Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

V nedeljo, 1. julija 2018, je v celjski stolnici popoldne ob 16.00 uri obhajal zlatomašno slavje celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. K slovesnosti so se zbrali mnogi duhovniki, dekani in naddekani in verniki iz celjske škofije. Predstavniki naddekanatov so sodelovali pri bogoslužju, ki so ga s svojim lepim in mogočnim petjem obogatili pevci stolno-opatijskega…

Častitemu bratu STANISLAVU LIPOVŠKU, škofu celjskemu.

    Petdeseta obletnica Tvojega duhovništva, polna svetega veselja in hvaležnosti Bogu, sovpada s slovesnim praznikom sv.apostolov Petra in Pavla.. Ta dan nam daje lepo priložnost, da se skupaj s Teboj, častiti brat, zahvalimo vsemogočnemu Bogu. Prav on je po čudovitem in velikem daru duhovništva podelil tebi blagor, s katerim si preoblikovan v drugega Kristusa, da po zakramentih posvečuješ njegovo ljudstvo; po polaganju rok Ti je bila dana moč oznanjati evangelčij  in krščansko ljudstvo usmerjati in voditi k večnostnim obzorjem.

    Tako si tudi Ti v zvestobi duhovniškim službam, ki so Te čakale, pripravljal svojo dušo s tisto marljivostjo in pazljivostjo, s katero si vedno bolj in bolj spoznaval Božjo voljo in si ji sledil.  Potem ko si v Ljubljani končaL teološke študije, si bil posvečen v duhovnika. Okrepčan z milostjo duhovništva, si se ves posvetil študiju na Papeškem inštitutu Sv. Anzelma v Rimu . Tam si iz svete liturgije dosegel akademski stopnji magistra in doktorja.

  Ko si se vrnil v domovino, si po raznih župnijah opravljal pastoralno službo, posebej še v Stolni župniji v Mariboru, kjer si več let marljivo opravljal službo stolnega župnika in kanonika.

S škofovskim posvečenjem leta 2010, si bil pridružen zboru naslednikov apostolov. Kot škof si prevzel vodstvo celjske škofije: njeno ljudstvo še sedaj vodiš in krmariš. Božje ljudstvo se Ti bo z veseljem  pridružilo, ko si boš z zlatomašnim slavjem poklical v spomin od Boga podeljeno dobrotljivost in ko se boš Gospodu vesolja za vse dobrote iz srca zahvaljeval.

    Znana Nam je Tvoja gorečnost v dušnem pastirstvu, ki ga opravljaš v ljubezni in resnici ter v plemeniti preprostosti.  Prav tako nam je znano Tvoje pridno delo v Slovenski škofovski konferenci, kateri si vrsto let nudil obilje svojega duha, natančnost in izkušenost, posebej kar se tiče liturgičnih, ekumenskih in izobraževalnih vprašanj. Z enako vnemo  si skoraj dve leti dobro opravljal službo Apostolskega administratorja mariborske nadškofije.

     Mi pa Boga močno prosimo, naj Ti, ko obhajaš to obletnico, podeli iz nebes obilje milosti in tolažbe. Blažena Devica Marija in mogočno varstrvo tistih, ki so poklicani v Gospodovo posebno službo, naj ti milostljivo stoji ob strani.

    Končno naj bo znak naše dobrohotnosti in ljubezni  blagoslov, ki ga tebi, častiti brat in vsem, ki  se bodo pridružili obhajanju petdesete obletrnice Tvojega duhovništva, rade volje podeljujemo. Hkrati prosimo Tebe in vse za molitveno pomoč, da bi prav opravljali dolžniosti Naše petrinske službe.

    Iz vatikanske palače, dne 12. meseca junija 2018, v šestem letu našega pontifikata

                        Frančišek

NAMESTO ZDRAVNIKA ZA TELO -

POSTAL ZDRAVNIK DUHA

Ob desetletnici Celjske škofije je že skrajni čas, da v Ogledalu predstavimo celjskega škofa, naše gore lista, msgr. Stanislava Lipovška, ki izstopa po svoji močni retoriki in jasnimi, razumljivimi ter slikovitimi pridigami. Zadnje leto je bilo sicer zanj sila turbulentno; na lastni koži je izkusil, kako resna bolezen je rak, pred kratkim pa je izgubil svojega edinega sorojenca, brata Toneta. Z njim smo se pogovarjali še pred to grenko izgubo.

Radi pridete v Vojnik?

»Seveda. Preveč sicer ne smem pretiravati. Normalno, vsak človek rad pride v domači kraj. Pravijo mi pa, da sem takrat, ko sem bil v Mariboru, bil večkrat doma kot zdaj, ko sem praktično tako blizu doma. A zdaj imam precej obveznosti. Prej sem vodil le eno župnijo, zdaj jih imam 112.«

Iz predela Vojnika, kjer ste bili doma, je sicer izšlo že veliko duhovnikov. Kako pa ste vi prišli na to pot?

»Res je. Računal sem, da bom zdravnik, hkrati pa malo tudi, da bi bil duhovnik. Kaj dejansko bom, se je izkristaliziralo kasneje, v srednji šoli, ko je bil čas zorenja. Na mojo odločitev so močno vplivali duhovniki: vojniški župnik g. Martin Lupše, ki smo ga vsi zelo spoštovali, z našo družino je bil močno povezan g. Martin Jurčak, ki je bil tudi Vojničan, po domače Ravšarjev gospod. V Vojniku je zelo dobro delal z nami mladimi, v pevskem zboru, pa jasno, z ministranti. Vse to je pripomoglo k razmišljanju, kaj pa če bi šel še jaz. V tistem času sta mi bila kot nalašč luč in vzor še dva bogoslovca, Friderik Kolšek in Vili Pangerl, oba sta žal pokojna. Včasih sta nas ‘vlekla naokoli’ na slovesnosti, pa nove maše. Tako je leta 1962 prišla odločitev, da sem šel v bogoslovje, kmalu zatem v vojsko. A tudi ta vojaška služba je bila zelo dobra šola; predstojnik v Ljubljani je celo dejal, da je to zelo dober letnik teologije, kajti tam se preizkusiš. ‘Če pride nazaj, je boljši, če ne, ga sploh ni,’ je dejal. Jasno smo bili bogoslovci tam malce izpostavljeni, vseeno pa imam na vojsko zelo dobre spomine. Oficir nam je denimo dejal, da mi se naj nič ne hvalimo, da smo se v vojski naučili reda, ker mi smo že tako vajeni ob uri vstati, ob uri jesti, spati.«

Kje ste najprej službovali? Kje vse ste pravzaprav že bili?

»Po letu 1968, ko sem končal študij, sem bil štiri leta v Celju kaplan. V Celju imam tako že kar nekaj staža, če k temu prištejem še gimnazijo (smeh). Kasneje, ne vem, ob kakšni priložnosti že, me je škof vprašal, če bi šel v študirat v Rim. Tako sem bil tam štiri leta na podiplomskem študiju, nato sem se vrnil in bil nekaj časa v župniji Brezje v predmestju Maribora, vmes sem pa že malo vadil, kakšno je delo na fakulteti in bogoslovju. Leto dni sem bil v Mariboru vzgojitelj bogoslovcev, nato pa 28 stolni župnik stolnice v Mariboru. Takrat sem se dodobra udomačil v Mariboru. Potem je nepričakovano prišlo tole – en telefonski klic, naj pridem v Ljubljano, da kliče nuncij. Dali so mi malo časa, da razmislim, in to je bilo to. Od leta 2010 sem tako v Celju škof.«

Ena večjih težav, s katero se soočate, je zagotovo pomanjkanje duhovniških poklicev. Celje je na račun Nove Cerkve letos dobilo enega. Koliko bi jih potrebovali?

»Vsaj deset. Žal se cerkev v Sloveniji in tudi Evropi sooča z zaskrbljujočim pomanjkanjem duhovnih poklicev. Moja generacija nad 70 let že počasi odhaja, mladih ni. Sam spadam v generacijo, ko smo imeli bum duhovnih poklicev, nas je bilo leta 1968 preveč. Takrat nas je bilo v Ljubljani 250, zdaj jih je 40. Trdno upamo, da bomo dočakali pomlad, da se bo malce obrnilo to stanje.«

Zakaj je do tega prišlo?

»Saj vemo, živimo v družbi, ki ni naklonjena verskim razsežnostim. To vzdušje, način življenja, kakor da boga ni ... To je težava. Materialne dobrine so močno v ospredju, to pa ni sprejemljivo za duhovne vrednote. Tako se nekako Božji klic (ker Bog vedno kliče) ne sliši v vseh drugih ponudbah. Včasih pravijo, da je kriv celibat. Pa ne drži, saj imajo pravoslavci in evangeličani tudi težave, pa se njihovi duhovniki lahko poročajo. Duhovnik mora imeti tudi družinske kreposti, drugače je čudak, ki ne zna komunicirati, ne zna biti z ljudmi. Zakon in duhovništvo se pravzaprav med seboj dopolnjujeta. Tudi zakonca si morata biti zvesta, pa čeprav je včasih težko. Mi tudi. Trenutno smo res v veliki krizi, a sredi te krize pride zdrav fant iz Velenja s prošnjo za vstop v bogoslužje. Kot pravim, Bog tudi danes kliče, le ujeti to frekvenco, ko jo vse druga preglasi, je težko.«

Letos ste obhajali desetletnico škofije. Celje je leta 2006 po tisoč letih znova postalo škofijsko mesto.

Kako ste jubilej obeležili?

»Najbolj vidno obeleženje je izdaja knjige Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije, ki jo je napisal naš rojak, Vojničan, profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti, prof. dr. Bogdan Kolar. Doma je bil blizu mene, tako rekoč smo vsi bogoslovci bili na enem kupu doma. V zgodovini celjske škofije je na mnogih mestih omenjen njegov in moj rojstni kraj Vojnik.«

Imate lepe spomine na otroštvo, na šolo, skratka na Vojnik?

»Seveda. Na vse. Tudi na šolo, čeprav smo takrat v prvem razredu še pisali na tablice (ne računalniške, jasno, op. p.), kasneje v zvezke s sila čudnim papirjem, učitelji, ki smo jim rekli tovariši, pa so takrat otroke še tepli. Jaz sicer nisem bil tega deležen, ker sem bi priden. Z vojniškimi sošolci se redno dobivamo, s celjskimi pa tudi. Počasi sicer ugašamo, odhajamo ... Nekateri že pokojni, drugi, ki še ostajamo, pa postajamo vedno bolj zvesti kolegi.«

       

            Tekst: Rozmari Petek

            Foto: Matjaž Jambriško

                               Ogledalo 112 Vojnik

Celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek je leta 2013 prejel tudi častno priznanje Občine Vojnik.

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante