obrednih dogodkov. Še bi lahko naštevali. Skratka, tretji in zaključni korak je zrasti v modrosti. Modrost, za katero je prav, da se je naučimo iz časa koronavirusa, je predvsem v tem, da bomo znali videti v neprijetni preizkušnji epidemije priložnost za osebni in družbeni napredek. 

        OgledalO 01 – 132 4. marec 2021 |

Sonce Petovione, zgodovinski roman

Pater Branko Cestnik, duhovnik na Frankolovem, urednik revije Cerkev danes, je leta 2012 začel pisati bloge, ki so bili zelo dobro brani. V letu 2019 je pri Slomškovi založbi izšel njegov prvi roman z naslovom Sonce Petovione.

    Patra Branka je sprva zanimalo, kako je bilo s prvimi koraki krščanstva na naših tleh. Zgodovinska stroka meni, da so prvi kristjani pred letom 200 prišli na Ptuj. Ker izhaja iz tistih koncev, natančneje iz Hajdine, kjer je bila verjetno zgrajena tudi prva cerkev, se je odločil, da razišče ta predel. Ugo- tovil je, da ne obstajajo nobena literarna dela o takratnem krščanstvu na naših tleh, kar ga je spodbudilo k branju in zbiranju materiala z name- nom, da bi prav on napisal zgodbo o tem.

  V dobrih dveh letih je prebral veliko knjig, strokovnih in arheoloških člankov. V veliko pomoč mu je bilo znanje italijanskega jezika, saj imajo ravno Italijani na spletu največ zgodovinskih dejstev o rimskem času. Našel je veliko člankov o Ptuju in njegovi okolici. Sprva je mislil, da bo ugotovitve objavil kot blog, vendar se je kasneje izkazalo, da je zbranega materiala ogromno in tako je nastal tiskani roman.

       Roman Sonce Petovione govori o družini trgovcev z blagom, ki se preselijo iz male Azije – današnje Turčije – v Ptuj konec drugega stoletja. Ti ljudje so kristjani. Iz leta v leto se okoli njih začnejo nabirati prvi kristjani. Drži se, koliko je mogoče, zgodovinskih in arheoloških dejstev, prikazano je takratno dejansko dogajanje v Panoniji. V romanu nastopa 15 oseb, ki so takrat živele na Ptuju. Še danes najdemo njihove nagrobne spomenike. Eno celo poglavje v romanu se dogaja na območju današnje občine Vojnik, natančneje v Ivenci in na Frankolovem.

     Roman je nastajal od spomladi 2017 do jeseni 2019. Natisnjen je pri Slomškovi založbi v 900 izvodih. Prva predstavitev se je zgodila v Ljubljani na knjižnem sejmu, takoj zatem pa so večje predstavitve zgodile še v Hajdini, na Ptuju, v Novi Cerkvi, Mariboru, na Teharju, v Celju, Šentilju, in ob kulturnem prazniku, 8. februarja, na Frankolovem. Knjigo lahko kupimo na predstavitvah, v knjigarnah, Mohorjevi družbi ali si jo sposodimo v knjižnici. Za božič 2019, kmalu po izidu romana, so v ptujski minoritski cerkvi domačini naredili jaslice z liki iz romana. Bralci ne bomo dolgo ostali brez zanimivih zapisov, saj je v nastajanju že nov roman. Sicer ne bo obširen kot ta, vendar nas bo zgodba o Viktorinu Ptujskem, ki je kot škof deloval na Ptuju in tam leta 303 umrl mučeniške smrti, kar vabila k branju. 

             Tekst: Nuša Lilija

            Foto: osebni arhiv Branka Cestnika

Predstavitev zgodovinskega romana Srce Petovione. 
      V zgodovinskem romanu Branka Cestnika spoznavamo življenjske zgodbe treh mož, ki jih usoda združi na antičnem Ptuju. Sredi nemirnih časov vladanja cesarja Komoda bodo morali kljub različnemu izhodišču najti stičišče v prijateljstvu in skrbi drug za drugega. 

     Branko Cestnik, rojen 1965 na Hajdini pri Ptuju, je leta 1986 vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in kasneje v noviciat v Madrid. Na Salezijanski univerzi je magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugèna Ionesca. Od takrat se je pričel uveljavljati kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih. Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal zbirko esejističnih zapisov Manj, boljše, tišjeSonce Petovione je avtorjev romaneskni prvenec.

V tej deželi se cedi pravi med

Zavetnik čebel, čebelarjev in voskarjev, sv. Ambrož, goduje 7. decembra. Ni naključje, da so ga na njegov god vojniški čebelarji in gostje letos že tretjič zapored pri čebelarski maši na Frankolovem prosili za zdravje svojih brenčečih ljubljenk.

     Pater B. Cestnik je ob tej priložnosti povzel vlogo čebele od pradavnine do danes. Po svetopisemskem izročilu je med znak božje dobrote in sladkobe. Po zaslugi čebel smo ljudje najprej spoznali sladkobo (veliko prej kot sladkor), ki so jo marljive žival'ce »nabrale« v naravi in jo dale človeku. Že v antičnih kulturah so ljudje razumeli čebele kot večne, svete živali. Ko Sveto pismo govori o najodličnejših plodovih narave, je eden prvih med, tako sladek in zdrav. Vonj po medu ima tudi mana, nebeška hrana. Poznamo rek o obljubljeni deželi – to je dežela, kjer se cedita med in mleko. Pa danes? Z varovanjem teh žuželk čebelarji opravljajo svoje čudovito poslanstvo, zaradi vse manj zdravega okolja pa so postavljeni pred vse večje izzive. In vojniški čebelarji ta posel nedvomno dobro obvladujejo. Čebelarsko društvo Vojnik že 70 let piše uspešno čebelarsko zgodbo, za kar so bili v letu 2017 nagrajeni s srebrnim občinskim grbom.

      Sicer čebelarji v mesecu decembru ne posegajo v čebelje panje, zato pa bolj krepijo društvene dejavnosti, ocenjujejo minulo sezono in se pripravljajo že na naslednjo. Po izjavi predsednika vojniških čebelarjev, Petra Babnika, je bila minula letina podpovprečna po količini in nadpovprečna po kakovosti pridelanega medu. Letošnje vreme je bilo izrazito nenaklonjeno čebelarjenju, so pa vojniški čebelarji zadovoljni, ker je javnost na njihovem območju vse bolj osveščena glede skrbi za zdravo čebeljo pašo. To pa je prvi pogoj, da se bo v vojniški deželi še naprej cedil res dober med. Praznovanje so po maši nadaljevali pri sosednjem Turistu in se kot vedno razšli s čebelarskim pozdravom: »NAJ MEDI!«

 

Tekst: Sonja Jakop

Foto: Martin Goleš

Branko Cestnik je diplomiral iz teologije in pripada misijonarskemu redu klaretincev. V Rimu je študiral filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo. Najbolj se je poglabljal v vprašanja umetnosti, medijev in vere.

Opolnomočenje pomeni,

da se zavedamo svoje družbene moči

in jo začnemo uporabljati.

Pater Branko Cestnik

 

Opolnomočenje namesto brezbrižnosti

 

  Menda Slovenci na avtobusu ali v čakalnici najlažje drug z drugim navežemo stike z jamranjem. Ali jamramo o vremenu, ali o previsokih cenah tega in onega, ali o »pokvarjenih« politikih in tajkunih. Jamranje postane nacionalni šport v zaostrenih razmerah, kot so gospodarska kriza, politična nestabilnost, begunska kriza. Ko jamramo, se pomirimo in z drugimi intimno zvežemo v skupnost – grenko-sladko skupnost jamrajočih.

   Pred desetletjem so ankete med mladimi pokazale, da so vse bolj optimistični, a obenem vse bolj družbeno apatični. Gospodarska rast je bila visoka, dobro jim je šlo, zakaj ne bi bili optimistični? Tudi to, da jih družbene zadeve (politika, gospodarstvo, kultura, mediji, civilna družba, društva ipd.) niso zanimale, je do neke mere razumljivo. Ko je hladilnik poln in v kinu vsak teden nov film, zakaj bi »komplicirali« z družbenimi razpravami? »Smisel življenja je ležanje na plaži,« so si radi zapeli takrat.

   A zakonitosti na tem področju so železne. Če te družbene zadeve ne zanimajo, te čaka kazen. Enako kot takrat, ko te »ne zanima« vrt ob tvoji hiši, potem pa se čudiš, da je na njem zraslo bore malo. Nastopila je gospodarska kriza in zdaj se vsi čudimo, kolika je naša nesreča. Zatekamo se v jamranje in podlegamo histeričnemu iskanju grešnega kozla. Jamramo na veliko, grešnih kozlov smo nekaj našli, toda rešitve ni in ni.      Najprej si moramo izprašati vest. Ali ni naše nezanimanje za družbeno življenje pripomoglo, da smo tam, kjer smo? Ali ne drži tisti, ki mu je »vseeno«, ker ima poln trebuh, vreče onemu, ki v času blagostanja krade za svoj žep? Lopovi in koruptivneži so namreč najbolj veseli, če ljudje niso pozorni na družbene procese v ozadju. Če hočemo poslabšati stanje v družbi, nam ni treba biti hudobni. Dovolj je, da smo apatični (površni, leni in brezbrižni). Naša apatičnost daje prostor onim, ki pa so res hudobni in grabežljivi. Ko ugotovimo svojo sokrivdo za dano stanje, je na vrsti naša prebuja. Zbuditi se moramo, se ozavestiti dogajanja, se družbeno opolnomočiti. Opolnomočenje pomeni, da se zavedamo svoje družbene moči in jo začnemo uporabljati. Kako?

   Ena pot je gotovo standardna pot politike – pot političnih strank. Nekateri gredo po njej in poskušajo na ta način ozdraviti deželo. Druga pot je tej enakovredna, če ne celo bolj pomembna. To je pot civilnodružbenega življenja v svojem kraju. Po načelu »misli globalno – deluj lokalno« lahko začneš svojo neposredno okolico spreminjati na bolje. To lahko storiš bodisi preko lokalnih društev, bodisi v prostovoljnih akcijah, bodisi tako, da si enostavno »na sceni« in »zraven«, ko se v kraju kaj dogaja.

  Zakaj je ta pot morda bolj pomembna od strankarskega aktivizma? Zato, ker zdravi družbo od spodaj in jo zdravi zares. Predvsem pa nas odvadi družbeno najbol nekoristnega početja – jamranja.

 

           Tekst: Branko Cestnik

PONOSNI PREJEMNIK ZLATEGA VOJNIŠKEGA GRBA 2014 JE POSTAL PATER BRANKO CESTNIK

 

    Zlati vojniški grb je za vso vloženo energijo, znanje in trud zaradi plemenitih in splošno koristnih dobrih del, poslanstva za župnijo, kraj in občino prejel pater Branko Cestnik, ki je naš občan že dobro desetletje.

    Pot njegovega šolanja in delovanja ga je z rodnega Ptuja skozi Maribor, Rim, Madrid in Milano pripeljala nazaj v Slovenijo in leta 2003 na Frankolovo, ko je kot župnik prevzel župniji Frankolovo in Črešnjice. Poleg njegovega osnovnega poslanstva je v tem času vložil ogromno energije v delo na pastoralno-vzgojnem področju, zlasti na področju mladinske animacije. Kot župnik uspešno sodeluje z društvi, šolo in drugimi organizacijami v kraju. Je vzoren primer sodelovanja cerkvenih in političnih oblasti v krajevni skupnosti in občini. Frankolovo so pod njegovo taktirko posebej zaznamovale gradnje in prenove vseh cerkvenih objektov, pater je bil namreč oče in vodja stoletnih obnov.

   Je teolog širokega formata, ki s svojim znanjem, pridobljenim tudi v tujini, in izkušnjami ter stalnim spremljanjem razvoja verskih in družbeno-političnih trendov v svetu vidi in zna pristopiti k najbolj občutljivim temam verskega in družbeno-političnega življenja.

   Je pravi župnik za današnji čas, ki spodbuja in povezuje ter s pravo mero kritičnosti obravnava teme, ki se v Sloveniji ne odpirajo dovolj. Številne in zelo odgovorne naloge opravlja tudi v slovenski Cerkvi. Kot izredno zaželen predavatelj deluje po vsej Sloveniji in zamejstvu, tako s svojim neposrednim delovanjem daje še večjo prepoznavnost našemu kraju in občini.

     Ob izteku osrednje prireditve so se svetnice in svetniki občinskega sveta občine Vojnik v mandatu 2010–2014 županu Podergajsu z nagovorom podžupana Branka Petreta zahvalili za 20-letno uspešno in požrtvovalno delo.

 

      Tjaša Podergajs

Foto: Matjaž Jambriško

                                          

                                Glasilo Občine Vojnik

                                Ogledalo št.103, december 2014

Pater Branko Cestnik: V Italiji sem se vzgajal v

zelo širokem, odprtem duhu

   Klaretinec pater Branko Cestnik je naš občan dobro desetletje. Pot njegovega šolanja in delovanja ga je z rodnega Ptuja skozi Maribor, Rim, Madrid in Milano pripeljala nazaj v Slovenijo in leta 2003 na Frankolovo, ko je kot župnik prevzel župniji Frankolovo in Črešnjice. Kot izredno ustvarjalen in uspešen občan je letos prejel najvišje priznanje občine Vojnik, zlati vojniški grb, saj je poleg dušno pastirskega poslanstva in temeljite obnove vseh cerkvenih objektov na Frankolovem ogromno svoje energije vložil v delo z mladimi, rezultati njegovega dela so vidni še na mnogih drugih področjih. Občanom in širši javnosti je dobro poznan tudi po najrazličnejših medijih, v katerih se redno pojavlja kot pisec, komentator in kolumnist.

 

Predpostavljam, da vas občani Vojnika kar dobro poznajo. Nam lahko še malce predstavite svojo mladost?

    Izhajam iz kmečke družine iz Hajdine pri Ptuju, moje otroštvo je zaznamovalo kmečko življenje, očeta sem izgubil pri 10 letih, ubila ga je strela. Srednješolska leta so bila kar viharna. Najprej sem hodil na vojaško gimnazijo v Ljubljani, kjer so me po letu in pol izključili (bil sem »žleht«), potem sem se prepisal na ptujsko gimnazijo. Tudi te nisem končal, ker sem imel s šolo in ona z mano težave, bolj disciplinske kot učne. Vmes sem fizično delal v tovarni opeke in popravljal zamrzovalne skrinje pri enem podjetniku. Praktično sem bil ves ta čas v nekem intenzivnem duhovnem iskanju, ki se je zaključilo tako, da sem se kasneje vrnil v cerkev za razliko od mnogih vrstnikov, ki so jo po birmi zapustili. V meni je dolgo, 3 do 4 leta, zorela želja po duhovniškem poklicu, leta 1987 sem stopil h klaretincem in šel študirat v Rim.

 

V Sloveniji je le za vzorec redovnikov iz reda sv. Antona Marije Clareta. Zakaj ste izbrali ravno to misijonsko družbo?

    Ko sem iskal, kje bi postal duhovnik, sem imel v mislih le, da moram postati redovnik. Škofijsko duhovništvo me ni nagovarjalo, čeprav sem imel zelo dobre izkušnje z domačim župnikom. Privlačili so me manjši, apostolski redovi (lazaristi, jezuiti, klaretinci), ne pa velike »božje kasarne«. V času iskanja sem pogosto zahajal v Kartuzijo Pleterje in tam duhovno spoznaval molitveno življenje. To obdobje mi je dalo veliko, in ker sem poznal že enega patra klaretinca, je odločitev padla. V Sloveniji ta red ni imel študentov, zato sem moral na študij v Rim. Novo mašo sem pel leta 1995, dve leti kasneje sem magistriral iz mladinske pastorale. Že pred zaključkom magisterija sem služboval v Milanu, kjer sem bil eno leto kaplan. Delal sem na zelo urejeni, napredni župniji, v bistvu je bila ideal župnije za današnji čas.

 

Je bila vrnitev v Slovenijo vaša želja? Kaj ste počeli, preden ste prišli na Frankolovo?

   Iz Milana sem prišel v Maribor in na povabilo mariborskega škofa prevzel mladinsko pastoralo na škofijski ravni. To je bila zahtevna služba, z mladimi sem delal 5 let brez predaha, istočasno sem bil duhovni pomočnik v Kamnici. To je bilo fizično zelo naporno, vendar izredno lepo obdobje, ki me je preželo z mladinskostjo, posluhom za mlade, za otroke. Ko sem se s škofom dogovarjal za župnijo, so mi predstojniki v Nemčiji naročili, da ne smem prevzeti župnije v slabem materialnem stanju, ker je klaretinski red v Sloveniji že veliko vložil v obnovo enega župnišča. To sem škofu povedal, ponudil mi je štiri župnije in s p. Martinom sva si jih že malo ogledala, potem pa se je škof iznenada odločil in mi kar po telefonu sporočil: »Na Frankolovo gresta, dva sta, še Črešnjice bosta zraven vzela.« Čeprav sem vedel, da je bila to, kar se materialnih pogojev tiče, najslabša med ponujenimi možnostmi, sem brez oporekanja rekel 'da', pogovor je trajal manj kot minuto. Razmišljal sem tako, da moram pri svojih 38 letih, na višku življenjskih moči izzive zagrabiti, ne pa se jim izmikati, in tega 'da' mi ni bilo nikoli žal.

 

Po desetletju gradenj in obnov danes center Frankolovega krasijo obnovljeni cerkveni objekti in okolica. Kakšen je ključ do tega uspeha?

   Gradnja je pomembno delo za kraj, vsi se boljše počutimo, če imamo lepe stavbe. Tudi sam sem ponosen na to, kar smo naredili, ni mi žal ur, dni in let za te napore. To, kar bi naj bila najbolj imenitna točka v vasi (cerkev in okolica), je bilo zelo zapuščeno in tudi ljudje so komaj čakali, da bi začeli s prepotrebno obnovo. Tako stanje je v vseh nas vzbudilo močno motivacijo za akcije, ki smo jih potem nizali eno za drugo. Tudi v Črešnjicah smo delali, vendar tam ni bilo tolikšnih potreb po obnovi. V udarniški akciji smo s farani sami menjali streho na župnišču, sicer pa so posamezni mojstri izvajali bolj specialna dela.

 

Kako ste pritegnili k sodelovanju ljudi?

   Odgovornost za lepo urejen kraj in močno pričakovanje sta takrat zelo zajela ljudi. Nikoli jim nisem ukazoval, naj delajo, ampak delajmo. Sam sem bil prisoten v vseh akcijah in delal razna fizična dela. To ljudi dodatno motivira, če vidijo, da župnik fizično dela. Tudi zaupanje glede denarja je zelo pomembno in je trajalo ves čas, kar sem bil župnik. Če je zaupanje, so tudi sredstva. Nikoli nisem delal pridigarskih zgodb iz nabirk in denarja. Ljudje so racionalni, sami vidijo potrebe in jim tega ni treba vbijati v glavo. Ta mehki pristop se je izkazal za pravilnega in se je tudi obrestoval. Sam na vse gradbene zadeve gledam kot na stvari, ki gradijo objekt in skupnost. Sodelovali so vsi, čeprav nekateri nikoli ne pridejo v cerkev. Če si ljudje zaupajo, je to evangelijska vrednota, to so dobre stvari, ki so Bogu všeč.

 

Z vašim prihodom je župnija vsestransko zaživela, znali ste pritegniti tudi mladino, zlasti k skavtom.

   Primarni cilj je bil, da bogoslužje postane naša skupna skrb, ne župnikova, drugi pa, da se pri verouku ustvari takšno vzdušje, da bi otroci radi prihajali – danes smo ena redkih župnij, kjer večina otrok še hodi k verouku. Na dekanijski ravni smo začeli s skavtsko dejavnostjo in danes imamo stabilno in eno večjih skavtskih skupin v Sloveniji. Sam sem kot skavt začel v Italiji, brez prekinitve pa nadaljujem v slovenskem prostoru. Od leta 2001 vsako leto vodim izobraževanja za skavtske voditelje na državni ravni. To so obsežni in zahtevni projekti s študenti. Zame je to delo tako pomembno, da sem si zadal zaobljubo, da bom sodeloval, dokler bom mogel. Preko skavtov sem se naučil, da župnija ni moja meja, da bi se vanjo zaprl. Je pa delo z mladimi zelo naporno, vedno manj so pripravni za prostovoljstvo. Pri otrocih teh težav ni, problem nastane v srednji šoli, ko se 'izgubijo', težko se zavežejo kaki dejavnosti za dlje časa. Skavtstvo je za voditelja zelo zahtevno vzgojno delo, to ni žuriranje. Voditelji morajo veliko delati na sebi, da skrbijo za moralno podobo samega sebe, da obvladajo skavtske veščine in jih potem znajo prenašati na mlajše. Med novostmi iz tega obdobja so tudi 3 zakonske skupine, ki se dobivajo na Frankolovem, ljudje prihajajo iz različnih župnij in dekanij. Pri njih imam sicer vlogo duhovnega asistenta, mi pa pomenijo pridobitev za mojo osebno rast. Šele v teh skupinah sem se začel srečevati s svojimi vrstniki, saj sem bil prej ves čas orientiran na delo z mladimi.

 

Vaše pridige in nagovori so sprejemljivi za vse, ne glede na versko prepričanje.

  Zelo težko je postaviti mejo med verujočim in neverujočim. Tudi nevernik je dober človek, če sledi nečemu dobremu. Tudi ne priznavam meje nedeljnik – nenedeljnik. Seveda mi je žal, da ljudje ne pridejo k maši, ampak zato jih nimam za kristjane št. 2. Ljudje čutijo, da nisem tisti pridigar, ki rohni in išče napake. Saj govorim tudi o njih. Po prihodu iz Italije sem spoznal, da je v Sloveniji preveč moralističnega in očitajočega pridiganja. Ta zvrst očitanja je včasih potrebna, ne more pa biti glavna v pridigi. Glavna je razlaga evangelija.

 

Vaše delo je odmevno tudi izven občine. Vabijo vas na različne konce Slovenije in še onkraj njenih meja. Kot zelo zaželen pridigar, predavatelj in pisec znate pristopiti tudi k najbolj občutljivim temam verskega in družbeno-političnega življenja, drznete si govoriti celo o ranah Cerkve. Od kod črpate te močne misli, prodorne besede?

     Že kot otrok sem rad premišljeval, analiziral, bral. V Italiji sem se vzgajal v zelo širokem, odprtem duhu. Tam sem spoznal, kaj je demokracija, brali smo več vrst časopisov in videli, kaj pišejo eni, kaj drugi. Tam sem tudi spoznal, kaj je notranji pluralizem v Cerkvi, ki ga v Sloveniji komaj čutimo, to se pri nas še skriva. Ljudje imamo različna mnenja, tudi o Cerkvi, mediji pa bi jih morali izzvati, da se o njih govori. To, da se v slovenskem katoliškem prostoru o enih stvareh ne sme govoriti ali pa se govori na neki pričakovan način, ni dobro in mi je vedno šlo na živce. Res so moja predavanja in članki včasih nekoliko provokativni, malo drugačni, a odprti. Seveda moraš imeti pri tem delu vedno malo avtocenzure, da ne izrekaš sodb, če ne poznaš dejstev, in paziš, da greš na dogodek ali na dejanje, ne pa na osebo. Izredno pomembno je, da dosti bereš, slediš novostim in si aktualen. Da vzameš v roke tudi kakšno klasično delo, ki ti vedno lahko kaj pove. Zdaj ko sem po dveh letih spet župnik, bo predavanj manj, kot jih je bilo prejšnje leto, ko sem bil prost teh obveznosti. Že nekaj časa pišem spletni dnevnik (blog), ki ga povzemajo tudi drugi portali, in tako sem redno prisoten v medijskem prostoru. Splet je zanimiv, ker ima v primerjavi s časopisi veliko večji odziv in možnost anonimnega komentiranja člankov. Zato sem večkrat tudi tarča kakšnih besednih napadov, ampak to prejmeš, ker so takšna pravila igre.

 

Od kod črpate energijo, da zmorete usklajevati toliko aktivnosti?

   Župnija ni prevelika in mi dopušča več manevrskega prostora še za kaj drugega. Župnije nisem nikoli dojemal kot svojega bunkerja, kamor se skriješ pred drugimi stvarmi. Že kot mariborski študentski duhovnik sem bil avtomatično vezan na slovensko pastoralno sceno in na več obveznosti v Ljubljani. Ko sem prišel na Frankolovo, s tem nisem prenehal. Sem, hvala Bogu, zdrav. Je pa potrebna neka disciplina, da je urnik uravnovešen, da imaš telesno, duhovno in psihično vsega v pravi dozi. Zdi se mi, da bi se mi vse podrlo, če bi mi ena teh stvari zmanjkala, npr. če ne bi bilo duhovnega življenja ali mojih sprehodov v hribe, če ne bi bilo zdravega psihičnega stanja, odnosov z ljudmi, prijateljevanja. Vsega mora biti v pravem razmerju, tudi počitka. Težava je dopust, ker je duhovnikov vedno manj in je težko najti zamenjavo. Ni dobro, da ne greš na dopust, in v tem smislu mi je po teh letih intenzivnega dela sobotno leto, ki sem ga preživel v Madridu, zelo koristilo. Sicer je že škof Kramberger rekel, da ni noben greh, če ni maše takrat, ko je duhovnik na dopustu.

 

Nameravate v prihodnosti napisati kakšno knjigo?

   Ena založba me k temu nagovarja. Imam že dobre nastavke in material, ampak bi potreboval še eno leto Madrida, da bi se študijsko okrepil pri določenih vprašanjih. Zlasti me zanima usoda in prihodnost krščanstva v Sloveniji in Evropi. Nameravam govoriti o stvareh, ki so aktualne, sveže in jih je treba povedati. Bom videl, potrebujem en umirjen kos časa, da »padem not«. Želim pisati v poljudnem slogu, ne v akademskem, da bi bila knjiga tudi po besedni liniji prijetna za branje.

 

Ste najmlajši zlati občinski nagrajenec. Kaj vam pomeni to žlahtno priznanje?

   Zelo sem bil presenečen, ker tukaj živim šele dobro desetletje. Ko so mi razložili, zakaj, sem se zavedel, da je bilo to 10 udarnih let, ko se je v našem kraju res veliko spremenilo in sem bil nekakšen protagonist teh sprememb. Na to sem ponosen. Je zadoščenje predvsem zato, ker 8 let nisem bil na dopustu. Saj sem šel kam z mladimi, ampak nikoli brez odgovornosti zanje. S tega vidika je grb zadoščenje za precejšnje odrekanje, pa tudi zavezanost za naprej. Ker sem edini, še ne 50-letni nagrajenec, se bo treba v naslednjih letih še izkazati. V prihodnosti ne bo gradnje zidov, bolj bomo gradili medsebojne odnose, občestva, moralno in duhovno življenje. 

                    Sonja Jakop

                                                                          Iz MojaObčina.si Vojnik

ZLATI VOJNIŠKI GRB

Prejemnik pater Branko Cestnik, Frankolovo, za večletno uspešno povezovalno, investicijsko in pastoralno delo v župniji Frankolovo ter odlično sodelovanje s krajem, društvi in Občino Vojnik. S svojimi besedami je poznan v širšem slovenskem prostoru in tujini.

Ob prejemu zlatega grba občine Vojnik

Jurij Vovk 14.10.2014

PATER BRANKO CESTNIK župnik na Frankolovem

Spoštovani soprejetniki občinskih priznanj in grbov; spoštovani občani in občanke občine Vojnik; spoštovani g. župan, g. podžupan in g. celjski škof! Da je »življenje ječa, čas v nji rabelj hudi«, poje Prešeren. Za prvo mislim, da ne velja. Življenje ni ječa. Če pa je ječa, je to čudne sorte ječa, saj se v njej hočemo vsi gnesti in v njej čim dalj časa drug ob drugem nagneteni ostati.

        Bolj mi je blizu tisto drugo, kar zapiše pesnik: namreč, da je čas rabelj hudi. Malo se obrneš in že ni več mladosti, spet malo in že so tu sivi lasje. Čas je res rabelj, ki neusmiljeno opravi z vsakim enako. S tisto svojo težko sekiro vsakemu enako odseka minuto, uro in dan.

        Kaj nam je potemtakem storiti? Nekdo se bo brž zaprl v svoj mali svet in se posvetil zgolj svojemu malemu in velikemu imetju in ugodju. Prepričan pač, da mu je tako najbolje porabiti čas. Vendar kmalu bo vstopil v začarani krog. Rabelj hudi mu bo odšteval minute, ure in dan, on pa bo kot v paniki hotel imeti več in več. Kajti tisto, kar bo imel, bo sproti izgubljalo vsebino in čar.

         Boljša je druga pot. Časa je res malo, zato dvignimo glave in se potrudimo za skupno dobro. Naredimo v tem času čim več dobrega za čim več ljudi. To je pot odgovornosti za druge. In najlepše, kar se ti na tej poti more zgoditi, je, ko te prevzame spoznanje, da čas ni rabelj hudi; obratno: čas je dar. Minute, ure in dnevi se ne odštevajo, pač pa seštevajo v nekaj lepega, v veličastno zgodbo, ki je namesto tebe nihče drug ne bi mogel živeti. Postaneš hvaležen.

     Trik je v odgovornosti. To, kar življenje naredi polno, je odgovornost za nekaj, odgovornost za nekoga. Kdor se izogiba odgovornosti, živi v prazno in je brezkrven. Kdor zagrabi odgovornost, bo tudi trpel zaradi nje, a njegovo življenje bo polnokrvno. Kako že v zgodbi o Malem princu pouči lisica glavnega junaka? »Ljudje so to resnico pozabili,« reče. »Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.« Ker je Mali princ odgovoren za vrtnico, je njegovo življenje izpolnjeno, čeprav nima drugega kot le vrtnico. Trik odgovornosti.

    »Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena,« še pouči lisica Malega princa. In te besede veljajo za vsakega nocojšnjega odlikovanca. Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval:

  • je tvoja družina tako dragocena;

  • je tvoja ulica in soseščina tako dragocena;

  • je tvoje društvo tako dragoceno;

  • je tvoje podjetje tako dragoceno;

  • je tvoja župnija tako dragocena;

  • je tvoja občina tako dragocena

    V imenu vseh letošnjih izbrancev se kot dobitnik zlatega grba zahvaljujem Občini Vojnik za prejeta priznanja in grbe ter želim, da bi odgovornih ljudi, ljudi za druge, skratka, dobrih ljudi v teh krajih nikoli ne zmanjkalo. Hvala.

Branko Cestnik

                                       Iz MojaObčina.si Vojnik

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante