Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

A. M. SLOMŠEK JE POSVEČEN V ŠKOFA IN PREVZAME LAVANTINSKO ŠKOFIJO S SEDEŽEM V SV. ANDRAŽU

 

Dne 4. maja je pošta prinesla celjskemu opatu pismo od nadškofa in kardinala v Solnogradu. Odprl ga je in v njem je stalo:

(Solnograd nemško Salzburg)

 

Solnograd, 28. aprila 1846.
Velečastiti gospod!
 
Po klicanju Sv. Duha, po zrelem in mirnem premisleku in posvetu sem prišel do jasnega in trdnega prepričanja, da svoji dolžnosti, dati ovdoveli škofiji nadpastirja, ne morem bolje zadostiti, kakor da pozovem Vas, velečastiti, da prevzamete to sveto službo.
         Vem, da Vam s tem ne prinesem nikake radostne vesti in da Vas navdaja težnja, naj bi ta kelih šel mimo Vas, toda prosim Vas, pomislile, da niste nikdar storili prav nobenega koraka, da bi dospeli do tega častnega mesta, da mene ne vodijo nobeni človeški, svetni, časni oziri pri izbiri Vaše osebe, temveč da so različne duhovske stanovske dolžnosti in službe, ki ste jih iz pokorščine prevzeli in Bogu po volji izpolnjevali, baš Vas storile sposobnega pred vsemi drugimi za škofovsko službo.
         Njegovo Veličanstvo cesar je že mojo namero, Vas poklicati k pastirski službi, s popolnim zaupanjem odobril, zatorej pričakujem v kratkem Vašo izjavo, da morem potem storiti nadaljnje javne korake.
         Vi se boste pač pomišljali, prevzeti to breme, pred katerim se tresejo angelska ramena; toda Gospod je pač nas slabe ljudi izbral za posodo svoje resnice in milosti, mi mu hočemo kot taki služiti, kakor nas kliče; kdor njemu služi, bo vladal, kdor je njemu pokoren, bo zmagal. Torej v imenu božjem, roke k delu! Kdor sam sebe žrtvuje, služi najlepše Onemu, ki je sam sebe žrtvoval.
       Še enkrat Vas prosim za skorajšnjo izjavo in ostajam z iskrenim spoštovanjem
Vam vdani
Friderik l. r.
kardinal in nadškof.

Na to pismo je Slomšek odgovoril še isti dan, ko ga je prejel. Njegov odgovor se glasi:

 

Vaša Eminenca!
 
Prečastiti knez, nadškof, milostljivi gospod!
Iz pokorščine do svojega rajnega nadpastirja, katerega voljo tudi po smrti častim, sem zapustil 23. prejšnjega meseca, umeščen na opatijsko mestno župnijo v Celju, meni ljubo Koroško in sem prišel v svojo novo župnijo v Celju dne 25. istega meseca, pa sem s svojo novo postojanko prav tako zadovoljen kakor srečen, ker sem si pridobil vdanost svoje ljubljene črede, pa upam ob svoji zibeli najti tudi svoj grob, če je tako Bogu všeč.
         Nepričakovani visoki klic, s katerim me je Vaša Eminenca s pismom 28. preteklega meseca, sprejetim 4. tega meseca, tako milostno počastila, da naj prevzamem pastirsko palico ovdovele lavantinske škofije iz Vaših rok, me navdaja s strahom, da me Vaša Eminenca, s katero nisem imel sreče priti v bližnje stike, ne pozna dovolj, da mi izroča tako visoko čast in mi nalaga tako težavno breme – navdaja me s skrbjo, da ne bom vreden tako važne svete službe.
      V tej svoji skrbi sem šel na grob sv. mučenika in škofa Maksimiliana, klical sem Boga za razsvetljenje, prosil sem preblaženo Devico in patrona moje župnije za priprošnjo, pa mi je poslalo jasno: pokorno naj se vdam v voljo svojih predstojnikov.
        Pokorščino sem prisegel kot duhovnik, pokorno hočem služiti Cerkvi, iti hočem, kamor me moji predstojniki kličejo, v njihovih sklepih častim voljo božjo. Če je volja božja, da postanem škof svoje materne škofije lavantinske, je tudi moja volja. Hvaljen bodi Jezus Kristus!
       Ko ta svoj sklep spoštljivo priobčujem Vaši Eminenci, ne neham prositi Boga, naj v svojem usmiljenju milostno prepreči to izvolitev, če bi ne bila k njegovi časti in k našemu zveličanju. Prosim pa tudi Vašo Eminenco z otroškim zaupanjem, da me preidete, kakor hitro Vaša Eminenca najde sposobnejšega moža za lavantinsko škofijo, z iskrenim zagotovilom, da bom svojega nadpastirja rajši slušal, kakor pa sam vladal, le iz otroške vdanosti sem pripravljen kot škof vladati.
      Poljubljam spoštljivo Vaši Eminenci roke za nezasluženo, meni izkazano zaupanje in gledam mirno, na vse pripravljen, v bodočnost.
Vaši Eminenci prevdano pokorni
Anton Slomšek l. r.
opat in mestni župnik                         

Nadškofu ni zadostovala Slomšekova nekam pogojna in neodločna izjava in mu je pisal 22. maja novo zaupno pismo, v katerem pravi, da je vzel v pretres od njega navedene pomisleke, pa ni prišel do kakšnega drugačnega sklepa. Ponovno ga torej poziva, naj se vda sklepom božje previdnosti, naj zapusti majhno celjsko čredo pa se posveti veliki čredi cele škofije.

        Slomšek je odgovoril še istega dne, ko je pismo prejel, namreč 25. maja, in javil svojo privolitev, ker vidi v nadškofovem sklepu voljo božjo.

         V istem pismu naznanja, da želi najpozneje 15. junija zapustiti Celje, ker kot opat in župnik tako ne more nič več važnejšega storiti. Medtem je še kot opat 22. maja umestil svojega dragega prijatelja ‌Stojana‌ na župnijo Braslovče. To je bilo njegovo zadnje delo, ko je bil celjski opat.

         Teden dni pozneje, 30. maja, mu je kardinal nadškof naznanil, da bo še isti dan izvršil imenovanje; ker bo šel pa uradni odlok imenovanja svojo dolgo uradno pot, naj se ima že po prejemu tega pisma za imenovanega lavantinskega škofa in naj si pripravi vse potrebno.                    

NASTOP SLOMŠKOVE ŠKOFOVSKE SLUŽBE V MARIBORU

Na veliko Gospojnico se je Slomšek v pridigi poslovil od Sv. Andraža, slovesno mašo pa je imel stolni dekan.

       Drugi dan je odšel proti Mariboru, kamor je dospel čisto natihoma 19. avgusta. Med potom se je pomudil v svoji dragi Vuzenici. Dne 28. avgusta se je po vseh cerkvah, ki so imele priti iz sekovske v lavantinsko škofijo, prebralo zadnje pastirsko pismo sekovskega škofa, s katerim se je poslovil od svojih slovenskih vernikov ter jim priporočil vdanost in pokorščino do novega nadpastirja. Na večer pred angelsko nedeljo, dne 3. septembra, je slovesno zvonjenje od 6. do 7. ure zvečer po vseh cerkvah novega dela škofije naznanjalo veseli dogodek, da so vsi štajerski Slovenci sedaj združeni pod žezlom lavantinskega škofa. Istega dne je škof s stolnim kapitljem opravil prve slovesne večernice v lepo obnovljeni mestni župni cerkvi, ki je sedaj postala stolnica ali katedrala. Veliki oltar se je kar bleščal v zlatu in srebru; dal ga je prenoviti neimenovani dobrotnik za 3000 gld.

       Mariborsko pevsko društvo je priredilo pred škofijsko palačo zvečer podoknico in razsvetljavo. S tem so se pozno zvečer 3. septembra zaključile svečanosti tega dneva.

     Drugi dan, 4. septembra, so na vse zgodaj ob angelskem pozdravu zagrmeli topiči in daleč okoli naznanjali, da je za mariborsko mesto napočil velepomembni zgodovinski dan, ko bo prvi mariborski škof zasedel svoj prestol. Meščanska godba je po mariborskih ulicah igrala veselo budnico; vse je bilo najslovesneje razpoloženo. Kmalu so prihajale od vseh strani v mesto množice podeželskega ljudstva od blizu in daleč, da bi prisostvovale izredni svečanosti. O pol deveti uri je škof v Alojzijevi cerkvi prisostvoval tihi sveti maši, pred katero je blagoslovil krasno novo sliko sv. Alojzija, ki jo je naročilo s pomočjo raznih dobrotnikov (tudi Slomšek je daroval 100 gld.) gimnazijsko ravnateljstvo, ker ima gimnazijska mladež v tej cerkvi službo božjo. Krog škofa je bil zbran ves stolni kapitelj, predstavniki mariborskih odličnjakov, zastopniki vseh dekanij in množica ljudstva, kolikor ga je mogla cerkev obseči.

       Po sveti maši se je razvila veličastna procesija od Alojzijeve cerkve po glavnem trgu skozi Gosposko in Šolsko ulico (sedaj ulica 10. oktobra) v stolnico. Sprevod sta otvorili župniji Kamnica in Sv. Peter z zastavami, potem sta sledili predmestni župniji sv. Marije in sv. Magdalene, potem stolna župnija z različnimi cehi in zastavami, nato okoli 100 duhovnikov iz vseh dekanij, stolni kapitelj, za njim škof pod nebom, spremljan od treh dostojanstvenikov v škofovskih kapah: stolnega prošta in dekana ter celjskega opata. Za škofom so šli zastopniki raznih oblasti in zopet nepregledna množica ljudstva iz vseh slojev.

      V stolnici je bil ob velikem oltarju napravljen nov prestol v gotskem slogu, ob straneh prestola pa kipa sv. Maksimiliana in sv. Viktorina, celjskega in ptujskega škofa v davni rimski dobi. Ko je škof zasedel svoj prestol, mu je takratni upravitelj mariborske dekanije v imenu novega dela škofije v latinskem nagovoru izrazil spoštovanje ter s poljubom prstana izkazal vdanost in pokorščino. Škof je odgovoril z izbranim latinskim govorom, sestoječim se iz skoraj samih svetopisemskih izrekov.

        Nato je stopil Slomšek na prižnico ter imel prekrasen govor na vernike na podlagi reka »Slava Bogu na višavah, mir ljudem na zemlji«. Uvodoma je pozdravil prijazno, z zeleno vinsko trto ovenčano mesto Maribor, ki je ta dan slavilo praznik, kakršnega njegovi očetje niso videli in ga tudi otroci ne bodo več doživeli. Pozdravil je novi del škofije, kateremu so izpolnjene dolgoletne želje; v njegovi sredi je sedaj postavljen škofovski sedež. Iz tega vzvišenega mesta se bo odslej razlegal glas nadpastirjev, iz tega častitega kraja bodo odslej lavantinski škofje s svojo pastirsko palico pasli čredo Gospodovo. »Kdo more pojmiti pomembnost tega lepega dneva? Kdo more doumeti dalekosežnost tega, za našo domovino tako veselega dogodka?…

      Širiti večjo čast božjo, prinašati in dajati mir ljudem, to je moja velika naloga, radi katere sem prišel v vašo sredino

                               Povzeto iz

                                  Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski

                                           „Elektronska izdaja“

                                           Spisal prelat dr. Fran Kovačič

                                    Elektronsko izdajo uredila ‌Eva Lajevec‌, ‌Matija Ogrin‌

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante