Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Po sledeh legende

      Legende ali ljudske pripovedi o visečih mostovih med gradovi živijo še danes in se na Slovenskem pogosto pojavljajo. O tem je že leta 1936 pisal zgodovinar Janko Orožen v knjigi »Gradovi in graščine v narodnem izročilu«, ko je v prvem delu opisal zgodbe gradov in graščin ob Savinji, Sotli in Savi. Na strani 160 omenjene knjige je zapisana legenda o »mostu med obema vojniškima gradovoma«. Doc. dr. Jože Hudales iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je pred kratkim napisal obširno razpravo »O usnjenih mostovih in gradovih« na Slovenskem, v kateri omenja tudi legendo o mostu med gradovoma Hochenberg in Miltenberg. 

     Zgodovinar Janko Orožen je v svoji zgoraj omenjeni knjigi zapisal: »Nekoč sta bila dva vojniška gradova: eden je stal na hribu Sv. Tomaža in drugi na Gradišču. Med obema hriboma teče hudournik Čuč mlaka, ki si je zarezal v razmeroma mehkem svetu globoko strugo. Da bi grajskim prebivalcem ne bilo treba hoditi iz enega hriba na drugega preko tolikšne globeli, jim je moralo ubogo ljudstvo zgraditi most od gradu do gradu. Most je bil narejen iz samih volovskih kož. Z njega so tudi metali v Čuč mlako nepokorne kmete.«

     Zakaj so se med ljudmi porajale legende o visečih mostovi, še ni pojasnjeno. Domneva se, da so imele legende o visečih mostovih simbolično vrednost ali moč, saj so med drugim lahko ponazarjale tudi prehod iz minljivega zemeljskega življenja v večnost. Prepustimo se domišljiji.

     Viseči vojniški most naj bi bil med gradovoma Hocheneeg – Sv. Tomaž in gradom Miltenberg, ki je stal na sosednem »Kožuhovem« hribu. O prvem je kar nekaj podatkov, saj se omenja že leta 1164 kot sedež grofov Leopolda in njegovega sina Wergandusa. Grad je imelo skozi stoletja v posesti kar nekaj plemiških dinastij, vse do zadnjih lastnikov grofov Celjskih, ki so leta 1439 grad porušili, ga kasneje obnovili in iz neznanih razlogov opustili. Ohranila sta se samo grajska kapela in grajski vodnjak. Kapelo so po letu 1890 dogradili v neoromanskem slogu in taka stoji še danes. Za sosednji grad Miltenberg je pa zelo malo podatkov, omenja se le Elizabeta Miltenberška, ki naj bi svojo posest darovala žičkemu samostanu za škodo, ki jo je samostanu povzročil njen oče Wilhalm Vojniški. Na mestu, kjer je stal grad Miltenberg, je danes še nekaj komaj vidnih ostankov kamenja in ko sem pred nekaj leti obiskal ta kraj, je bilo videti sledi »raziskovalcev«, ki iščejo kip zlatega teleta. Morda ga bo kdo le našel!!!!!

          Tekst in risba: Jože Žlaus

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante