Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Iz Slomšekovega življenja

 

1800– 26.11 rojen Slomu v župniji Ponikva

1821–vstopi v bogoslovje v Celovcu

1824– 8.9. posvečen v duhovnika

1825– kaplan na Bizeljskem

1827– kaplan v Novi cerkvi

1829– spiritual v Celovcu

1838– nadžupnik v Vuzenici

1846– opat in mestni župnik v Celju

1846– 5.7. v Salzburgu posvečen za lavantinskega škofa

1859– prestavitev škofijskega sedeža v Maribor

1859– 14.10. otvoritev bogoslovja v Mariboru

1862– umrl v Mariboru 24.9.

1941– 21.6. prenos Slomškove krste iz grobnice na starem pokopališču v kripto bazilike Matere milosti

1978– 7.10. prenos posmrtnih ostankov škofa Slomška iz kripte frančiškanske cerkve v stolnico

1995– 1.9. ekshumacija in prenos posmrtnih ostankov škofa A. M. Slomška v Križevo kapelo

1996– 13.5. papež Janez Pavel II. potrdi herojske kreposti škofa A. M. Slomška

1998– 3.7. papež Janez Pavel II. potrdi in sklene postopek za Slomškovo beatifikacijo

1999– 19.9 obisk svetega očeta in Slomškova beatifikacija v Mariboru.

Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije

 

     Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime - lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.

     Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.

      Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.

      Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).

     Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je "novo dobo lavantinske škofije" oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.

       Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol - napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju - mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi "mariborski" škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. "Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.

      Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (...) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi... Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (...) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.

     Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!" Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo "prelepi vinski gorici".

      Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo." To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe."

     Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov.         Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: "Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl." Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: "Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim." Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.

 

     Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: "Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku... Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti."

                      Povzeto iz „Ognjišča“

             Iz „Ognjišča“

Slomšek je bil veliki BUDITELJ NARODNE ZAVESTIV svojih pridigah, pismih in govorih je odločno zagovarjal slovenstvo, vrednost materinega jezika in dolžnost živeli iz duhovnih in narodnih korenin. Toda nikdar ni poniževal drugih kultur ali jezikov. Njegova ljubezen do lastnega naroda zato nikoli ni bila povezana z nacionalizmom, Slomšek je vedno ohranjal pravo ljubezen do lastnih korenin in spoštovanje do vseh ljudi in narodov. Zato ostaja tako velik in posnemanja vreden, posebno v današnjem času, ko živimo v združeni Evropi, kjer je tako pomembno vprašanje utrjevanja lastne identitete evropskih narodov in obenem sodelovanje med evropskimi narodi – tako na materialnem, kakor tudi duhovnem področju.

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante