Sv. Maksimiljan Celjski, škof, mučenec

Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je imel velike zasluge za tiste kraje. Umrl je mučeniške smrti, zato so ga kmalu častili tudi kot mučenca.

           Zapiski o njegovem mučeništvu so šele iz leta 1291 in niso zgodovinsko zanesljivi. Po teh zapiskih je bil doma iz Celeie (Celja) in se rodil v prvi polovici 3. stoletja. Premožni krščanski starši so ga izročili v vzgojo duhovniku Oraniju. Ko so umrli, je Maksimilijan razdelil svoje imetje siromakom, dal sužnjem, ki so služili njegovim staršem prostost, sam pa je postal duhovnik. Iz Celja se je preselil v noriško prestolnico Laureacum (Lorch). V tem mestu so v Donavi utopili sv. Florijana. Tu so si Maksimilijana izvolili za škofa. Papež Sikst II. je izvolitev potrdil in dodelil novemu škofu ves Norik.

            Misijonska pota so ga večkrat peljala tudi na Bavarsko, kjer je sezidal cerkev Matere božje v Freisingu Tudi v rodno Celje je prišel oznanjat evangelij in tukaj tudi umrl mučeniške smrti. Obglavili so ga, truplo pa so kristjani pokopali ob mestnem obzidju. Pozneje so ga prenesli v Passau, kjer počivajo njegovi zemeljski ostanki v velikem oltarju stolne cerkve.

             Pri nas je češčenje sv. Maksimilijana najbolj razširjeno in priljubljeno v mariborski škofiji. Še vedno je Maksimilijan mnogim vernikom krstni patron. Škof Slomšek mu je posvetil drugi letnik svojih Drobtinic s posebno svetnikovo sliko nad celjskim mestom in s pesmijo, ki jo je sestavil Luka Jeran. Prvi njegov življenjepis pa je v našem jeziku izšel 1815. Napisal ga je profesor J. A. Zupančič.

            Goduje se 12. oktobra