Legenda o nastanku Žičke kartuzije
    Grof Otokar III. se je po vrnitvi iz križarske vojne udeležil lova na Konjiški gori. Med lovom je zagledal belo košuto in jo začel zasledovati. Ko je prišel do čudovitega kraja z močno energijo, je košuta izginila, Otokarja pa je lepota kraja premamila do te mere, da se je zleknil pod drevo. Zaspal je in sanjal moža, oblečenega v kameljo kožo, ki se je svetil bolj kot sonce. Predstavil se je kot Janez Krstnik in mu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, ustanovi kartuzijanski samostan. Otokar je svetniku obljubil, da bo naročilo izpolnil. Spečemu se je približevalo njegovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Preganjan zajec je zavetje poiskal v grofovem naročju. Otokar se je prebudil in presenečeno zavpil: “Zajec, glejte zajca!” Od takrat naprej so Slovenci poimenovali kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu pravijo                  “Zajcklošter”.

Žička kartuzija vabi

Naša bližnja okolica navdušuje s svojimi lepotami in vabi s številnimi zanimivostmi. Zaradi velike izbire je odločitev včasih težka. Ne glede na letni čas se lahko podamo le streljaj vzhodno izven vojniške občine, v Žičko kartuzijo.

    Do tega spomeniško zavarovanega kompleksa v dolini svetega Janeza se najpreprostejše pripeljemo z osebnim avtomobilom skozi Frankolovo, Črešnjice in Sojek (od usmerjevalne table ob magistralni cesti pri bazenu Frankolovo nas do cilja loči 8 kilometrov asfaltirane ceste). Po isti trasi se radi popeljejo tudi kolesarji, medtem ko lahko pohodniki obidejo kar nekaj trdega asfalta in do cilja pridejo po etapi Slomškove pešpoti mimo Črešnjic, skozi Brdce, Sojek in Zgornje Slemene.

     Samostanski kompleks je danes v upravljanju Splošne knjižnice Slovenske Konjice. Obiskovalcem, med njimi je 30–40 odstotkov tujcev, je skozi vse leto na voljo pester nabor zgodovinskih in turističnih zanimivosti. Ogledati si jih je možno posamično z avdiovodnikom, za skupine so organizirani vodeni ogledi. Ruševine 600 let delujočega kartuzijanskega samostana, ki je moral po odloku avstrijskega cesarja Jožefa II. leta 1782 prenehati z delovanjem, postopoma obnavljajo. V že prenovljenih prostorih je na ogled stalna razstava, ki prikazuje takratno življenje kartuzijanov in faksimile njihovih zelo dragocenih rokopisov. Znotraj samostana deluje še zeliščna lekarna, lončar, k sklopu kartuzije spada tudi najstarejša še delujoča slovenska gostilna Gastuž. Ta se ponaša z letnico 'rojstva' 1467 in z znakom kakovosti 'Gostilna Slovenija'. Aktualni gostinec Benjamin Kračun iz Loč ureja in za potrebe kuhinje uporablja tamkajšnji zeliščni vrt, v Otokarjevi peninski kleti pa prireja degustacije konjiških penin, ki v tej kleti zorijo. Ob vsem tem je v kartuziji na voljo veliko spremljajočih dogodkov, kot so poletni glasbeni večeri (v 2017 bomo lahko uživali z Nino Pušlar, Carmino Slovenico idr.), festival lepopisja za osnovnošolce, duhovni tabori in še več drugih prireditev. Celoten ambient je čedalje bolj privlačen za poročne obrede in 'ohceti', letos si je pri njih večno zvestobo obljubilo kar 28 parov, med njimi precej tujih ženinov in nevest.

    Za nekaj evrov vstopnine, na dan muzejev in svetovni dan turizma pa brezplačno, lahko v kartuziji doživimo preplet davne preteklosti in sedanjosti ter odmaknjenost od vsakodnevnega vrveža. Kupimo lahko različne zeliščne pripravke in spominke, v Gastužu pa ponujajo kulinarične užitke, tako za posamične goste kot za naročene skupine. Dokaz, da so tudi v dolini sv. Janeza 'moderni', je splet, kjer lahko najdemo podrobnejšo zgodovino in vse potrebne informacije o turistični in gostinski ponudbi. Razlogov za obisk te čedalje bolj obiskane destinacije je torej več kot dovolj, pa še blizu nam je.

              Tekst in foto: Sonja Jakop

                                 MojaObčina.si Vojnik 

Iz Črešnjic se napotimo na vshod proti Sojeku, kjer se spustimo navzdol po gozdu proti "Zajckloštru", kot pravijo temu kraju domačini, po strmi, ozki in končno že po asfaltni cesti, kjer si lahko ogledamo ostanke Žičke kartuzije, ali se v njej pogostimo pri "Gastužu", ki je najstarejša gostilna v Sloveniji.

          Žička kartuzija je ime kartuzijanskega samostana v dolini sv. Janeza Krstnika, v bližini Žič  sedaj v občini Slovenske Konjice. Kartuzija je nastala v letih 1155-1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina. Ustanovitelja sta bila štajerski mejni grof Otokar III. in njegov sin Otokar IV. iz rodbine Traungaucev. To je bil prvi samostan tega reda zunaj romanskega govornega območja.

          Sprva so se v v dolini sv. Janeza naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu. V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda, pozidana cerkev posvečena Devici Mariji in gornji samostan s celicami za 12 menihov, ki jih je vodil prior, kjer so živeli menihi po strogih redovnih predpisih, ter spodnji bratovski samostan za 16 laikov - konverzov s hospicem (ecclesia minor) v Špitaliču, kjer so menihi takorekoč v hospitalu skrbeli za svoje bolne in stare sobrate, ter nudili tudi drugim ljudem kot popotnikom in prebivalcem naokoli zdravniško pomoč. Tako je nastalo tudi ime kraja Špitalič. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165. Samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika, je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold.

       V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in med letoma 1391 do 1410 sedež generalnega priorja rimske obiedence. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, da so tedaj tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.

          Obzidje žičkega samostana s stolpi je iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju, ki je bilo potrebno zaradi nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.

          Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenih reform z dekretom ukinil samostan. Samostani kontenplativnih redov, kamor so spadali tudi kartizujani, se niso skladali z miselnostjo razsvetljenstva in cesarjevih nazorov o napredku kmetijstva in industrije ter o gospodarskem razvoju. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda. Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgräz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. V lasti te rodbine je bila vse do konca II. Svetovne vojne.

          Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem razdeljena na meniški kor in kor za konverze. Ali je bila že v romantiki obokana se ne ve, ker so jo v prvi petini 15. stoletja gotirizirali (povišali, na novo ostrešili in jo opremili s strešnim stolpičem). Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo, ob južni steni pa dve kapeli. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

          O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patrijarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. Sredi 16. stoletja je samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec.

          Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora.

          Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

          Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o takoimenovanemu »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

          Danes kartuzija velja za turistično in kulturno-zgodovinsko zanimivost. Ob vhodu stoji Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte.

                                                                                 Iz različnih virov.

      Ustanovitelj kartuzijanskega reda je torej sveti Bruno, eden največjih mož enajstega stoletja. Rojen je bil v Kölnu okoli leta 1030. V Reimsu v Franciji je z odliko končal modroslovje in bogoslovne študije, bil posvečen za duhovnika in opravljal odlične službe: profesorja, ravnatelja, kanonika, kanclerja. Papež ga je celo poklical v Rim, da bi mu pomagal pri vodstvu Cerkve. Vse to ni bilo zanj. Hrepenel je po samoti, v kateri bi lahko služil Bogu v zbranosti, daleč od hrupa in raznih spletk. Iskal je primeren način in prostor, kjer bi lahko svojo zamisel uresničil.

Življenje kartuzijanov
     Najznamenitejši slovenski škof, Anton Martin Slomšek je način življenja v Žički kartuziji (pri zgornjem samostanu in Špitaliču, kjer je bil spodnji) opisal tako: 
     »Vsak brat pri spodnjem samostanu je imel orodje za svoj posel. Ta je krojač, drugi čevljar, eden vodi poljedelstvo in skrbi za vole, drugi načeljuje pastirjem ter vodi sirarno in kupčijo, eden je pek, to je sprejema žito, ga suši, hrani, veje, melje, kruh dela in peče ter ga kuharju hraniti da. Vsestransko zaposlen je tudi kuhar, ki je obenem vratar, hišnik, ključar in cerkvenik. Bratje morajo molčati, pri skupnem delu pa se smejo o potrebnih stvareh pomeniti. Imajo pa tudi stara znamenja, s katerimi se ravno tako sporazumejo, a izven reda jih ne smejo izdati. Bratje nosijo enako obleko kot menihi, hrano imajo nekoliko slabejšo, vendar pa imajo manj postov, ker morajo težko delati. Od vseh svetnikov pa do velike noči imajo ovseni kruh, drugače pa pšeničnega z otrobi, jedi pa se jim zabelijo večinoma samo s soljo.« 
     Tudi pri zgornjem samostanu ni dosti drugače. »Tam čaka pri vratih kuhar; tudi on je vratar in hiši oskrbnik obenem. V kuhinji ima samo ob nedeljah in praznikih opravka. On sme govoriti, vodi pa tudi goste. 
      Blizu cerkve je kuhinja in skupna obednica, kjer se shajajo menihi vsako nedeljo in praznik k skupnemu obedu. Pri tem pa vsi molčijo in čitajo preroke. V bližini je tudi knjižnica, združena z zakristijo. 
      Obiščimo sedaj celice! Vsaka ima tri dele: delavnico, spalnico, molilnico. Vsak izmed teh prostorov pa je zelo majhen. Poleg hišice je vrtič. Menih je v svoji hiši sam svoj gospodar in samotar. Noben tovariš ga ne sme obiskati razen z dovoljenjem priorja. Pa tudi sam je ne sme zapustiti razen v važnih in po pravilih določenih vzrokih. Podlaga za njegovo popolnost je ljubezen do celice, to je do samote. Celica mu nudi vse, kar potrebuje: knjige za molitev, pripravo za pisanje knjig in slednjič kuhinjsko opravo, da si lahko sam pripravi skromno hrano«. Pravila pravijo: »Celičin prebivalec sprejme za posteljo slamo in mrežo (za slamo), vzglavnik, kmečko rjuho in odejo iz ovčjih kož. Vsak dobi dve šivanki, niti, škarje, glavnik, britev, brusni kamen in pas za britev, za pisanje pa črnilnik, peresa (gosja), kredo, dva plovca (Bimsstein), dva rožiča (za barve), nožek, dve strgulji za radiranje pergamenta, šestilo, šilo, svinčnik, ravnilo in kolček za liniranje, tablico ter klinček. Potem pa dva lonca, dve skledi in tretjo za kruh, četrto pa za umivanje, in brisačo; dve žlici, nožek za kruh, kupico, posodo za vodo, solnico, krožnik in dve vrečici za zelišče; za ogenj pa rašilo, gobo, kresilni kamen, les za kurjavo in sekiro; slednjič oblič za delo.« 
      »Hrana je zelo preprosta. V ponedeljek, sredo in petek je post ob kruhu in vodi, ostale dni pa si vsak sam kuha in za to dobi v nedeljo zvečer od kuharja zelišč, graha in sadja, kruha, soli ter vina za ves teden vnaprej. Kar mu ostane, mora v soboto vrniti. Od 15. septembra pa do velike noči tudi tiste dni, ko si sami kuhajo, jedo le enkrat na dan. Boljšo hrano imajo v nedeljo, ko je skupen obed, in v četrtek, ko si sicer sami kuhajo, a dobi vsak sira, jajc in rib, a ostanke mora še tisti večer položiti na okno, da jih kuhar odnese. Mesa – razen rib – ne uživajo nikoli. Da bi ostali zdravi, jim je predpisano, da si morajo petkrat na leto – zmerom po večjih praznikih – dati kri puščati.« To je po tedanjih zdravniških nazorih varovalo pred boleznijo.

                             Iz različnih virov.

Najstarejša znana upodobitev Žičke kartuzije iz časa 1500 - 1520

Žička kartuzija v drugi polovici 17. stoletja

PESEM O ŽIČKEM SAMOSTANU

V dolini Svetga Janža

med gorami leži

nekdanji žički samostan,

v samoti žalostni.

Živeli so v samoti

beli kartuzijci,

redovniki pomrli,

vse žalostno molči.

Oropana lepota,

iz cerkve vsaka stvar.

Skozi line mesec luka

na žalostni oltar.

Ni slišat svetga petja,

ne služi maša se,

pobožnih ni molilcev,

se pot zarastel je.

Puščava nekdaj bila

in spet puščava bo,

dobrotniki pregnani

odšli iz grobov so.

Sosedje govorijo,

da dnarji vzidani,

v globoki kleti skriti,

še niso vzdignjeni.

Ponoči hodjo jih kopat,

zidovje rušijo

pa groza jih obide,

brez dnarjev odteko.

Dozdeva se sosedom,

da v cerkvi luč gori,

neznano petje rajnih,

po cerkvi se glasi.

Menihov cela vrsta

v sprevodu zbira se,

je Bermund najtaprvi,

Antelm poslednji je.

Ko da obžalvali

bi samostana lom,

si s solzami rosijo

svoj rajni, dragi dom.

Iz groba bi ga radi

še enkrat vzdignili,

pa groblja ga pokriva

in rosa ga hladi.

Po hladnem zidu spenja

zeleni se bršljan.

On samostan objema,

hranjuje nanj spomin.

Pozimi in poleti

prijazno zeleni,

popotnikom on kaže,

kje samostan leži.

Preminil tak sloveči

je Zajčki samostan,

v veliki, dolgi groblji

globoko pokopan.

In kakor samostana,

tud skoraj nas ne bo,

le samo naša dela

za nami pojdejo.

Tužne solze

na groblji samostana Zajčkega

V dolini svet'ga Janža

med gorami leži

nekdanji Zajčki klošter

v samoti žalostni.

Živeli so v samoti

beli Kajtarzarji;

redovniki pomerli,

vse žalostno molči.

Podreno je zidovje,

porušen mostovž drag,

iz belega kamena

odvaljen sekan prag.

Skoz stene dolge okna

vetrovi brusijo,

in stene samostana

na poke rušijo.

Glej cerkev razvaljeno;

zvonik se je poderl;

zvonovi potihnuli,

in žerf se je odperl.

Poropana lepota

iz cerkve, vsaka stvar;

skoz line mesec luka

na žalostni oltar.

Ni slišat svet'ga petja,

ne služi maša se,

ni več pobožnih molcev,

pot se zaresel je.

Pušava nekdaj bila

in spet pušava bo,

dobrotniki pregnani

iz grobov, odšli so.

Sosedje govorijo,

da dnarji vzidani,

v globokih kletih skriti,

še niso vzdignjeni.

Po noči hod'jo kopat

zidovje rušijo;

pa groza jih obide,

brez dnarjev odteko.

Dozdeva se sosedom,

da v cerkvi luč gori.

Neznano petje rajnih

po cerkvi se glasi.

Menihov bela versta

v prevodu snuje se,

in Beremund naj pervi,

Antelm poslednji je.

In kakor obžal'vali

b' samostana lom,

zi solsami rosijo

svoj rajni dragi dom.

Iz groba bi ga radi

še enkrat vzdignuli;

pa groblja ga pokriva

in rosa ga hladi.

Po hladni rosi spenja

se zelen beršelin,

on samostan objema,

hranjuje nja spomin.

Po zimi in po leti

prijazno zeleni;

popotnikom pokaže,

kde samostan leži.

Preminul tak' sloveči

je Zajčki samostan,

v veliki, dolgi groblji

globoko pokopan.

In kakor samostana

tud' skorej nas ne bo;

le samo naše dela

za nami pojdejo.

PESEM O ZAJČKEM SAMOSTANU 

V dolini sv. Janža

med gorami leži

nekdanji Zajčji klošter

v samoti žalostni.

Živeli so v samoti

beli katajzarji*

redovniki pomrli,

vse žalostno molči.

Podreno je zidovje,

porušen mostovž drag,

iz belega kamena

odvaljen sekan prag.

Skoz strena dolga okna

vetrovi brusijo

in stene samostana

na poke rušijo.

Glej cerkev razvaljeno,

zvonik se je podrl,

zvonovi potihnili,

žerf* seje odprl.

Poropana lepota

iz cerkve vsaka stvar,

skoz line mesec kuka

na žalostni oltar.

Ni slišat svetga petja,

ne sliši maša se;

ni več pobožnih molcev,

pot vsa zarastla je.

Porušena nekdaj je bila

in spet puščava bo,

dobrotniki pregnani

iz grobov odteko.

Sosedje govorijo,

da dnarci vzidani,

v globokih kleteh skriti,

še niso vzdignjeni.

Ponoči hodijo kopat,

zidovje rušijo,

pa groza jih obide,

brez dnarjev odteko.

Po hladni rosi spremlja

se zelen bršelin,

on samostan objema,

hranjuje njegov spomin.

Pozimi in poleti

prijazno zeleni,

popotnikom pokaže,

kje samostan leži.

Dozdeva se sosedom,

da v cerkvi luč gori,

neznano petje rajnih

po cerkvi se glasi.

Menihov dolga vrsta

v sprevodu maje se,

in Beremund* najprvi,

Altelm * poslednji je.

In kakor v zahvali

bi samostana dom,

se solzami rosijo

svoj rajni dragi dom.

Iz groba bi ga radi

še enkrat vzdignili,

pa groblje ga pokriva

in rosa ga hladi.

Preminil tak sloveči

je Zajčji samostan,

v veliki dolgi groblji

globoko pokopan.

In kakor samostana

tud skoraj nas ne uo,

le sama naša dela

za nami pojdejo.

Spesnil dunajčan I. G. Seidel

v slovenščino prevedel A. M. Slomšek

Slomškov pohod z mašo za domovino

V žički kartuziji 25.6.2013

V okviru Društva Slomškova romarska pot se je v torek, 25. junija 2013, v organizaciji občine Slovenske Konjice, Vojnik in Šentjur, preko tristo romarjev podalo na Slomškovo romarsko pot s skupnim ciljem v Žički kartuziji. Za obzidjem starodavnega samostana je najprej potekal kulturni program, na katerem je kot govornik spregovoril župan občine Slovenske Konjice Miran Gorinšek. Sledila je slovesna maša za domovino, ki jo je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. Romarje je pozdravil tudi predsednik društva Slomškova romarska pot Jože Planinšek.