Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ...

Pot iz Nove Cerkve proti vasi Novake nas po približno dveh kilometrih popelje mimo Petračeve kleti, ki je stara že več kot 200 let in je prav gotovo ena najstarejših kleti ob tej mikavni in pohodniški poti proti najvišjemu hribu Straža, ki leži na višini 566 metrov in nosi ime še iz časov turških napadov. Petračeva klet je danes v lastništvu družine Branka Gobca in bo kmalu dobila novo podobo. 

   V času mojih najstniških let sem bil kot ministrant povabljen na dekanijski izlet ministrantov, ki ga je vodil pokojni župnik in kanonik Alojz Žolnir iz Nove Cerkve. Popeljal nas je po poteh, kjer naj bi med leti 1827 – 29 pešačil tudi Anton Martin Slomšek, ki je bil takrat kaplan v Novi Cerkvi. Pot nas je vodila mimo Petračeve kleti v Novakah, najbolj pa mi je ostalo v spominu pripovedovanje kanonika Žolnirja, da je prav na tem mestu nastala ena najlepših Slomškovih pesmi »Glejte, že sonce zahaja«, ki je danes že ponarodela. 

    To pripovedovanje sem podoživel pred nekaj leti, ko me je sedanji lastnik kleti Branko Gobec prosil, da mu narišem Petračevo klet, kot naj bi bila izgledala nekoč. Klet je bila pred več kot 200 leti obdana z vinogradi, v kleteh so bili polni sodi žlahtnega vina, pred kletjo lesena klopca in v jasnem večernem sončnem zatonu je bil lep pogled na celjsko kotlino in savinjsko dolino, levo pa pogled na slikovite kozjanske hribe. Zato se ni čuditi, da se je kaplan Slomšek v tej kleti rad ustavljal, ob kozarčku vina kramljal in tudi zapel z lastnikom ter s sovaščani, ki so se kaj hitro zbrali okrog svojega priljubljenega kaplana. Slomšku, ki je bil tudi pesniška duša, je prav tu ob jasnem sončnem zatonu privrela na dan lepa in danes že ponarodela pesmica »Glejte že sonce zahaja«, melodijo je pa povzel po notah stare nemške božične pesmi. Morda je tu nastala še kakšna Slomškova pesem, prav gotovo pa je, da je ob učenju »kovanja rim« v Nedeljski šoli v Novi Cerkvi, ki so jo obiskovali ljudski pesniki (Vodovnik iz Skomarja, Gorenšek iz Lipe pri Frankolovem ...), Slomšek znal usmerjati in motivirati mlade ljudske pesnike za opisovanje narave, življenja, običajev, zato se lahko danes Slovenci ponašamo s tako bogato zakladnico ljudskih pesmi, ki so nastale tudi v naši okolici. Med najbolj prepoznavnimi Slomškovimi učenci je prav gotovo že omenjeni Jurij Vodovnik iz pohorske vasi Skomarje, ki je Slomška pogosto obiskoval in ga prosil za pomoč pri »kovanju rim«. Morda sta se kdaj srečala tudi v Petračevi kleti in ob kozarčku razpravljala o nastajajočih pesmih iz Vodovnikovega »raztrganega koša«. Pomenljiva je pesem Jurija Vodovnika, v kateri pravi:

                            »Veliko časti vredni Slomšek gospod Anton                                                                   so tudi tako rekli: 

če jih še delal bom,

de moram jih jim še gor poslat, 
de hočejo jih drukat dat, 
da bodo brali jih povsod, 
vsak kmetič no Gospod«.

Tekst in risba: Jože Žlaus

A. M. Slomšek kot kaplan pri Novi cerkvi

        Prvi sprejem Slomška pri Novi cerkvi ni bil posebno prijazen. Došel je tja že proti večeru 3. maja in dekan vitez ‌Jakomini‌ ga je najprej oštel, zakaj ni že prej prišel. Ko se je opravičil, mu je očital, zakaj ni pisal. Slomšek mu je bil sicer po ‌Strašeku‌ dal naznaniti čas svojega prihoda, toda dekanu to ni zadostovalo. Potem je pa vladalo med njima najlepše razmerje. Jakomini je bil visoko izobražen mož in vnet duhovnik, pa tudi pisatelj; pisal je latinsko, nemško in slovensko. Po njegovem očetu se še dandanes v Gradcu imenuje Jakominijev trg, ker si je tam postavil – takrat – najlepšo hišo. Bil je pa tudi lastnik graščin Blagovna in Anderburg pri Sv. Juriju pri Rifniku. Dekan Jakomini je bil ob Slomšekovem prihodu k Novi cerkvi star že 72 let, zato je imel redno po dva kaplana. Od 5. septembra 1826 do 11. septembra 1827 je bil prvi kaplan pri Novi cerkvi ‌Kajetan Schwarzl‌ , za drugega pa od 28. oktobra 1826 ‌Franc Novak‌ , poznejši nadžupnik pri Sv. Martinu pri Slovenjgradcu. Tega je škofijstvo 4. aprila 1827 prestavilo v Celje in na njegovo mesto je prišel Slomšek, ki je bil za drugega kaplana le do 11. septembra 1827, ko je Schwarzl odšel za provizorja k Sv. Martinu v Rožni dolini. Tako je postal potem Slomšek prvi kaplan, za drugega pa je prišel k Novi cerkvi ‌Gregor Miklavzin‌ .

        Ker je bil župnik že star in je imel z dekanijskimi posli dovolj opravka, je dejanski vodil upravo župnije prvi kaplan in kot tak se je Slomšek, kakor sam pravi v svojem dnevniku, zelo veliko naučil.

Tretjo nedeljo po veliki noči, dne 6. maja, se je v jutrnji pridigi prvič predstavil župljanom Nove cerkve in se jim že s prvo pridigo prikupil. Dekan ga je točno obvestil o redu službe božje in o šegah v novocerkovški župniji. Tako je Slomšek začel svoje dušnopastirsko delo z enako gorečnostjo kakor prej na Bizeljskem. Tukaj mu župnik ni delal nobenih težav, marveč ga je podpiral in blagohotno opozarjal na morebitne pomanjkljivosti. Tako Slomšek prostodušno pripoveduje v svojem dnevniku, da ga je nekoč dekan pokaral, da je predolgo pridigoval, pa mu tega ni zameril, marveč krivdo pripisal sebi, češ, prav ti bodi, ker si se premalo pripravil. Četrto nedeljo po veliki noči je pridigoval o človekovem namenu in je tokrat žel posebno pohvalo plemenite gospe ‌Resingen‌ , graščakinje lemberške. Sredi maja je došel k Novi cerkvi stolni prošt ‌Ješenak‌, ki je hotel poravnati neki spor v župniji. Ostal je dalje časa tam in imel priliko, večkrat poslušati Slomšekove pridige, ki so mu zelo ugajale; na vnebohod se je ob njegovi pridigi naravnost solzil. Prošt je gotovo odnesel najboljše vtise o Slomšeku in je o tem pripovedoval pri škofijstvu, kar je bilo odločilno za Slomšekovo nadaljnjo usodo. Spovedancev, beremo v dnevniku, je bilo vsako nedeljo zelo veliko.

        Na praznik sv. Petra in Pavla ga je pri Novi cerkvi obiskala neka Bizeljanka, od katere je zvedel, da mu je bil župnik nekaj časa naklonjen, potem pa je padel v staro sovraštvo in ga psoval, celo preklinjal in mu očital vse mogoče izmišljene reči. Dne 22. julija je šel s sosedom ‌Strašekom‌ obiskat v Olimje svojega dobrotnika ‌Prašnikarja‌, ki mu je pri tej priliki izrazil željo, naj bi šel k njemu za kaplana, ker sam ne more več obvladovati olimske župnije. (Mimogrede omeni v svojem dnevniku, da so bile meseca julija tisto leto silne povodnji, zlasti Mura in Drava sta narasli, kakor nihče ni pomnil, in strela je na mnogih krajih udarila v hiše, v živino in ljudi.)

         Dne 5. avgusta je tako učinkovito pridigoval o gizdavosti, da so ženske novocerkovške in vojniške župnije poskrile neke robce, ki so bili takrat v modi, in jih niso upale več nositi. Kakor prej na Bizeljskem, tako je sedaj pri Novi cerkvi rad hodil pridigovat v sosedne župnije. Tako je 26. avgusta, na Jernejevo nedeljo, ki je patron vojniške župnije, pridigoval v Vojniku o sili, ki jo trpi božje kraljestvo, in žel veliko pohvalo od dekana in drugih. 1. oktobra je pridigoval v Črešnjicah, kjer se je bila rodila njegova mati; o Martinovem pa pri Sv. Martinu v Rožni dolini, kjer se je pri njegovi pridigi celo dekan solzil. Dne 19. novembra je šel v Konjice obiskat svoja dva draga prijatelja ‌Vodušeka‌ in ‌Galjufa‌, ki sta bila tam kaplana. Nadžupnik in dekan ‌Anton Batistik‌ ga je zelo prijazno sprejel. Drugi dan si je ogledal razvaline žičkega samostana in ob pogledu na podrto cerkev zapisal bolestno opazko: »Kjer so se nekdaj razlegale svete pesmi, sedaj sikajo kače«, da jih ob njegovem obisku – pozno v novembru – pač ni bilo videti.

       Dne 30. novembra je šel na sejem v Celje, kjer je izročil videmskemu dekanu ‌Aliču‌ prevod neke knjige z gospodarsko vsebino. Slomšek pravi o tem prevodu, da mu je bil »prava slovenska pokora«, ker mu je pomanjkanje primernih izrazov delalo težave. Ta gospodarska knjižica pa menda nikdar ni izšla, vsaj ‌Glaser‌ in ‌Simonič‌ je ne poznata.

         Na novo leto 1828 je napravil velikanski vtis na poslušalce s pridigo o računu, ki ga bo Bog imel z nami. K temu pripomni v svojem dnevniku: »Moj sloves raste, ko bi le ne pojemala moja modrost.«

        Dne 11. januarja si je zapisal naslednji značilni dogodek: Ta dan se je z dekanom in vojniškim župnikom peljal v Celje, šli so čestitat plemeniti gospe ‌Resingen‌ , graščakinji lemberški. Pri odhodu je prišel Slomšek v neljubo zadrego. Vojniški župnik je namreč ponižno poljubil graščakinji roko, on pa, da si najmlajši, tega ni hotel storiti, ker se ne spodobi, da bi duhovnik ženskam roke poljuboval (razen morda lastni materi). — Pri velikonočnem izpraševanju, ki ga je sam opravil, se je prepričal, da so ljudje bili manj poučeni v krščanskem nauku kakor na Bizeljskem zadnje leto. Kvečjemu so znali le navadne molitve. Dekan je namreč stal na stališču, da je za navadne ljudi dovolj, če vedo, kar je za zveličanje neobhodno potrebno. »Ali Zveličar nič drugega ni učil?« pripomni Slomšek. Tudi pri izpraševanju ženinov in nevest se je prepričal, da so bili pomanjkljivo poučeni. Ker je on več zahteval, si je nakopal precej stara gospa ‌Alojzija Mandelstein‌ . V postnem času je bilo silno veliko spovedovanja doma in pri sosednih cerkvah, celo v precej oddaljenem Vitanju. V domači župniji je opazil, da so ljudje manj hodili k njegovi spovednici. Iz njegovih pridig so namreč sklepali, da je precej strog. Zato pa so k njemu prihajali z velikim zaupanjem resnični spokorniki in pa taki, ki niso imeli težkih grehov na vesti; drugi, ki jim ni bilo do resnega poboljšanja, so se ga izogibali. Nekaj pa je pripisoval tudi tej okoliščini, da je z mnogimi postal že preveč znan.

          Ko je bilo velikonočno delo opravljeno, je šel 28. aprila na potovanje, najprej v Konjice obiskat svoja že imenovana prijatelja, potem v Špitalič in na Sladko goro, kjer je opravil sv. mašo, od ondod v Kostrivnico, kjer ga je župnik vzel s seboj v gorico in tam so obhajali odhodnico kaplana ‌Perca‌. Potem je šel na Slatino in k Sv. Križu, kjer je hotel pozdraviti nadžupnika ‌Pintarja‌ in obiskati tovariša ‌Antona Rajca‌, pa je slabo naletel: nobenega ni bilo doma in gospodinja ga je na pragu prav neprijazno sprejela. Obrnil se je in šel v gostilno iskat prenočišča. Drugi dan je šel z Rajcem v Olimje, kjer je našel župnika ‌Prašnikarja‌ povsem pobitega, vse si je že pripravil za smrt. Slomšek mu je rekel: »Čemu tolika duševna pobitost, kaj to pomaga?« In mož se je zopet opogumil. 1. maja je zopet maševal pri Sv. Filipu v Selah in obiskal gospo ‌Karničnik‌ in svojo duhovno mater ‌Ano Pregl‌. Potem je šel k Sv. Petru pod Sv. gorami, na Bizeljsko tokrat ni šel, marveč je krenil v Šmarje, potem na Ponikvo pa čez Dramlje in Vojnik domov. Kmalu potem je meseca maja nevarno zbolel nje gov dobri prijatelj, vojniški kaplan ‌Strašek‌. Pregnal se je z delom, zlasti v zimskem in postnem času. Začel je bruhati kri in ni več ozdravel. Odšel je na svoj dom k Sv. Petru na Medvedovem selu, kjer je umrl že 22. junija 1830. Bolnemu prijatelju v tolažbo je Slomšek spesnil pesem »Hudo vreme«, o kateri izrečno pravi, da je nastala po Strašekovi obolelosti l. 1829.‌ To pesem je potem objavil v prvem letniku »Drobtinic« l. 1846.

       Bolnega prijatelja ‌Strašeka‌ je ob nedeljah in praznikih hodil Slomšek nadomestovat v Vojnik. Na praznik sv. Rešnjega Telesa, 5. junija, pa bi bil skoraj umrl dekan ‌Jakomini‌, dali so mu že sv. popotnico, vendar mu je zopet odleglo. Njegova bolezen je bila povod, da je 18. junija nenadoma prišel na obisk ravnatelj škofijske pisarne ‌Franc Fridrih‌ . Obisk pa ni veljal samo dekanu, ampak odlični gospod se je hotel prepričati o Slomšekovem delovanju, o katerem je dober glas prišel na uho tudi gospodom pri konzistoriju, kjer so že imeli svoje namene z novocerkovškim kaplanom.

        Na Petrovo, 29. junija, je imel Slomšek pridigo pri Sv. Martinu s takim uspehom, da so mu navzočni duhovniki čestitali kot »slovenskemu Ciceronu« in ga nagovarjali, naj svoje pridige izda v tisku. To je bila prva pobuda za izdajo »Hrane evangeljskih naukov«, ki je potem izšla I. 1835, ko je bil Slomšek že spiritual v Celovcu.

         Meseca julija je dekana zopet zadela lahna kap, a zdravnik mu je hitro pustil na žili in ga rešil. Tri dni pozneje se je že s Slomšekom na vozu nekam peljal, pa sta se prevrnila, kar pa dekanu ni škodovalo; po tistem tresljaju se mu je zdravje nasprotno še zboljšalo. Dekanovi sorodniki so bili pa prepričani, da je smrt neizogibna in so že delali načrte, kako si bodo delili. — Dne 26. julija je Slomšek doživel veselo presenečenje: prišla ga je iz Podčetrtka obiskat njegova duhovna mati ‌Pregl‌, in to baš na svoj god (Ana). O porciunkuli je zopet pomagal spovedovati pri kapucinih v Celju, imel je tudi slavnostno pridigo. Takoj drugi dan pa ga je prišel obiskat Prašnikar.

         O šoli pri Novi cerkvi omenja le to, da je 21. septembra 1828, na kvatrno nedeljo, popoldne bila šolska skušnja in da je bil dekan zelo zadovoljen. Po spričevanju ‌J. Gorenšeka‌, krojača in narodnega pevca v Vitanju, sosedni župniji Nove cerkve, je Slomšek pri Novi cerkvi svoje učence in učenke marljivo vadil v cerkvenem petju, zlasti so Gorenšeku ostale v spominu tri mašne pesmi: »Z nebes poglej«, »Bog Sabaot« in »Pred Bogom pokleknimo«.

         Nastopile so počitnice in Slomšek je 29. septembra odpotoval v Laško, da obišče svoje prijatelje in znance. Meseca oktobra je moral zaporedoma k Sv. Martinu v Rožni dolini nadomestovat hudo bolnega župnika ‌Bernarda Novaka‌ , ki ga je tudi pripravil na smrt. Umrl je 4. novembra 1828; pri njegovem pogrebu je Slomšek imel prvič pogrebni govor in je prevzel tudi dolžnost izvršitelja oporoke. — Dne 19. decembra je dekana znovič zadela kap, pa ga je zdravnik tudi tokrat rešil. V adventnem času je zopet pridigoval kakor prej na Bizeljskem o poglavitnih grehih v novocerkovški župniji. — Ob koncu leta 1828 je zapisal v dnevnik: »Preteklo leto je bilo za mene srečno; bil sem zdrav in vesel na duši in telesu. V svojih studijah sem napredoval in ljubezen vernikov se mi je pomnožila. — Tako stojim pred sodbo sveta, ko bi le tako tudi pred bodočo sodbo! Bogu bodi hvala za vse in njegovemu neskončnemu usmiljenju se izročam v novem letu 1829.«

          In res je bilo leto 1829 važno v njegovem življenju. To zimo bi ga bila skoraj zadela usoda prijatelja ‌Strašeka‌. Na praznik sv. Marjete Kortonske, ki se pri Novi cerkvi od nekdaj posebno časti, je s tako vnemo pridigoval, da bi si bil skoraj pokvaril prsi. Dne 19. marca je pa Nova cerkev imela izredno slovesnost: priletni dekan je praznoval svojo zlato sv. mašo. Vse priprave je oskrbel Slomšek, imel je tudi slavnostno pridigo in zložil za to slavnost še neobjavljeno pesem »Dober dušni pastir«. Osebno je šel vabit okrožnega glavarja in druge veljake v Celju in okolici. Nazadnje bi pa skoraj moral sam plačati stroške. Sosedje so ga spodbujali, naj le priredi dekanu v čast veliko svečanost, v ta namen bodo že zbirali prispevke. Toda na svetu je že tako: obljubi se lahko in rado, na izpolnitev obljube pa se pozabi. Najbrž je potem dekan sam poravnal stroške.

          Slomšek je tačas slovel že daleč okoli kot izboren pridigar, ob slovesnih prilikah so ga na vse strani vabili. Dne 23. aprila 1829 je bil umeščen na župnijo Sv. Martina v Rožni dolini njegov bivši tovariš pri Novi cerkvi, ‌Kajetan SchwarzI‌ . Slavnostno pridigo je imel Slomšek.‌ Pozneje, l. 1840, jo je objavil v svoji knjigi »Mnemosynon slavicum«.

        Kot mlad kaplan se je moral maja 1829 podvreči v Celju izpitu, da mu je škofijstvo moglo podaljšati spovedno pravico. Dobil je zopet odliko iz vseh predmetov.

         V juniju je napravil zopet večje potovanje. Obiskal je najprej svoje prijatelje v Laškem, potem je šel čez Loko v Posavje, obiskal Brežice, od tam je šel v Pišece, potem na Bizeljsko, kjer so ga stari znanci z velikim veseljem pozdravili. Z radostjo se je spominjal prejšnjih srečnih časov, ki jih je tu preživel. Pri Sv. Petru je obiskal župnika ‌Rejo‌; nadaljnjega potovanja ne omenja v svojem dnevniku, gotovo je pa obiskal pri tej priliki tudi Prašnikarja v Olimju in se najbrž čez Šmarje vrnil domov; 15. junija je že bil zopet pri Novi cerkvi. 13. julija je pa šel z župnikom ‌Schwarzlom‌ v Šoštanj, kmalu potem je šel na obisk k ‌Strašeku‌, ‌Prašnikarju‌ in kozjanskemu dekanu ‌Kočevarju‌.

      Dr. Medved je v svoji knjigi podal opis, kakšen je bil Slomšek kot kaplan pri Novi cerkvi. Priobčil mu ga je baje rajni lavantinski stolni prošt ‌Ignacij Orožen‌ († 1900), ki je, pravi, videl Slomšeka 9. junija 1828 v Celju pri pogrebu opata ‌Franca HobeInika‌. Toda Orožen (rojen I. 1819 v Laškem) je bil takrat star šele devet let, zato je menda to zvedel od koga drugega. Po tem opisu je bil kaplan Slomšek visok, vitek po postavi z rdečo, zdravo barvo v obrazu, čeden v lice. Dolgi lasje so mu v kodrih padali čez ramena. Na glavi je nosil visok starodoben klobuk (cilinder). Dolga črna suknja mu je segala do gležnjev. Obuvalo so mu bili takrat običajni čevlji z visokimi svetlimi obodi (saré).

         Dne 3. avgusta je dobila Nova cerkev nepričakovano visok obisk: pripeljal se je lavantinski škof ‌Cimerman‌ s kanonikom ‌Albrehtom‌. Ta obisk je nekaj pomenil, česar menda takrat nista slutila ne dekan in ne Slomšek. Po kosilu sta se hitro odpeljala nazaj. Čez nekaj tednov je bilo jasno, po kaj sta bila visoka gospoda prišla k Novi cerkvi. V krško-lavantinskem bogoslovnem semenišču v Celovcu je lavantinska škofija morala dajati izmed svoje duhovščine spirituala ali duhovnega voditelja. Leta 1829 v jeseni je to mesto postalo prazno, ker je takratni spiritual ‌Franc Ksaver Filip Schneider‌ septembra 1829 postal mestni župnik in opat celjski. Iskali so torej za to prevažno službo moža, ki bi bil sposoben za to mesto. Škofijstvo je svoje oči obrnilo na novocerkovškega kaplana Slomšeka. Le en pomislek so imeli nekateri zoper to imenovanje: Slomšek je bil še razmeroma mlad. On sam pravi, da so to službo ponujali nekemu dekanu in župniku, pa sta oba odklonila. Pomislek radi Slomšekove mladosti je izginil; po svojem vedenju in delovanju je bil Slomšek že zrel mož. Ni bil še sicer dolgo v duhovski službi, toda v teh kratkih letih si je z vestnim pastirovanjem nabral toliko skušnje, da so mu lahko z mirno vestjo poverili prevažno nalogo vzgojitelja duhovniškega naraščaja. Kot dušni pastir, kot spovednik in učitelj je dobil jasen vpogled v globino ljudske duše, spoznal je svetle in temne strani verskega in nravnega življenja med ljudstvom, pa tudi med duhovniki, zato bi kot spiritual lahko učil bogoslovce, kako naj delujejo in česa naj se varujejo.

      Najprej je zvedel od sevniškega kaplana ‌Antona Cisla‌ 9. oktobra, da je določen za spirituala, tri dni pozneje, 12. oktobra, ga je na potu v Vojnik srečal poštni sel in mu izročil odlok škofijstva, s katerim je bil imenovan za spirituala v Celovcu. Ko je zvečer pokazal odlok dekanu, je tega navdala žalost. Tovariša ‌Miklavzina‌ je vprašal: »Ali naj grem?« Ta mu je kratko odgovoril: »Kdor je za to poklican, naj gre!« Dekanu starčku se je bil zelo priljubil s svojim vestnim in marljivim delovanjem in blagim značajem. Ob neki priliki se je sešlo pri dekanu več duhovnikov. Prišel je čas kosila; juha je bila že na mizi. V tem pride glas, da treba iti previdevat bolnika. Slomšek je vstal, ne da bi se dotaknil jedi ali kaj zagodrnjal, molče je šel, kamor je bil klican. Ko je odšel, je dekan rekel: »Vse vas imam rad, ali najljubši mi je vendar Tonče. Kaj bo še iz tega gospoda? Ta bo še enkrat škof!«

       Drugo noč, ko je že imel odlok za spirituala v rokah, je bil klican k bolniku. Šel je brez obotavljanja; bilo je to njegovo zadnje kaplansko opravilo. Otožni občutki so mu pri tem napolnili srce.

Prišla je zopet bridka ura slovesa. Najprej je pohitel v Olimje k svojemu ljubemu duhovnemu očetu ‌Prašnikarju‌, ki je imel pač veliko veselje, da je njegov učenec in gojenec poklican v tako odlično in važno službo. Med potom se je poslovil na očetovskem domu tudi od svojih bratov in sester in se razjokal nad nehvaležnostjo brata Valentina. Pri Sv. Petru pod Sv. gorami se je poslovil zlasti od tovariša ‌Rajca‌, v Podčetrtku pa od svoje duhovne matere ‌Ane Pregl‌. Za Bizeljsko ni imel več časa, šel je naravnost v Loče in tam je zvedel, da je nagle smrti umrl črešnjiški župnik ‌Jožef Avgustiner‌ . Nemudoma se je tedaj odpravil v Konjice in drugi dan z ‌Vodušekom‌ na pogreb v Črešnjice, kjer se je sešlo devet duhovnikov, s katerimi se je Slomšek prisrčno poslovil. Dne 21. oktobra je prišel k Novi cerkvi že Slomšekov naslednik ‌Franc Juvančič‌ , ki je takoj prevzel vse posle. Pri obedu so Slomšeka že imeli za gosta in ne več za domačega kaplana. Zvečer jih je povabil na odhodnico še neki ‌Kuzman‌, prišla sta tudi prijatelja ‌Gorišek‌ in ‌Schwarzl‌. Z veselimi pesmimi se je Slomšek poslovil od štajerske dežele.

        Tako je bilo zaključeno Slomšekovo dve in polletno delovanje pri Novi cerkvi. »Bil sem srečen pri delu, hvaležen v srcu, obdan z mnogimi prijatelji,« je zapisal v svoj dnevnik. »Novocerkovška župnija je hvale vredna; v njej je dobro pomešano s slabim, po večini je pa župnija vendar dobra. Moje besede so radi sprejemali in ne brez sadu, kakor mi je skušnja pokazala. Spokorniki so prihajali iz vsega sosedstva. — Dekan je bil od srca dober, toda kakor je pri starcih navada, hvalil je le stare čase.« Z njim se na tem svetu nista več videla, ker je umrl že 28. marca 1830.

      O svojem bivanju pri Novi cerkvi pravi tudi, da so mu bile »muze (pesniške vile) prijateljice«; zlagal je torej pri Novi cerkvi pesmi. Katere pesmi so poleg prej naštetih nastale baš pri Novi cerkvi, je težko reči, ker so v tisku izšle šele pozneje v ‌Ahaclovi‌ zbirki. V svojem dnevniku pravi, da ga je o neki priliki ravnatelj celjske normalne šole, ‌Simon Rudmaž‌ , prosil, naj bi mu sestavil nekaj pesmic za šolarje, ki bi izšle kot dodatek k abecedniku. Toda abecednika Rudmaž nikdar ni izdal torej tudi ne vemo, ali mu je Slomšek res sestavil kaj pesmi ali ne.

       Tisti čas, ko je Slomšek bival pri Novi cerkvi, je v slovenskem slovstvu besnel tako imenovani »abecedni boj«. Stara Bohoričeva pisava ni več ugajala; iskali so neko novo, slovenskemu jeziku bolj primerno pisavo. Ljubljanski profesor ‌Fran Metelko‌ je izumil za nekatere glasove nove črke. Ta pisava se je po njem imenovala »metelčica«. Na štajerskem je pa ‌Peter Dajnko‌ izumil svojo pisavo. Vnel se je srdit boj med temi abecedami. Slomšeku je bil ta boj zoprn, bil pa je nasproten dajnčici in je zagovarjal bohoričico, dokler ni prišla v veljavo »gajica«. Kot kaplan pri Novi cerkvi je že posegal v ta boj.

        Pri Novi cerkvi je sestavil tudi križev pot, ki se je prepisoval, pa ga je potem Zabukošek‌ izdal pod svojim imenom in ga je zato Slomšek javno imenoval tatu.

     Dne 23. oktobra je zapustil Novo cerkev in šel v spremstvu župnika ‌Schwarzla‌ k Sv. Ilju pri Velenju po slovo k župniku ‌Korenu‌, kjer sta bila pri kosilu in so se med veselimi pesmimi ločili. Potem sta šla naprej in do večera prišla že do Št. Janža pri Dravogradu, kjer sta prenočila. Drugo jutro se je Schwarzl poslovil in šel nazaj, Slomšek pa je bil opoldne že v samostanu v Št. Pavlu, od koder je popoldne šel na sedež škofije, k Sv. Andražu, kjer so ga zelo prijazno sprejeli. Drugi dan, 25. oktobra, ga je konzistorialni ravnatelj ‌Fridrih‌ vzel s seboj na izlet k Sv. Mihaelu pri Wolfsbergu, kjer so bili prav dobre volje.

       Dne 26. oktobra se je napotil v Celovec in naslednjega dne je stopil zopet čez prag bogoslovnice, katero je bil zapustil pred štirimi leti. Ravnateljstvo ga je zelo prijazno sprejelo, motil pa ga je mestni ropot, ker je bil na deželi vajen tihega miru.

                              Povzeto iz

                                  Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski

                                           „Elektronska izdaja“

                                           Spisal prelat dr. Fran Kovačič

                                    Elektronsko izdajo uredila ‌Eva Lajevec‌, ‌Matija Ogrin‌

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante