Škofa Wolfgang in Sigismund Schrattenbach rojena na gradu Lemberg 

    Območje današnje Slovenije je že od nekdaj veljalo za strateško zelo pomembno ozemlje, zato je bilo tukaj od 10. stoletja zgrajenih več sto gradov. Gradovi so bili iz obrambnih razlogov postavljeni na visokih pečinah, do koder je bil možen dostop samo z ene strani. To potrjuje tudi nam najbližji grad Lemberg, ki je postavljen na skalnatem pomolu nad naseljem Lemberg. 

    Grad Lemberg (Löwenberg – levova gora) so kot fevdniki krške škofije upravljali lemberški vitezi, prvi je bil Eberhard de Leumburch, ki se prvič omenja v listini iz leta 1213. Od leta 1248 do 1264 je bil upravitelj gradu Nikolaj de Lewenberch. Za njimi so imeli grad v fevdu gospodje Ptujski in grofje Schaunberški. Leta 1452 je grad Lemberg do tal porušil grof Friderik Celjski s izgovorom »da grad leži preblizu Celja in da ne more trpeti, kako mu sosedje gledajo skozi okno ...« Leta 1584 je Krištof Welzer pl. Eberstein dokončno obnovil grad in ga prezidal v mogočno renesančno plemiško rezidenco. Od takrat je bil grad v lasti številnih plemiških rodbin (Polheimi, Schrattenbachi ... do Galletov, ki so bili zadnji lastniki pred 2. svetovno vojno). Schrattenbachi so bili lastniki gradu Lemberg že leta 1628 in v družini tretjega lastnika iz te dinastije, cesarskega komornika Johanna Balthazarja Schrattenbacha in Anne Elisabeth Wagenberške, je prevladovala velika vnema za cerkvene službe, zato so bili med šestimi sinovi kar štirje duhovniki, dva celo škofa. 

     Prvi je bil 12. septembra 1660
rojeni Wolfgang Hannibal Graff von Schrattenbach. Po študijih teologije v Gradcu in Salzburgu je od leta 1677 do 1683 študiral pravo in filozofijo na Collegium Germanicum v Rimu. Po mašniškem posvečenju je kmalu postal kanonik v Olomoucu in dekan v Salzburgu. Za njegovo hitro napredovanje v cerkveni karieri je bil zaslužen njegov stric Ferdinand Khünburg, zato je bil leta 1711 imenovan za škofa Olomouca. Cesar Karel VI. ga je leta 1714 imenoval za veleposlanika na papeškem dvoru v Kvirinalu (Rim), kjer je postal tudi kardinal. Leta 1719 je prevzel podkraljevsko funkcijo v Neaplju in kmalu postal tajni komornik cesarja Karla VI. Umrl je zaradi raka ledvic 22. julija 1738 v Brnu in je pokopan v kapeli Žalostne Matere božje v Kroměřižu na Moravskem; danes je to kapela Schrattenbach. Vsekakor je bil Wolfgang Hannibal von Schrattenbach zelo vplivna cerkvena osebnost na cesarskem dvoru na Dunaju kot v Rimu.
      Drugi je bil 10. januarja 1679 rojeni Sigismund Felix Schrattenbach, najprej semeniščnik pri graških jezuitih in nato študent teologije na Collegio Romano v Rimu. Mašniško posvečenje je prejel 30. novembra 1703 v Salzburgu, kjer je 1718
postal dekan salzburškega stolnega kapitlja. Cesar Karel VI. ga je 14. junija 1727 imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Benedikt XIII. pa je to imenovanje potrdil. Ljubljanski kof je postal 17. marca 1728. V času njegovega škofovanja je bilo zgrajenih nekaj najlepših baročnih cerkva (Šmarna gora, Homec ...), nadzidali so ljubljansko semenišče in povečali škofijski dvorec. Umrl je 12. junija 1742 v Gornjem Gradu, kjer je tudi pokopan.
Verjetno je bil sorodnik obeh na gradu Lemberg rojenih škofov tudi Vinzenz Joseph von Schrattenbach, ki se je rodil 18. junija 1744 v Brnu na Moravskem. Po smrti lavantinskega škofa Franca II. Breunerja je postal njegov naslednik in kar je zanimivo za nas domačine, je to, da je 30. avgusta 1789 posvetil novozgrajeno cerkev
sv. Jožefa na Frankolovem. Po letu 1800 se je zaradi starosti odpovedal lavantinski škofiji in postal škof v Brnu. Tam je 25. maja 1816 tudi umrl. Vsekakor je za ljubitelje naše lokalne zgodovine zgodba o Schrattenbachih zelo zanimiva. Omenjena je v knjigi »Lemberg – grad in trg« avtorja Zorana Slatineka, dr. Igor Sapač pa je leta 2014 napisal tudi znanstveno razpravo »Arhitekturna zgodovina gradu Lemberg«. Svoj najlepši
epilog bo zgodba o Schrattenbachih zagotovo dobila po zaključku obnove gradu Lemberg, ki je v lasti Francija Zidarja, z obsežno razstavo o njunem življenju in delu.

      Ogledalo – Vojnik št. 144

      Tekst in risba Jože Žlaus