Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Utrinki: Pohod na Dobrotin

     Po legendi je to bila jasa na katero sta v iskanju lovskega revirja stopila gospod Matijas in pomočnik Martin. Ko je Matijas ugledal to takrat lepo jaso, je izgovoril: »Dobro Martin, tukaj je čudovito. Ime jasi bova dala po tebi. Martin je lahko skrajšano Tin,  zato naj bo ime jase od sedaj Dobrotin." To ime ostaja še danes nespremenjeno. Matijasu pa je bila jasa tako všeč, da je tukaj postavil hišo in gospodarska poslopja konec sedemnajstega stoletja in postal prvi gospodar, Matija Dobrotinšek.

        Domačija je bila ves čas naseljena do poroke Jurija in Helene leta 1912. Imela sta 8 otrok po starosti z imeni Martin, Alojz, Mimica, Jernej, Jurček, Lenka in Zefka, eden je žal umrl takoj po porodu. Na domačiji so z njimi živeli tudi štirje otroci Jurijeve sestre in ena posvojenka. Trdo delo in medsebojno razumevanje je bilo ves čas njihovo vodilo življenja. Vsi otroci so se izšolali in pridobili poklice. Delo v službah in na domačiji je bil njihov vsakdanjik. Našim krajem se je približala in nas zajela druga svetovna vojna vendar jo gospodar Jurij ni dočakal, saj je nekaj let prej že preminil.

      29.10.1941 se je na domačiji zadržal 1. štajerski bataljon. Dobrotinškovi so od pohoda izmučene, prezeble in lačne partizane prenočili in izdatno nahranili. Žal je to usodno vplivalo na Dobrotinškove saj je eden od izvidnikov, po strahotnem mučenju gestapu povedal za prenočevanje partizanov na Dobrotinu. Skoraj eno leto kasneje so 7. julija 1942 zjutraj nemški vojaki na domačiji aretirali Alojza in Jerneja in na Teharjih Martina. Jurčka so aretirali še isti dan v Poljčanah. Po zaslišanju in mučenju bratov so 30. julija 1942 v zaporu Stari pisker Celje ustrelili brate Martina, Alojza in Jerneja Dobrotinška. Pred ustrelitvijo so hrabro še z drugimi obsojenci na smrt zapeli pesem »Vigred se povrne« in tako pokazali svojo slovensko zavednost, kar je okupatorje še posebej razjezilo. Brata Jurčka so, ker ob prihodu partizanov takrat ni bil doma, poslali v taborišče na prisilno delo in nato pozvali, da se mora javiti v nemško vojsko. Izkoristil je čas brez nadzora in pobegnil in se pridružil partizanom. 3. avgusta 1942 so aretirali še mamo  Heleno ter hčerke Mimico, Lenko in Zefko in jih odpeljali na zbirno mesto v Celje. V tem zbirnem mestu so ločili matere od otrok, ki so bili mlajši od 18 let. Mamo Heleno, hčerki Mimico in Lenko so odpeljali v taborišče Auschwitz Birkenau, kjer je preživela samo Lenka; Zefko pa v otroško taborišče Saltenburg.

      Po prestanih strahotah v taboriščih sta se na domačijo po koncu vojne izmučene in izčrpane vrnile Lenka in Zefka. Brata Jurčka so kot partizana pred koncem vojne ubili. Trdo delo, smelost in upornost dveh sestra je nadaljevalo tradicijo gospodarjenja Dobrotinškovih na Dobrotinu in to kljub temu, da jim takrat oblast ni bila najbolj naklonjena. Lenka se je poročila in se odselila na kmetijo blizu Šentjurja. Zefka je ostala na domačiji, kjer še sedaj živi in na kateri sta z možem ustvarila nov rod Dobrotinškovih.

       Zapis pripravil: Jure Ferlež                                                                

                       Foto: Samo Kunej

Na Dobrotinu

 

Med legendo in resničnostjo

Tekst: Jože Žlaus aprila 2021

    Legenda o kmetiji Dobrotin datira v konec 17. stoletja, ko naj bi bogatega lovca Matijo kočijaž Martin slučajno pripeljal na jaso, ki je bila na zahodno ležečem sosednjem hribu od vasi Pristava. Lovcu Matiji je bil kraj postanka tako všeč, da je kočijaža Martina pohvalil z besedami: »Dobro, Martin, zares dobro si izbral ...« Lovec Matija je zato od takrat jaso imenoval »Dobrotin« (dobro Martin), pridobil dovoljenje za njen nakup in nato je na njej postavil lovsko postojanko. Iz uradnih dokumentov je sicer razbrati, da je bil prvi lastnik 93. joh velikega posestva dejansko neki Matijas, ki se je kasneje podpisoval kot Matija Dobrotinšek. Priimek je ostal živ skozi več generacij, vse do današnjih dni. 

     Zanimiva legenda se je med drugo svetovno vojno spremenila v tragično zgodbo, ki je udarila kmetijo Dobrotin. Kar šest Dobrotinškovih je tragično končalo svoje življenje v času druge svetovne vojne. Podobna tragedija je sicer v času druge svetovne vojne prizadela še mnogo zavednih slovenskih družin. 

      Med obema vojnama je na kmetiji Dobrotin živela številčna družina: oče Jurij, mati Helena, sinovi Martin, Alojz, Jernej in Jurček ter hčerke Mimica, Lenka in Zefka. To je bila srečna in ugledna družina, ki se je preživljala z delom na veliki kmetiji in z občasno zaposlitvijo sinov v bližnjih tovarnah. Prvi udarec je družina doživela leta 1938, ko je gospodarja Jurija doletela težka bolezen. Zaradi posojila denarja in zastavitve svojega premoženja za bančni kredit dvema znancema, ki pa zaradi takratnih razmer pred drugo svetovno vojno denarja nista mogla vrniti, ga je zadela kap. 

      Na začetku druge svetovne vojne je bilo za kmetijo Dobrotin usodno dejstvo, da se je tukaj konec oktobra 1941 zadrževal l. Štajerski bataljon, ki se je prebijal v strogi tajnosti in v visokem snegu iz Zgornje Savinjske doline proti Bizeljskemu. Kdo je okupatorju izdal skrivnost o postanku bataljona na Dobrotinu, ni poznano. Po dolgem zasliševanju in nečloveškem mučenju nekaterih prič je okupator prišel do zanesljivih podatkov o dogajanju na Dbrotinu. In prav to je bil povod, da so okupatorji 7. julija 1942 aretiral Tineta, Jerneja, Lojzeta in Jurčka in jih odpeljali v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Sledilo je dolgo in strašno mučenje vse do takrat, ko so bili Martin, Alojz in Jernej kot »banditi« obsojeni na smrt s streljanjem v Starem piskru, brat Jurček pa je bil poslan v taborišče Auschwitz. Med čakanjem na smrt so obsojeni bratje skupaj z ostalimi pogumno zapeli pesem »Vigred se povrne....« S smrtjo bratov Dobrotinšek pa se maščevalnost okupatorja ni končala. Kmalu so se znesli še nad materjo Heleno, sestro Mimico in Alenko in jih poslali v taborišče Auschwitz, kjer sta mati in sestra Mimica umrli za tifusom, brat Jurček in sestra Alenka pa sta bila premeščena v drugo taborišče. Brat Jurček se je, ko je bil odpuščen iz taborišča, pridružil partizanom in je 5. januarja 1945 prav tako tragično končal svoje življenje v Grlavi pri Ljutomeru, ker se ni hotel predati nemškemu kolaborantu Vlasovu. Njegovo življenje je ugasnilo v ob- koljeni in goreči žagi. Mladoletno Zefko so poslali v otroško taborišče v Ilsenburgu. Po končani vojni sta se Alenka in Zefka vrnili domov na izropano in tuji družini dodeljeno domačijo. Alenka se je poročila in odšla v Šentjur, si ustvarila družino in zaradi slabega zdravja, ki so ga povzročile vojne grozote in življenje v taboriščih, umrla v 72. letu; na Dobrotinškovi domačiji pa še danes živi 95 letna gospa Zefka.

(Zefka † 2023 leta)

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante