Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Posvetitev novega daritvenega oltarja v župnijski cerkvi na Teharjah

V župniji Teharje so v nedeljo, 19. septembra 2021, na dan, ko se spominjamo Slomškove beatifikacije, obhajali pomemben praznik: celjski škof Maksimilijan je med sveto mašo posvetil nov kamniti daritveni oltar in vanj vstavil relikvije bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta. V težkih časih epidemije je domači župnik g. Miha Herman skupaj s prizadevnimi župljani izpeljal ureditev oltarnega prostora župnijske cerkve, kamor poleg daritvenega oltarja spadajo še ambon - miza Božje besede - in sedilije za duhovnika in bogoslužne sodelavce.

Sveta maša na grobišču Bukovžlak (taborišče Teharje) 

06. oktober 2019 

Vsako leto je na rožnovensko nedeljo sv. maša na grobišču v Bukovžlaku, kjer se spominjamo velikega trpljenja vseh tam zaprtih po končani 2. svetovni vojni. Molimo za večni mir rajnih in za spravo živih, ki jo naš narod tako zelo potrebuje, saj se v ozadju številnih delitev še vedno vleče nesrečni razkol med 2. svetovno vojno in posledice po njej. V nedeljo, 6. oktobra 2019, je sveto mašo daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, govor po sveti maši pa je imel Slavko Žižek.

Nagovor upokojenega celjskega škofa pri sveti maši na grobišču Teharje

    V nedeljo, 7. oktobra 2018, je bila spominska sveta maša za žrtve medvojnih in povojnih pobojev pri spomeniku na mestu nekdanjega taborišča Teharje. Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek, njegov nagovor med mašo pa objavljamo spodaj. Po sveti maši je škof blagoslovil znamenja križevega pota, ki so jih v župniji Teharje postavili od spominskega parka do cerkve Sv. Ane. Po bogoslužju je bil kulturni program z nagovorom dr. Franceta Cukjatija.

Homilija dr. Stanislava Lipovška:

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
   Danes je prva nedelja v oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo danes, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje. O tem pričajo mnogi križi in rožni venci, ki so bili najdeni po grobiščih in moriščih naše domovine, pa tudi pretresljiva pričevanja preživelih, ki so prav v Božji Materi Mariji in v molitvi rožnega venca našli pomoč, tolažbo in rešitev. V mesecu oktobru imamo veliko priložnosti, da na novo odkrivamo skrivnostno moč in življenjsko bližino te molitve. 

Sprejmimo to vabilo, vedno, tudi danes, ko smo znova priromali na ta sveti kraj, posvečen z molitvijo, trpljenjem in za večino tudi s smrtjo premnogih naših dragih, sorodnikov, prijateljev in znancev. Prišli smo, da bi se z njimi srečali, prižgali lučko spomina in hvaležnosti, da bi zanje molili in darovali to sv. mašo. Hvala vam za to vaše pričevanje, za vašo vero, zvestobo in za vašo ljubezen.
   V našo molitev vključujemo tudi vse preživele, pa tudi vse povojne rodove in generacije, vse nas in rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti odkrivali in vse globlje spoznavali resnico o naši polpretekli zgodovini, da bi znali ločevati med dobrim in zlim in bi v luči božje besede vsakemu človeku, živim in rajnim, priznavali njegovo dostojanstvo, ki ima duhovne temelje in večnostne razsežnosti.

   1. Triinsedemdeset let je minilo od konca druge svetovne vojne, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.
To je temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.
   V tej perspektivi smo hvaležni vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja in še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru. 
   Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih. Novo upanje budijo tudi simbolni pogrebi žrtev, ki so bili v Hudi jami, na dobravskem pokopališču v Mariboru in drugod. V teku je tudi postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame in še iz nekaterih drugih grobišč v prostore začasne kostnice.

   2. Tu se začenja pot odpuščanja in sprave. Tako se uresničuje obljuba iz knjige Razodetja iz današnjega 2. berila, kjer je rečeno, da bo Bog »obrisal solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej, je minilo... in on, ki je sedel na prestolu… je rekel: jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec… glej, vse delam novo« (Raz 2l, 4-6).
   Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, zlasti spominske plošče z imeni jetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba knjige Razodetja, ko Jezus samega sebe imenuje alfa in omega, začetek in konec, prvi in poslednji, ki vse dela novo.
Arhitekt je zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.
   Kot rečeno, spominsko obeležje še ni dokončano; zato smo tem bolj hvaležni vsem, ki so poskrbeli, da bomo danes po sv. maši blagoslovili križev pot, ki je najbolj pretresljiva priča dogajanja na tem kraju, pa tudi skupaj s sv. mašo najgloblji odgovor, tolažba in rešitev za nekdanje jetnike in njihove svojce.
   Ko molimo Križev pot, vedno znova slišimo Jezusovo prošnjo: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). To prošnjo smo slišali tudi v današnjem evangeliju, ki je vzet iz Jezusovega govora na gori, v katerem Jezus razlaga novozavezno postavo, ko pravi: »Slišalo ste, da je bilo rečeno: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,43-45).
   Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželjene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37). In ta resnica je njegov evangelij. Sv. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

   3.Zato smo hvaležni vsem, ki doma in po svetu živijo to novost evangelija in znajo za hudo vračati dobro. Če to delate, pravi apostol Pavel, »vašemu nasprotniku zbirate žerjavico na glavo« (prim. Rimlj 12,17-20); pomeni, dober zgled, odpuščanje, bo tudi še tako zadrtega nasprotnika vznemirjalo, mu budilo vest in ga vabilo k spreobrnjenju, odpuščanju in k spravi. Tako je delal Jezus, ko je na križu molil za svoje ubijalce, tako so delali mučenci in pričevalci vseh časov, ko so z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu šli v smrt. Tako so delali tudi naši svojci in sorodniki, ko so z molitvijo v srcu in na ustnicah omahovali pod streli in zločinskimi rokami svojih ubijalcev.
   Letos mineva osem let, odkar je bil v Celju Slovenski evharistični kongres, v okviru katerega je papežev legat k blaženim razglasil še ne dvajsetletnega dijaka Alojzija Grozdeta, ki so ga 1. 1. 1943 zverinsko mučili in umorili v Sokolskem domu na Mirni in ga odvlekli v bližnjo gozdno globel, misleč, da bodo tako prekrili svoj zločin. Vendar je resnica prišla na dan in Cerkev je njegovo zvestobo nagradila s sijajem svetništva. Poslej je njegov grob v božjepotni cerkvi novomeške škofije na Zaplazu pri Trebnjem, romarski kraj, žarišče, navdih in vabilo za pota brezpogojnega odpuščanja in sprave. 
   Duhovno moč in potrebnost odpuščanja in sprave je na svoj način oznanil tudi p. Marko Ivan Rupnik DJ, svetovno znan teolog in umetnik, ko je v kapeli v Kočevskem rogu upodobil nebeško gostijo in za mizo nebeškega kraljestva posadil žrtve in tudi ubijalca. Ko so mu nekateri ugovarjali, da to ni mogoče, je odgovarjal, naj beremo in živimo evangelij in vstopimo v odrešenjsko delo Jezusa Kristusa, v velikonočno skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Jezus se je daroval za vse. Če ta božji dar sprejmemo in se v moči Sv. Duha odvrnemo od grešnega življenja, smo vsi povabljeni na nebeško gostijo.
    V krovnem dokumentu »Pridite in poglejte«, ki še vedno navdihuje in usmerja pastoralno delo Cerkve na Slovenskem, je med peterimi pastoralnimi izzivi, ki jih bo treba v prihodnosti še uresničiti, tudi povabilo k odpuščanju in spravi. Tam je med drugim rečeno, da smo Slovenci še vedno razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še vedno bolijo. Še več. Četudi so dogodki medvojnega in povojnega nasilja vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev v Sloveniji se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, k narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja.« (PP 93). 
   Na tej poti nam bo veliko pomagala dragocena knjiga »Slovenske podobe zla«, ki je nedavno izšla pri Mohorjevi družbi v Celju in se tu navzočemu avtorju za to izredno delo iskreno zahvaljujemo. To je izredno pomembno in dolgo pričakovano soočenje z našo preteklo in polpreteklo zgodovino in to iz zgodovinskega, medicinsko-psihološkega in zlasti iz teološkega vidika. Nadvse je pomembno 5. poglavje te knjige, ki iz zgoraj omenjenih vidikov utira pota ozdravljenja tako za žrtve kot za povzročitelje. Vsi bi morali prehoditi zahtevno pot spoznanja in priznanja dejanja, kesanja, odpuščanja in ozdravljenja. Pot je težka, a ni nemogoča. Mnogi evropski narodi so stopili na to pot in doživeli očiščenje spomina in spravo. Tudi pri nas večina slovenskih kristjanov, žrtev komunizma, ne goji želje po maščevanju. Poznamo primere, ko so si »potomci žrtev in morilcev medsebojno izrekli opravičilo in odpuščanje, ter zaživeli v miru. Tovrstni primeri na družinski in vaški ravni so vzor in spodbuda za spravo na osebni in na narodni ravni »(prim. PP 99).
   Največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, je rečeno v knjigi »Slovenske podobe zla«, se ne da razumeti »brez srca«, brez čutenja. Zato je spopad med lažjo in resnico o zlu posebne vrste spopad. Nihče ne more nikogar prisiliti, da sprejme laž oziroma resnico. Sprejem laži se dogodi z osebno privolitvijo in ko se človek z njo sprijazni, jo ponotranji, postane laž del njega. 
   Za sprejem resnice mora storiti še nekaj več. Včasih mora priznati svoje napake ali celo zločine, česar pa mnogi ne zmorejo ali nočejo. Sprejeti resnico pomeni za žrtev odrešitev, za povzročitelja pa obsodbo. Povzročitelj ne more sprejeti resnice, če istočasno ne premore poguma in napora spreobrnitve, česar pa - kot pravimo kristjani - ni mogoče brez božje pomoči. Te pomoči pa ni, če si je človek ne želi, oziroma zanjo ne prosi, saj vemo, da se Bog ne vsiljuje in upošteva našo svobodno izbiro. Tu je tudi odgovor, zakaj v Sloveniji spopad med resnico in lažjo že vedno traja in bo še trajal. V Jezusovi priliki o pšenici in plevelu je rečeno, da bo to soočenje trajalo do časa žetve (prim Mt 13, 24-30).¬¬ Vendar je rešitev že tu. To je krščansko oznanilo. Rešitev je nastopila takrat, ko je na svet prišla luč, Jezus Kristus, luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9).
   Sestre in bratje v Kristusu, dragi svojci in sorodniki žrtev medvojnih in povojnih pobojev, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice in vsi zbrani romarji miru in sprave!
   Vstopimo v to luč. Berimo in živimo evangelij, tudi govor na gori, »Ljubite svoje sovražnike, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih in daje sonce dobrim in hudobnim ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45). Pojdimo na to pot in bodimo v moči Sv. Duha apostoli miru, sprave in odpuščanja, za našo preteklost, za varno sedanjost in za svetlo prihodnost. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen. 

         Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof

                   Iz škofija Celje

Sveta maša v spominskem parku Teharje

Objavljeno 02 Oktober 2017

Tudi letos se je na Rožnovensko nedeljo zbralo na Grobišču Bukovžlak na Teharjah veliko ljudi, še zlasti iz krajev, kjer so bili doma nekdanji taboriščniki. Vzdušje zbranosti in spoštljivosti do tega kraja in do vsega, kar se je tu zgodilo, je bilo čutiti ves čas, od zbiranja in molitve rožnega venca, do odhoda s tega kraja. Ves program je ustvarjal vzdušje sočutja ob prestanem trpljenju in želje za odpuščanje, spravo in mirno sožitje v prihodnosti. Čutiti je bilo tudi prizadetost nad tem, da so kosti iz Hude Jame odpeljali mimo Teharja, v Maribor in željo, da bi teharsko grobišče vendar že dokončno uredili po prvotni zamisli in načrtih.

   Sveto mašo je daroval celjski škof dr. Stanislav  Lipovšek ob somaševanju še sedmih duhovnikov. Sodeloval je mešani zbor župnije sv. Cecilije iz Celja in zakonca Krt. Po maši je sledil kulturni program, ki sta ga oblikovala Andrej Zakonjšek-Krt in njen mož Primož in povezovalka Marija Zgonc, nagovor pa je  imela hči nekdanjega taboriščnika Judita Treven.

   Vsekakor ostajajo Teharje kraj trajnega spomina na trpljenje po vojni vrnjenih in večinoma pobitih domobrancev in drugih ljudi in simbol prizadevanja za odpuščanje in narodno spravo.

             Iz Škofija Celje

V nedeljo, 4. oktobra 2015, je bila v spominskem parku na mestu

 

nekdanjega taborišča Teharje spominska sveta maša in slovesnost. Mašo

 

je daroval celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek, slavnostni govornik po

 

maši pa je bil Brane Senegačnik.

 

Homilija škofa Stanislava Lipovška
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo v sredo, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

    Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla, ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

   Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je Gospod z nami; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje v Kristusu in večno življenje.

     1. Prerok Ezekijel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

     Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili in se od njih poslavljali.

     Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz Knjige razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

    3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi »Slišalo ste, da je bilo rečeno : Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim : Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim«(prim. Mt 5,43-45).

      Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželjene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

      Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

      Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Novo upanje budi tudi letos sprejeti zakon o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu. Na okrogli mizi o izvajanju tega zakona, ki je bila 30.septembra letos na Družini smo slišali, da se proces odkrivanja in urejanja povojnih morišč in grobišč kljub vsem težavam nadaljuje, da se bomo v našem odnosu do žrtev medvojnega in povojnega nasilja v doglednem času približali splošnim civilizacijskim normam in človeškemu čutenju.

       Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Zato je bl. papež Janez Pavel II. že pred 29. leti v mesto Assisi, ki ga je Sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko ne zamudi nobene priložnosti in vztrajno poglablja in utrjuje prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu. Najmočnejša in najgloblja pobuda v tej smeri je njegova razglasitev Svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga bomo začeli obhajati na praznik Brezmadežne, 8. decembra letos in je to vabilo nam katoličanom in vsem ljudem dobre volje, da vstopimo v skrivnost Božje ljubezni in obrodimo žlahtne sadove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

       V Cerkvi v Sloveniji smo v zadnjih letih prižgali nekaj novih luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Tako je bil na evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga zaradi zvestobe Jezusu Kristusu mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem 1.1.1943 ; 24.9.2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk- redovnic, ki so jih grozljivo umorili 15. januarja 1941 v Goraždu. Med njimi sta bili tudi dve Slovenki : s.Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, , doma iz novomeške škofije.

      Na pobudo Slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in pričevalce 20. stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem, ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93-102). V pastoralnem vodilu te prenove je med drugim rečeno, da ni prav, če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca(prim. PIP 95). To je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

      Bratje in sestre v Kristusu, pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

     Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave prijateljstva in sodelovanja. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

                          Škofija Celje

Iz Škofija Celje

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante