Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Matija Založnik

Zbirka knjig, delo Matije Založnika

Ljubiteljski zgodovinar Matija Založnik s Frankolovega je v manj kot letu dni izdal tri knjige, vse govorijo o dogodkih in življenju v naših krajih od pradavnine naprej.

Naslovnica knjige Frankolovo skozi stoletja, od davnine do župnije Svetega Jožefa 

Frankolovo ima s svojimi vasmi zelo bogato zgodovino, tukaj se je rodilo kar nekaj velikih ljudi, v kraju se združi veliko pomembnih poti, poti, ki vodijo v sam vrh evropske zgodovine.

    Tukaj so na griču lindeški vitezi, vazali Heme Krške postavili svoj grad LindekHema Selško Breško - Krška je kasneje Lindeškim podarila fevd, Lindeški so bili pomembni igralci v starem veku od enajstega do sedemnajstega stoletja, imeli so kar nekaj posesti po Sloveniji in če med drugim pomislimo, da je bil Albertus Lindeški opat v stiški KartuzijiStiška Kartuzija opisuje življenje Lindeških v romanu Opatov praporščak. Frankolovo ima dva gradova, drugi je dvorec Frankolovo – Sternstein, Rephenhof, katerega je imela v lasti družina Faber, ki je bila v sorodstvenih vezeh z železarsko družino Krupp iz Porurja in ki ima danes po svetu tovarne Faber – Castell, ki jo je ustanovil Lothar Faber. Lastnik dvorca Sternstein je bil tudi dr. Friderich Karl Henn, ki je odkril vrelec Radenska tri srca in zdravilišče Radenci. Po cesti Trst – Dunaj je ravno skozi Frankolovo bila tudi mamljiva pot, ki so jo uporabljali Turki, kasneje Napoleon Bonaparte s svojo vojsko, kjer je imel svojo postojanko na Frankolovem v cerkvi Sv. Jožefa in na Straži nad vasjo, kjer še danes priča lorenski križ na kapeli. Ko je naše kraje okupiral Adolf Hitler s svojo vojsko,  ravno na Frankolovem je sam Heinrich Himler aretiral domačega župnika Alojza Sunčiča.

        V vasi Bukovje se je rodil profesor Anton Bezenšek, ki je ustanovil bolgarsko stenografijo in je deloval v Sofiji in Plovdivu. Ob glavni cesti je rodni dom očeta Dr. Josipa Kotnika. Dr. Josip Kotnik se je rad vračal v rodni kraj iz Zagreba, kjer je preživel večji del svojega otroštva in je na Frankolovem obiskoval tudi osnovno šolo. Je nosilec 12 svetovnih priznanj, bil je raketni inženir in je bil glavni konstruktor, ki je izdelal giroskop za raketo Apollo 13Raketa Apollo 13 je bila v enem delu tudi plod slovenskega znanja, napisal je tudi resnično krivično dogajanje ob koncu druge svetovne vojne pri nas v knjigi Svi umir ujednakoDr. Franc Volčič se je rodil v vasici Lindek pod istoimenskem gradom, v življenju pa je doživel svoj opus s svojim doktorskim znanjem pri svojem redovnem delovanju v Don Bosko – vem redu Salezijancev. Salezijanec je bil že v Veržeju in Rakovniku, svojo pot pa je zaključil v Bologni blizu mesta Torino v Italiji. Dr. Friderich Karl Henn, Filip Koderman, Johann Ritter Resingenn, Alica Faber, Sidney Faber, Štefan Kušar, Jožef Vrenko, Ivan Štukelj, Ignacij Peicha, Branko Cestnik so tisti, ki so v družbi še ostalih veljakov, ki so krojili in pisali frankolovsko zgodovino. Kraj vasi na oni strani župnije Črešnjice, posvečeni Mariji Roženvenski, se v skriti vasici Špitalič skriva Žička kartuzija iz dvanajstega stoletja, kjer sta se rodila Jože Iskrač in Janko Iskrač, slovenska pisatelja in pesnika.

      V kraju sta se rodila tudi pesnika Joseph Gorenšekin Gregor Gorenšek. Prav Gregorja Gorenška je obiskoval pohorski poet Jurij Vodovnik, ki sta v njunim času skupaj pesniško delovala, mentor pa jima je bil takratni kaplan v Novi Cerkvi, kasnejši škof Anton Martin Slomšek.

      Z našim krajem je povezan tudi pesnik in takratni vitanjski kaplan Anton Aškerc, ki je imel v Selcah tudi svojega potomca. Frankolovo je imelo bogato gospodarsko moč. Hranilnica in posojilnica Frankolovo je bila ustanovljena že v samem začetku dvajsetega stoletja, tudi knjižnica je bila izraz kulturnega življenja na Frankolovem že leta 1870. Toplica Frankolovoz izvirom tople vode je bila napredek kraju že v pred prejšnjem stoletju. Na Frankolovem in v Črešnjicah so delovale tudi redovnice sestre Usmiljnke

       Besedilo za objavo pripravil: Matjaž Založnik

»Graščak« in vitez svetega Jurija piše knjige

Oba naziva delujeta zgodovinsko. Prvega je Matiji prilepila javnost, ker je lastnik graščine Tabor v Višnji vasi, drugega si je z življenjsko razsežnostjo prislužil sam. Matija pravi, da je v minulem desetletju zbral toliko najrazličnejših zgodovinskih dokumentov, etnoloških in arhivskih virov, fotografij, risb, pričevanj, legend in razlag s širšega območja Frankolovega, da ga je bilo preveč za zgolj eno knjigo. In je ustvarjal dalje. Obe knjižni novosti v bistvu nadaljujeta zgodovinski oris Frankolovega iz prve knjige. Matija je s svojo zgodovinsko žilico iz rok pozabe iztrgal mnoge zgodbe naših prednikov. Pridobil je ogromno točnih podatkov, kjer pa teh ni imel, pa se je oprl na najbolj verodostojna pričevanja in podatke še živečih krajanov. Seveda še zdaleč ni zaobjel vsega in vseh, ki sestavljajo zgodovinski mozaik njegovega domačega kraja. Ob tokratnem velikem dosežku obljublja, da serija zelenih knjig (vse dosedanje imajo zeleno zunanjost) še ni zaključena.

Iskriva Iskrača

V knjigi je avtor zbral literarna dela, ki sta jih ustvarila Jožef (Joško) Iskrač - Frankolski (1836–1900) in njegov sin Janko Iskrač - Drameljski (1866–1931). Jože Iskrač je bil rojen in se je šolal na Frankolovem, kasneje je živel v Špitaliču in Novi Cerkvi. Iz virov izhaja, da je bil v svojem času najboljši pesnik samouk na Slovenskem. Čeprav je bil kmet brez visoke izobrazbe, je bil bistrega duha, dober gospodar in napreden politik, predvsem pa je imel duhovito pesniško in pripovedno žilico. Njegove epske pesmi prebujajo narodno zavest, so poučno naravnane, hkrati pa so dodatno začinjene s humorjem. V podobnem slogu je očetovo poslanstvo nadaljeval sin Janko, ki se je tako kot oče posvetil pisateljevanju in dopisništvu. Oba sta svoja iskriva in miselno napredna dela objavljala v takratnih časopisih in zbornikih, Matija Založnik pa jih je tokrat zbral na enem mestu v knjigi Iskriva Iskrača.

          Tekst: Sonja Jakop

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante