Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Položili vence pri spominskem obeležju 100 frankolovskih žrtev

13. februarja 2021 dopoldan so pri spominskem obeležju na Stranicah pri Frankolovem predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, podžupanja Mestne občine Celje Breda Arnšek in župani sosednjih občin svečano položili vence in se poklonili spominu stotim frankolovskim žrtvam.

Letos mineva 76 let od enega najhujših nacističnih zločinov, ki jih je nemški okupator med 2. svetovno vojno storil na slovenskih tleh. Da bi maščeval smrt visokega nacističnega funkcionarja Antona Dorfmeistera, je v Grabnu na Stranicah na jablane obesil 99 domoljubov, enega pa je med poskusom bega ustrelil. Frankolovskim žrtvam so se ob obeh grobovih, ob katerih je bila prisotna protokolarna enota Slovenske vojske, poklonili tudi predstavniki Spominskega društva 100 frankolovskih žrtev.

             MojaObčina.si Vojnik

Komemoracija na Stranicah

   Na Stranicah pri grobovih 100 frankolovskih žrtev je v sredo 31. 10. 2018 potekala tradicionalna komemoracija ob dnevu spomina na mrtve.

  Slovesnosti so se udeležili upani in podžupani okoliških občin, predstavniki NOB, TO, društev in številni svojci ter tamkajšnji prebivalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšca. Položili so vence na oba grobova in obudili čase na najbolj grozljive vojne zločine, ki so se zgodili na naših tleh. Sodelovala je častna četa slovenske vojske in trobilni kvintet. Zreški župnik Peter Leskovar je blagoslovil grobove. Zapeli so člani mešanega cerkvenega zbora župnije sv. Egidij iz Zreč, nastopila sta učenca Osnovne šole Zreče, podružnične šole Stranice, program pa je povezovala Urška Firer. V tem času je bil mogoč ogled Muzeja »100 frankolovskih žrtev«.

             Tekst in foto: Lea Sreš        

Komemoracija na Stranicah

31.10.2015

Slavnostni govornik Mitja Bervar, predsednik Državnega sveta, je na žalni komemoraciji v spomin na sto frankolovskih žrtev ob dnevu spomina na umrle v Grabnu na Stranicah v nagovoru poudaril pomen zgodovinskega spomina in potegnil vzporednice z današnjimi dogodki.

         Umrlim so se poklonili poslanec Državnega zbora Bojan Podkrajšek in župani sosednjih občin, Občine Zreče mag. Boris Podvršnik, Občine Vojnik Branko Petre, Občine Slovenske Konjice Miran Gorinšek, Občine Vitanje Mirko Polutnik, podžupan Občine Zreče Drago Šešerko in predsednik Spominskega društva 100 frankolovskih žrtev, Emilijan Fijavž. Prisotni so bili člani Društva 100 frankolovskih žrtev in njihovi svojci, predstavniki krajevnih organizacij Zveze borcev za vrednote NOB, veterani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Celje in Slovenske Konjice.

     Po polaganju vencev, minuti molka in nagovoru Mitje Bervarja je sledil kratek kulturni program. Nastopila sta učenca Podružnične osnovne šole na Stranicah in Mešani pevski zbor Strune. Molitev za umrle sta darovala nekdanji mariborski nadškof Marjan Turnšek in domači župnik Peter Leskovar.

            Tekst in foto: Lea Sreš

                                                                     Iz MojaObčina.si Vojnik

Stotim talcem se je poklonil tudi predsednik države

    Ob 70. obletnici frankolovskega zločina je bilo še posebej slovesno. Venec v spomin je položil Borut Pahor, blagoslov je podal celjski škof Stanislav Lipovšek, prav tako je venec položila nemška veleposlanica.

     V spomin na usodni 12. februar 1945, ko so nemški okupatorji kot kazen za uboj enega nemškega funkcionarja iz zapora Stari pisker odpeljali 100 zapornikov in jih nehumano tri ure obešali po jablanah, občine v neposredni bližini Grabna pri Stranicah skupaj z društvom Sto frankolovskih žrtev vsako leto pripravijo žalno slovesnost. Letošnja je bila prav posebna, saj so se je udeležili predsednik države Borut Pahor, celjski škof Stanislav Lipovšek in nemška veleposlanica Anna Elisabeth Prinz.

    Pahor se je ob tem spomnil letošnje žalne slovesnosti v Auschwitzu, kjer so eno preživelih taboriščnic novinarji vprašali, kaj jo je ob vrnitvi na ta grozni kraj zločina najbolj osupnilo. Rekla je, da vprašanje neke srednješolke, ki jo je na ulici, vedoč, da se udeležuje te slovesnosti, vprašala, kaj so naredili narobe, da so pristali v koncentracijskem taborišču. »Nič niso naredili narobe. Kaj so naredili narobe ljudje, ki so ob zori svobode tukaj tako žalostno končali. Nič niso naredili narobe. Tragična usoda jih je postavila v čas druge svetovne vojne, ko zločinom ni bilo konca.« In čeprav smo po koncu vojne dejali, da nikoli več, je bilo petdeset let kasneje mogoče fotografije iz Auschwitza primerjati s fotografijami iz Srebrenice, je še opomnil predsednik. Kot je še izpostavil, si v svojih zadnjih nagovorih prizadeva k večji strpnosti, sožitju in medsebojnemu razumevanju.

    K temu je pozval tudi celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je v nagovoru pred blagoslovom grobov dejal: »Poslej je ta kraj posvečen žrtvam stotih talcev, zavednim domoljubom, Slovencem, ki so dali življenja za našo domovino. To grobišče je urejeno, za kar se zahvaljujemo vsem lokalnim skupnostim. Je pa širom naše domovine še veliko grobišč iz medvojnega in povojnega obdobja, ki so vedno glasnejše vabilo, da bi presegli, kar nas razdvaja, si segli v roke, in obrodili sad resnične sprave z našo preteklostjo.«

      Tokratni je bil osrednji slavnostni govornik zgodovinar Tone Kregar, ki se je najbolj osebno dotaknil konkretnih, kruto umorjenih žrtev (99 so jih obesili, enega, ki ni mogel gledati usmrtitve lastnega sina in je hotel zbežati, pa so ustrelili). »Bili so fantje in možje različnih starosti, od 16. do 64. leta – kmetje, delavci, obrtniki in uradniki, večinoma z različnih koncev Štajerske, pa tudi iz drugih slovenskih krajev. Bili so različnih svetovnih nazorov in opredelitev, komunisti in kristjani, verni in neverni. Predvsem pa je vsakdo izmed njih bil osebnost z lastno življenjsko zgodbo, upi, strahovi in hrepenenji – nekogaršnji mož, sin, oče ali brat. Čeprav so predstavljali vzorec takratne slovenske družbe in človeka, dejansko niso bili prav nič drugačni od nas tukaj in zdaj.«

    Žalne slovesnosti so se poleg različnih funkcionarjev udeležili mnogi svojci umrlih. Nekaterim so kljub časovni odmaknjenosti dogodka še tekle solze po licih.

         Rozmari Petek

         Foto: Jure Vovk

                                                                      Iz MojaObčina.si Vojnik

"100 FRANKOLSKIH ŽRTEV"

SPOMIN NA "100 FRANKOLSKIH ŽRTEV" NEMŠKEGA NACIZMA.

DVA GROBOVA

 

Oj nešteti vi grobovi

po gozdovih. Kje ste vi,

ki prelili ste, sinovi

vi slovenski, svojo kri?

 

Zgodovina naj to piše,

rod za rodom govori,

ko preganjal ukopator

je slovenske te ljudi.

 

Poglejmo tukaj dva grobova,

ki jih tukaj sto trohni,

ko so bili tu Slovenci

na Stranicah obešeni.

 

Pravi mučenci so bili

za slovenski tu obstoj,

svojo so drago kri prelili,

šli so v večni tja pokoj.

 

Predno so jih obesili,

še morali so zmrzovat,

za svobodo domovine,

morali so življenje dat!

 

Zato predraga mam'ca mili,

ljuba sestra, dragi brat,

kje so zdaj predragi vsi,

ki morali so zdaj življenje dat?

                                      Spesnil Karl Štante iz Podgorja pod Čerinom

 

Med Frankolovem in Slovenskimi Konjicami je ob cesti naselje Stranice. Nihče se nebi tako zanimal za ta kraj, če nebi tik ob cesti zagledal dva grobova, ki sta velikega in žalostnega zgodovinskega pomena. V soteski Graben na Stranicah so namreč nacisti 12. februarja 1945, tri mesece pred osvoboditvijo, ob cesti na jablane obesili sto Slovencev. Ta brutalni način usmrtitve, ko je ukopator v zameno za smrt enega svojega največjega funkcijonarja Celjskega okrožja Antona Dorfmeistra, usmrtil sto nedolžnih talcev, bo Frankolčanom in drugim v bližini, ostal vedno v spominu.

          Dan pred zločinom so Nemci talce, to so bili ranjeni in bolni domoljubi, ki so jih zajeli v zimski ofenzivi, pripeljali iz Maribora in Trbovelj, med katerimi je bil najmlajši star komaj 16 let, v Celju združili s talci iz "Starega piskra" in jih zvezane v štirih kamijonih drugi dan zgodaj zjutraj pripeljali na kraj zločina. Med njimi je bilo tudi nekaj talcev iz bližje okolice.

Grob s 60. žrtvami.
Grob s 40. žrtvami.

Predstavitev knjige o Zreških talcih

03. marec 2016

 

Četrtek, 9. marec 1944 se je neizbrisano zapisal v zgodovino Zreč. V jutranjih urah je vse vznemiril prihod vojaških vozil. Ustavila so se pred krajevno komando, pred hišo ki je nekoč bila osnovna šola, kasneje pa vsakokratni oblasti služila za občinsko hišo. Veliko vojakov in dvajset mož je stalo na dvorišču. Vse bolj je postajalo jasno, da so to talci, in da se bo v kratkem zgodilo nekaj strašnega….

          Kadarkoli sem šel mimo kraja njihove smrti, sem se vprašal: Kdo so bili ti fantje in možje, ki so tukaj končali svoje življenje, in še najbolj me je presunilo to, kako strašnih je moralo biti teh 250 metrov od zgradbe do kraja smrti. 20 mož, 20 zgodb, 20 stisk, 20 krikov po življenju… je pričel s predstavitvijo knjige, 3. marca 2016 nekaj po enajsti uri avtor in urednik, Martin Mrzdovnik.

          V knjigi so predstavljeni Zreški talci v sliki in besedi. Veliko so pripomogli zlasti svojci k nastanku te knjige. Na dan predstavitve si je bilo možno ogledati mrliške liste talcev. Najprej je zbrane pozdravil župan mag. Boris Podvršnik ki je v knjigi napisal tudi spremno besedo »V spomin in opomin«. Svoj pečat je knjigi dal oblikovalec Blaž Prapotnik, ki je poslušalcem predstavil kako je nastajala knjiga. Knjiga ima 80 strani in je bila izdana v 300 izvodih. Knjiga je na prodaj v Turistični pisarni Zreče in stane 10 €. Še posebej pa so bili ganljivi trenutki, ko so besedo dobili tudi svojci žrtev. Med obiskovalci je bil tudi domačin Boris Podvršnik starejši, ki je ponovno podoživel dogodke tistega tragičnega dne. Takrat je bil star dvanajst let. Za kulturni vložek sta poskrbeli pianistka Marlena Turk in flavtiska Ana Retuznik.

           Martin Mrzdovnik je povedal: Moj prvotni namen ni bil osredotočiti se na njihov upor proti okupatorju, temveč slediti temu, da jih spoznamo v njihovih družinah, kjer so bili rojeni, kaj so bili po poklicu, kakšne narave so bili – so bili pevci, morda glasbeniki, športniki, kmetje – so imeli žene, otroke, zaročenke. Seveda pa se mimo tega, kar se jim je zgodilo, ni dalo iti in tudi to je pomembno. Zelo sem si želel njihovih fotografij in nekaj smo jih tudi pridobili. Iskanje svojcev in podatkov je posebna zgodba in prav o vsakemu bi se dalo veliko povedati, a bistveno je zapisano pri vsakem talcu posebej. Poslej bo nekoliko manj vprašanj, kdo so in od kod so prišli. Nekaj življenjskih zgodb še vedno ostaja zakritih in morebiti ta drobna knjižica le še koga spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju. Moj pristop je bil sprva zelo preprost in brez kakršnekoli znanstvene metode, saj se nisem posluževal pisnih virov in arhivov, temveč sem ubral nekoliko daljšo pot – iskanje svojcev talcev in tudi drugih informatorjev. Seveda bi lahko tudi o tem delu napisal marsikaj zanimivega, a sem to raje izpustil, da ne bi obremenjeval ne bralca ne samega namena knjige.

          Ob zaključku sem se le moral poslužiti arhivov, saj nisem našel sorodnikov vseh talcev ali drugih informatorjev. Skoraj vse življenjske zgodbe so napisali bodisi svojci bodisi tisti, ki so talce osebno poznali. In moja naloga je bila, da kot avtor knjige, besedila le nekoliko uredim in uravnotežim. Vsem, ki ste mi pomagali, se iskreno zahvaljujem in opravičujem, če sem bil kdaj prezahteven. Zavedam se, da je delo nepopolno in da bi potreboval vsaj leto dni, da bi lahko pridobil še kakšen manjkajoči podatek. A to sedaj prepuščam naslednjim raziskovalcem …

 

Pobič sem star šele osemnajst let,

Hitler me hoče k soldatom imet,

kako bom soldat,

k sem fantič premlad

ne morem še puške držat.

 

Hitler ne vpraša, si star al si mlad,

goni soldate v krvavi prepad,

za tuji profit on mora morit

in kri svojo lastno prelit.

 

Ne bom krvavel za gosposki profit,

za delovno ljudstvo bom šel se borit,

da delavec, kmet, slovenski ves svet

iz težkih verig bo otet.

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante