Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Rod slovenski blagor ti,

ker Marijin narod si.

Nje oko nad tabo čuje,

ona tebe zavaruje.

Cerkev v Črešnjicah je posvečena "Naši ljubi Gospe sv.rožnega venca"

Vrtec bomo ogradile

 

Vrtec bomo ogradile

notri rožic nasadile,

mi dekleta črešnjiška

da bi poštene vedno bla.

 

Bomo rožic tu nabrale,

jih Mariji darovale,

Rožnovenski črešnjiški

zraven pa tud še fatimski.

 

Bo Marija prav vesela

za hčerke svoje nas sprejela,

a v srcih naših Jezus vedno bil

a nikol nas zapustil.

 

Če ktera bo se omožila,

dab kranulček prej ne zgubila,

ker pa ljudi se lahk golfa

a Bog se pa ne da.

 

Premnoga je že šla h poroki,

pa v vel‘ki je tu zmoti,

si še krancelj na glavo da,

kar ga že zdavnaj je zapravla ga.

 

Zato dekleta ta sklep storimo

ko rožice zdaj tu sadimo,

naj naše srce vedno bo,

Marijin šopek to!

 

Oltar Marijin bomo krasile,

pomoči vedno jo prosile,

Marija črešnjiška Ti nam daj

da bi prišle enkrat k teb v sveti raj!

      Karl Štante

Tavženkrat si ti češčena

o Marija, rožen cvet,

tvoje glihe ni nobena,

take nima celi svet.

 

Kar se kuli rožic znajde,

nobena toku žlahtna ni,

v tebi se vsa milost znajde,

ah, dodeli jo meni ti!

Naša ljuba Gospa sv. rožnega venca

PO ODLOKU SVETEGA SEDEŽA 1955, JE  ČREŠNJIŠKA CERKEV POSVEČENA ROŽNOVENSKI MATERI BOŽJI - URADNI NASLOV: NAŠA LJUBA GOSPA ROŽNOVENSKA.

Glavna shoda sta na Arehovo nedeljo (sredi julija, okrog godu sv. Henrika) in na ROŽNOVENSKO NEDELJO (prva nedelja v oktobru).

 

ZGODOVINA SV. ROŽNOVENSKE MATERE BOŽJE

      Že več kot 400 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. se je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu. Vse verne ljudi je pa prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.

      7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno.

       Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik "Marije Zmagovalke". Njegov naslednik papež Gregorij XIII. je spominski dan preimenoval v praznik "naše ljube Gospe rožnega venca". Papež Klemen XII. pa je praznik razširil na vso cerkev, ter ukazal naj se obhaja  na prvo nedeljo v oktobru.

        Med papeži novejšega časa  je molitev rožnega venca najbolj širil papež Leon XIII. (1878-1903), ki je o rožnem vencu napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za " mesec rožnega venca". Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno  7. oktobra in tako je še zdaj.

        Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikaznovanja  v Lurdu 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917.

        Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazala z rožnim vencem v roki.

        Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija večkrat prikazala in jim naročila naj vstrajno molijo rožni venec. Ko se jim je zadnjič prikazala 13. oktobra, se jim je predstavila kot "Kraljica rožnega venca".

          O turških upadih v Črešnjicah pričajo še sedaj ostanki obrambnega zidu okrog črešnjiške cerkve.                                     

Marijino potovanje

(1946)

 

Z Marijo smo hodili

po fari črešnjiški,

da bi zadostili

za grehe svoje si.

 

Ker razžalili ji Sina

gospoda Jezusa,

je k Brezmadežni Devici

devetdnevnica bila.

 

Njej se posvetila

vasica za vasjo,

s Prečisto Porodnico,

je ljudstvo romalo.

 

Šli smo skoz Borovje,

prispeli v tisti kraj,

kjer bila je rojena,

mati Slomškova nekdaj.

 

Gospod naš novi župnik

povsod je pridigval,

Kaj zmore sveta mati“

nam je bil dejal.

 

Pot vodi skozi Sojek,

v dolinco Brdce to,

kjer nekdaj Vodovnikovo srce

je tudi pevalo.

 

Naprej smo se podali, 

za mejo črešnjiško,

špitalsko in cerkovško,

čez vasico Plate v vasico Grušovsko.

 

Deveti večer prispeli

v Podgorje radostni

in šopek povezali,

ga dali Materi.

 

Povsod smo vsi molili

za Kangler Jožefa,

naj večno tam plačilo

ljubi Bog mu da.

 

Brezmadežne Device

kip ji pripravil bil

črešnjiškega cerkvi

sam revež podaril.

 

Bo šestinštirdeseto

leto pisano,

zapisano ostalo,

da je ljudstvo romalo.

 

In šli smo o polnoči

v cerkev črešnjiško,

končali pot kraljevsko,

da Mariji v slavo bo.

         Karl Štante

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante