Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Edina Slomškova fotografija,

posneta na Dunaju leta 1862

 

 

Boljših ljudi nebo,

dokler ne bo dobro vzgojenih otrok.

Slaba vzgoja otrok, je mati slabih časov.

              Anton Martin Slomšek

»Žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki ogovorim. O ni karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik,«

              Anton Martin Slomšek

A. M. SLOMŠEK-FRESKA V CERKVI NAŠE LJUBE GOSPE ROŽNOVENSKE V ČREŠNJICAH

BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK, ŠKOF

ROJSTNA HIŠA ANTONA MARTINA SLOMŠEKA NA SLOMU, ŽUPNIJA PONIKVA
HIŠA ANTONA MARTINA SLOMŠEKA NA SLOMU, ŽUPNIJA PONIKVA

OTROŠKA LETA A. M. SLOMŠEKA

 

26. novembra 1800 se je premožnemu kmetu na Slomu pri Ponikvi Marku Slomšku in njegovi dvajsetletni ženi Mariji, rojeni Zorko iz Brdc (črešnjiška župnija) rodil prvi od osmih otrok sin Anton. Anton je imel brezskrbno otroštvo. Za gmotno blagostanje je poskrbel že njegov praded Štefan Novak, ki je kupil kar pet posestev in jih zaokrožil v posestvo Slom, s tem pa spremenil svoj priimek v SLOMŠEK.

        Posestvo je merilo več kot 60 ha rodovitne zemlje. Poleg stanovanjske hiše je domačija imela več gospodarskih poslopij in mlin, ki je bil Slomšekov stalni vir denarnih dohodkov. Oče Martin je bil izučen čevljar in tako ni nikoli zmanjkalo obiskov in naročil pri hiši. K posestvu pa so Slomšekovi vedno nekako šteli cerkvico sv. Ožbalta, ki jo je dal pozidati Slomšekov praded Štefan.

        Prav ta cerkvica je bila središče Antonovega otroškega sveta. Na trati okoli cerkvice je pastirjeval z drugimi vaškimi otroci in jim pridigoval včasih tudi iz cerkvenih stopnic. Cerkvica je bila prenovljena leta 1856 in Anton je bil tisti srečnež, ki jo je lahko kot škof posvetil. Notranjost cerkve krasijo freske iz leta 1914, ki prikazujejo važne dogodke iz Antonovega življenja.

        Med važnimi dogodki je bila v ozadju preračunalnost izbire birmanskega botra. Od premožnosti botra je namreč odvisen dar, ki ga birmanec navadno dobi v spomin.

        Na birmo je Antona pripravljala njegova mati in mu svetovala, naj si izbere za botra tistega, ki bo pri javnem izpraševanju v cerkvi najbolj vešč v poznavanju nauka in razumevanju krščanskega življenja. Anton je materin nasvet vzel zelo resno in temeljito poslušal  izpraševanje v cerkvi. Najbolje se je odrezal ne preveč bogat kmetič in prav njega na začudenje vseh, si je izbral za birmanskega botra. Pri škofovem ustoličenju pri Št. Andražu, pa si Slomšek pridane še ime svojega birmanskega botra in farnega zavetnika Martina.

        Poleti 1811 je prišel v župnijo Ponikvo kaplan Jakob Prašnikar. Takrat je župnijska cerkev bila obdana še s protiturškim obzidjem in enim od 4. obrambnih stolpov. In v tem stolpu je kaplan zbiral otroke k nedeljski šoli.

        Ob koncu šolskega leta je pred cerkvenim orehom pred župljani in visokimi uradniki iz Celja s šolarji opravil nekakšno malo maturo, kjer se je pred vsemi najbolje odrezal. Za nagrado je dobil molitvenik in mošnjiček z denarjem.

        Antonova mati je bila zelo naklonjena šolanju svojih otrok, oče je pa pa bil bolj zadržan. Uka željnemu Antonu in mami priskoči na pomoč kaplan Prašnikar, ki prepriča očeta, da je privolil na Antonovo nadaljne šolanje v Celju. Nekako preroško je kaplan napovedal in pomiril očeta Marka: "VAŠ SIN BO NEKOČ ŠE VELIK GOSPOD!"

         Nad Slomšekovo domačijo so se začeli zgrinjati črni oblaki. 10. januarja 1816 pride kaplan Prašnikar k njemu v Celje in mu naznani: "Tvoja mama in komaj rojena sestrica Neža sta pri Bogu! Odslej na zemlji nimaš več matere." In ravnatelj je še dostavil: "Gospod kaplan so prišli, da izpolnijo poslednjo materino željo, zdaj bodo oni tvoj oče!" Anton je zaihtel. Postal je sirota in Slom in njihov grunt sta se mu odtujila.

-Poslednjič veselje še le zasledim^ 
Na vaško ledin'co pridirjam za njim; 
Glej, tamkoj z otroki prijazno igra, 
Jim kratek čas dela, pri njih je doma. 

Oh blažena leta nedolžnih otrok!

Vi 'mate veselje brez težkih nadlog,

Oh, kako vas srčno nazaj si želim,

Al' ve ste minula, zastonj se solzim!

 

Slom, župnija Ponikva
Župnijska cerkev sv. Martina na Ponikvi

ŠOLANJE

       

Poleti 1819 je prišel Anton Martin Slomšek v Ljubljano, da bi še končal dva letnika filozofije, ki jih v Celju ni bilo. Tu mu je pa bil sošolec France Prešern. Medtem je zvedel, da je mogoče v Senju v Dalmaciji hitreje napraviti licej, zato je že po prvem semestru zapustil Ljubljano in do poletja 1820 v Senju opravil manjkajoča letnika liceja in se vpisal v celovško bogoslovje. Iz ljublanske gubernije pa je prišla odločitev, da v Senju pridobljena izobrazba ne ustreza za avstrijske šole (Avstro-Ogrska krona). Nič ni pomagalo, moral je ponoviti oba letnika. Spoprijatil se je z licejskim profesorjem matematike Matijo Ahlacom, ki je nekaj let kasneje njemu in drugim bogoslovcem posodil svoje ime pri izidu Pesmarice.

         Pesmarico je cenziral Matija Čop in je svoje delo pošteno in korektno opravil. Pri Čopu je pesmarico videl France Prešeren in Ahaclu poslal  puščico:

 

 Ne čudi se/neslane

da pesmi bodo/brane

lej pure vabi:

"Puri, puri"/

in božje volke:

"Šuri, muri!"

 

Seveda Prešeren ni vedel v kakšnih nemogočih pogojih je nastala tista pesmarica. Toliko svobode v vsebinskem pogledu, pa si bodoči duhovniki niso mogli privoščiti kot France Prešeren.

V SEMENIŠČU

 

Vodstvo celovškega bogoslovja je Slomšeku že prvo leto zaupalo skrb za semeniško knjižico. V njej je Slomšek našel neizčrpni vir za svoje intelektualno bodočnost. O tem pričajo številni zvezki iz njegove zapuščine, ki jih je napisal med  prebiranjem knjig. Ustanovil je privatno stolnico za slovenski jezik. Ponudba je vse prijetno presenetila, saj jo je vsa 4 leta obiskovalo po 50 slušateljev.

        Rektor celovškega bogoslovja Nemec Niklas Pacher mu je je ob Slomšekovem odhodu iz semenišča krepko stisnil roko in se mu zahvalil v imenu obeh škofov za "Veliko in plemenito delo, ki ga je opravil med rojaki". Ne smemo pozabiti, da 1821 so Slovenci bili brez uporabne slovnice in brez primernih leposlovnih knjig, katere bi uporabljali pri pouku. Slomšeku je pomagal veliko jezikoslovec Metelko iz Ljubljane.

        Zaradi izredne zavzetosti, ter teološke in pastoralne usposobljenosti je bil Slomšek posvečen že po 3. letniku teologije in 8. septembra, na Marijin praznik 1824 ga je posvetil v duhovnika Krški škof.     

      26. septembra 1824 niso zvonili novomašni zvonovi na Ponikvi, ampak v samotnem Olimju, kjer je Slomšek našel svoj drugi dom pri župniku Pra(ž)šnikarju. K slovesnosti je mnogo pripomogel gospod Pra(ž)šnikar, ki je za svojega gojenca hotel vse darovati. On je bil izvrsten cerkveni govornik. Slovel je daleč na okoli. Pri Slomšekovi novi maši je govoril O veselju in žalosti v duhovskem poklicu", a tako lepo v plamenitih besedah, da je ljudstvo hrupno jokalo in ihtelo.. Še dolgo vrsto let je ostala tista pridiga v dobrem spominu med ljudstvom.

        Po letih kaplanovanja, se je Slomšek zopet vrnil v celovško bogoslovje in kot spiritual nadaljeval jezikovno izobraževanje bogoslovcev. Kot zaključek jezikovnega dela so izdali pod Ahaclovim imenom  pesniško zbirko Pesmi, po Koroškem in Štajerskem znane. Ljudjem se je zbirka priljubila in pesmi so še dvakrat ponatisnili (1838 in 1852).

 

"Na svetu lepše rož'ce ni,

kot je ta vinska trta ......"

"Glejte že sonce zahaja...."

VZORNIK IN UČITELJ

 

Prvo Slomšekovo kaplanovanje je bilo na Bizeljskem 1825. Ob njegovem prihodu je bil tukaj zelo razširjen alkoholizem, nebrzdano spolno življenje in strast po pravdanju. Slomšek je opazil, da tu gre za slabost šolanja in slabega verskega življenja in se je z vso skrbjo posvetil delu in uspeh je bil kmalu viden. Ta uspeh pa ni bil razveseljiv njemu predpostavljenemu župniku Ludviku Baptistik, zato je Slomšek po dveh letih zaprosil za premestitev.

       A.M. Slomšek prišel za nadžupnika v Vuzenico iz celovškega bogoslovja, kjer je bil tam devet let duhovni vodja ali spiritual krške in lavantinske škofije, je za svojim predhodnikom v Vuzenici dobil slabo oskrbovano župnijo, prazno župnišče, neurejene prostore za dva kaplana in nerazčiščen lastninski odnos glede cerkvene gospoščine s puhenštanskim graščakom Kometerjem. Zelo je bil Slomšek presenečen, ko je zvedel, da Pohorci v hudi zimi niso mogli v dolino in župnik ne do njih in so mrliče zakopali kar v sneg in jih šele po odjugi pokopali. Zato se je pri oblasteh zavzel, da so Pohorci obnovili lokalije pri sv. Primožu in tako dobili svojo župnijo.

       Vuzenica je tudi rojstni kraj Slomšekovega učbenika Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Knjiga je bila takrat novost tako po vsebini, kot po metodični in didaktični zasnovi. Slomšek pa ni skrbel samo za šolstvo otrok, ampak je tudi starše prepričal za obvezno ceplenje svojih otrok proti nalezljivim boleznim (kozam).

        Spomladi 1844 je že bolani škof Kutnar prosil župnika iz Vuzenice Slomšeka, da prevzame nadzor vseh cerkvenih šol v njegovi škofiji, hkrati pa ga je sprejel med kanonike in njegove najbližje svetovalce.

 

En pastir zdaj tebe vodi,

Kterga jes črez vse štimam,

Vsel k veselju njemu bodi,

Kterga raj, ko slato 'mam!

O deb' velko let štivila

Vidva skup se veselila,

Tok perpravlen dosti let

Vama slavo sim zapet!

KANONIK

 

Slomšek je službo sprejel v prepričanju, da šolstvo potrebuje reformo. Prvi korak k bolj kakovostni šoli je bil izid Drobtinic, letopisa za učitelje, starše in vzgojitelje. Drobtinice je Slomšek najprej urejal sam, kasneje pa so urednikovanje prevzeli drugi. V tem času je zaprosil Slomšek oblasti, da bi mu odobrila ustanovitev Društva za širjenje knjig. Metternichemu režimu (Meternichov absolutizem) se je ideja zdela prenevarna, zato so Slomškovo prošnjo zavrnili. Šele šest let kasneje mu je uspelo s skupino napredno usmerjenih Koroških Slovencev ustanoviti Mohorjevo družbo.

       Čeprav je Slomšek imel podporo škofa Kutnerja, je bilo Slomškovo delo trn v peti nemških nacionalistom, ki so ga zatožili celo pri salzburškemu metropolitu Friedrichu von Schwarzenbergu z namenom, da bi ga poklicno omejili in tako preprečili njegovo prosvetljensko delo med Slovenci. Klevetanje je Slomšek zavrnil z izjavo:

 

"Slovenka me je rodila,

Slovenka me je dojila,

naj me Slovenščina

tudi hvaležnega sina ima!"

    

Ker sta salzburški metropolit in lavantinski škof imela o Slomšeku dobro mnenje, nista podlegla pritiskom nemških nacionalistom. Leta 1845 je bil Slomšek imenovan za celjskega opata.

»Gospod Anton govorijo, kakor bi rožice sadil." (Pripomba vernika o Slomšekovih pridigah)

Župnijjska cerkev Šentandraž (blizu Lavamünd-a) v Labodski dolilni na Koroškem, do 1859 stolnica.

 

Slomšek je do Prešerna gojil občudovanje in pristno prijateljstvo. Prešern pa je svojemu sošolcu ob imenovanju za lavantinskega škofa namenil dve puščici in je zapisal:

 

"Nekdaj je zlomek bil hudič

je zlomšek bil hudiček

zdaj Zlomšek je postal

na Štajerskem- škofiček"

 

OPAT IN ŠKOF

 

Toda Slomšek je bil le dva meseca celjski opat. Že dva dni po odhodu, ga je salzburški nadškof zaprosil, da prevzame mesto lavantinskega škofa. Volja njegovih predstojnikov mu je bila sveta, zato je škofovo ponudbo tudi sprejel. V nedeljo 05. julija 1846 je v Salzburgu posvečen v škofa. Tik pred svojo smrtjo je Slomšek zapisal:

 

"Ko sem postal duhovnik, sem upal da bom srečen;

ko sem postal župnik, sem začel biti zaskrbljen;

in če kot škof premislim svoje dolžnosti, veliko odgovornost in napore;

tedaj se moram tresti!"

 

Uresničile so se sanje župnika Gregorja Miklavzina iz Dobrne, ki jih je vzel resno. Pohitel je z obnovo cerkve, in tako je bila cerkev v Dobrni prva, ki jo je škof Slomšek posvetil v septembru 1846. Slomšek se je vneto zavzemal za berače in klošarje in je postal vzor kot škof svojim duhovnikom. Po maši je vabil berače za prigrizek v svojo palačo in tako dobil vzdevek "škof beračev". Za škofovsko geslo si je Slomšek zbral vodilo sv. Ignacija:

 

"Vse za božjo slavo

in zveličanje duš!"

TEŽKI ČASI

 

Škof Slomšek je visoko cenil svobodo, hkrati pa zavračal nasilje, kot način za uveljavljane  človekovih pravic. Nato je opozoril tudi vernike v pastirskem pismu, ki so ga brali po njegovih župnijah 1848 na Veliko noč in Velikonočni ponedeljek. V nekaterih njegovih župnijah, ki so bile bolj revolucionarno prevratniško usmerjene so celo branje iz prižnice prekinili. Slomšek je vesti iz nepokornih župnij sprejel z žalostjo, ni pa jih dramatiziral. Priče so se spominjale:

 

"Jaz sem moral povedati in rešiti svojo dušo!"

 

Ravnal je po svoji vesti, ni pa svojih nasvetov vsiljeval za vsako ceno in dejal, da nasilje ni način, ki prinaša srečo in zadovoljstvo. V teh nemirnih časih je Slomšek dobil iz celovškega bogoslovja neprijetno pismo 60. blagoslovcev, ki so zahtevali tudi spremembe v semeniškem življenju!

Cerkev Janeza Krstnika od 1859 stolnica mariborske škofije.

 

PREMESTITEV LAVANTINSKE ŠKOFIJE V MARIBOR

 

Pri prenosu škofijskega sedeža so Slomšeka vodili predvsem pastoralni razlogi. Veliko razumevanje in pomoč je dobil Slomšek od svojega predstojnika salzburškega metropolita Maksimiljana von Tarnoczyu. Tako Slomšek doseže pri papežu Piju IX. in Avstroogerskemu cesarju Francu Jožefu I., da pristaneta na novo ureditev škofije, kar je za nas Slovence neizmernega pomena. 1859 se prenese sedež Lavantinske škofije, ki je v Šentandražu v Labodski dolini na Koroškem v Maribor. Slomšek umre 24. septembra 1862 v Mariboru in je leta 1999 od papeža Janeza Pavla II. proglašen za blaženega.

IZ SLOMŠEKOVEGA  ŽIVLJENJA

 

1800-26.11 rojen na Slomu v župniji Ponikva

1821-vstopi v bogoslovje v Celovcu

1824-08.09 posvečen v duhovnika

1825-kaplan na Bizeljskem

1827-kaplan v Novi Cerkvi

1829-spiritual v Celovcu

1838-nadžupnik v Vuzenici

1846-opat in mestni župnik v Celju

1846-05.07.v Salzburgu posvečen v Lavantinskega škofa

1859-prestavitev škofijskega sedeža v Maribor

1859-04.09 ustoličenje škofa A. M. Slomšeka v Mariboru

1859-14.10. otvoritev bogoslovja v Mariboru

1862-24.09. umrl v Mariboru in pokopan v kapelici Žalostne Matere božje

                 na starem pokopališču

1941-21.06. prenos Slomšekove krste iz grobnice na starem pokopališču

                 v kripto bazilike Matere milosti (zaradi nemčurske zagriženosti)

1978-07.10 prenos posmrtnih ostankov škofa A. M. Slomšeka

                iz kripte frančiškanske cerkve v stolnico

1995-01.09. ekshumacija in prenos posmrtnih ostankov

                škofa A. M. Slomšeka v Križevo kapelo

1996-13.05. papež Janez Pavel II. potrdi herojske kreposti

                škofa Antona Martina Slomšeka

1998-03.07. papež Janez Pavel II. potrdi in sklene postopek za

                Slomšekovo beatifikacijo

1999-19.09. obisk svetega očeta in Slomšekova beatifikacija

DRUŽINSKO DREVO ANTONA MARTINA SLOMŠEKA (nepopolno)

 

 Janez Zorko                                   Matija Novak Slomšek

 *1690                                           *1640

 Kamna Gorica 1

1758                                            †1699                          Matevž Jošt

Kamna Gorica 1                               Uniše 2                       *1640

Konjice                                            ↓                                  Vojnik

↓                                                                                         ↓

Janez Zorko           Uršula             Štefan Novak Slomšek Alenka Jošt

*1725                     *1725              *1675                           *1615

Kamna Gorica 1                                                                  Vojnik

Konjice                                          †1755

 †                                    †Slom 2                        Jakob Apat ⚭ Jera

↓                                                   ↓                                 *1700           *1700

                                                                                        ↓             

Gregor Zorko        Agata Pintar       Kašpar Slomšek      ⚭    Ana Apat     

*                           *1738                    *1709                          *23.06.1726

Kamna Gorica 1                                  Slom 2                         Družmirje

Konjice                †01.12.1798           †16.03.1779                   Šoštanj

                      Brdce 8                 Razmirje

Vuzenica              Črešnjice           

 ↓                                                   ↓ 

Marija Zorko          17.02.1800     Mark Slomšek  2x   Marija Hudej

*27.07.1779                                         *27.03.1761              *1788

Kamna Gorica                                       Lilijski vrh

Konjice                                                  Škale

Živela: Brdce 8                                        

(župnija Črešnjice)                                †1821

02.01.1816                                           Slom 2

Slom 2                                           

                            

Otroci: 

*26.11.1800 Anton Martin Slomšek, škof

*12.03.1802 Marija Slomšek

*09.10.1803 Uršula Slomšek

*09.09.1805 Martin Slomšek

*10.03.1807 †1833 Jožef Slomšek (prevzel Slom)  1825 Neža Šibal

*12.12.1809 Lucija Slomšek                                 ↓

*29.01.1812 Valentin Slomšek                              Anton Slomšek  Marija Golež

*02.01.1816 Neža Slomšek                       (*19.12.1826†1892)  1854

                                                                                                  ↓
                                                                                           Anton Slomšek

Brdce (župnija Črešnjice)                                                       *1877   †1935

Slom (župnija Ponikva)                                             1905 je posestvo prodal

Lilijski Vrh (Škale pri Šoštaju)                                    Celjski posojilnici

Družmirje (pri Šoštanju)

Uniše  (Ponikva pri Šentjurju)

Kamna Gorica (pri Konjicah)

                                      Podatki so iz različnih virov in brez vsakega jamstva.

Spominska plošča A. M. Slomška na Slomu

Slomšek naš opat!

 

Imenitno mesto Celje!

To je star pregovor tvoj.

Le obhajaj zdaj veselje

in hvaležno pesem poj.

Spolnjene so tvoje želje-

kar smo poželeli vsi,

da bi prišli Slomšek v Celje

in pri nas za opata b'li.


 

Dolgo let so se učili,

so na maštvo šolali;

ino lepo se zučili,

da so mašnik gratali.

Prej, kakor so mašnik bili,

so že pridgvali lepo,

koder oni so hodili,

vse jih je veselo b'lo.


 

Zdaj so prišli od škofije,

prav z veseljem v Celje k nam.

Sveti Duh naj milost vlije,

čez njih in čez njihov stan.

Žegnano pastirsko pal'co

so prejeli od Boga,

zapuščeno gospod Franca,

rajnega apta celjskega.


 

Bog jih vživaj in rengiraj

na ti stopnji dolgo let;

sveti Duh jih tud' obciraj

s svojo gnado na tem svet'.

Da bi srečno zdaj nosili

le-to težko butaro

in v nebesih lon dobili,

kjer plačilo večno bo.


 

Svete žegne so dobili-

pri Novi Cerkvi b'li kaplan;

lepe rožce zasadili,

da še zdaj cvetijo nam.

Rožice so lepe „Pesmi“,

k' so jih oni zložili,

da naše srce zdaj veselo,

ko se na njih spomnimo.

 

Ignac, gnadljiv škof, to zvejo,

kaj so Slomšek za en gospod,

k Novi Cerkvi po njih grejo,

so peljali jih odtod;

gor v Celov'c so jih poslali,

jim študente dali črez,

jim špirit'val ime zbrali,

žegnaj jih svet Duh z nebe's.


 

Velko skrbi so imeli,

vse so lepo vižali;

zraven so tud' nam k veselji

dosti bukev spisali.

Lepih pesem brez števila,

k' so jih oni zložili,

zraven tist'ga „opravila“,

k' so jim ga Firšt naložili.


 

So b'li de'kan vuzeniški

in nadžupnik, rat gospod;

ino svetovav'c škofijski,

ko znajo te resnice pot.

Franc Ksaverij, knez gnadljivi,

so jih k seb' zaklicali,

da so nam jih zapustili,

ko so s te'ga sveta šli.


 

Jaz se zdaj priklonim tudi,

prej ko sklenem pesem to.

Nisem vreden tem' gospodi

kušnit' žegnano roko.

Kušnem na duhovno vižo

v krilu suknjo njihovo,

za vsakdanjo mojo špižo-

njih spomin mi v srcu bo.


 

Jaz bom za njih Boga prosil,

dokler bom na svetu živ;

njih spomin bom v srcu nosil

al' bom jedev, al' bom piv,

al' bom hodil, al' bom sedel-

al' bom pisal, al' bom bral.

Če bom kako pesem zložil,

jo bom jim pregledat dal.

                                           Jurij Vodovnik

Imenitno mesto Celje
To je star pregovor tvoj.
Le obhajaj zdaj veselje
in hvaležno pesem poj. 

Spolnjene so tvoje želje
kar smo poželeli vsi,
da bi prišli Slomšek v Celje 

in pri nas za opata b'li. 


Zdaj o Slomšeku zapeti

čem k veselja vsem ljudem; 

da sem včakal še na sveti,
od veselja še ne vem —
da so prišli v naše kraje 

gospod Slomšek še enkrat. 

Prosmo jim za ljubo zdravje, 

ljuba sestra, ljubi brat. 

 

Blizu Šmarija so rojeni 

v letu tisoč osemsto,
v božjo voljo izročeni
Bogu služli so lepo. 

So v nedolžnosti živeli 

srca čistega so b'li,
svoje stariše v časti 'meli

in so mladi v šolo šli. 

 

Dolgo let so se učili,
se na maštvo šolali;
ino lepo se zučili,
da so mašnik gratali.
Prej, kakor so mašnik bili, 

so že prid'g'vali lepo, 

koder oni so hodili, 

vse jih je veselo b'lo. 

 

Svete žegne so dobili —
pri Novi cerkvi b'li kaplan; 

lepe rožce zasadili,
da še zdaj cvetijo nam.
Rožice so lepe »Pesmi«,
k' so jih oni zložili,
da naše srce zdaj veselo,
ko se na njih spomnimo. 

 

Ignac, gnadljiv škof, to zvejo, 

kaj so Slomšek za en gospod,
k Novi cerkvi po njih grejo,
so peljali jih od tod;
gor v Celov'c so jih poslali,

jim študente dali črez, 

jim špirit'val ime zbrali,

žegnaj jih svet Duh z nebes. 

 

Velko skrbi so imeli,
vse so lepo vižali;
zraven so tud' nam k veselji 

dosti bukev spisali.
Lepih pesem brez števila,
k' so jih oni zložili,
zraven tisfga »opravila«,
k' so jim ga Firšt naložili. 

 

So b'li dekan vuzeniški 

in nadžupnik, rat gospod; 

ino svetovav'c škofijski, 

ko znajo te resnice pot.
Franc Ksaveri, knez gnadljivi,
so jih k seb' zaklicali, 

da so nam jih zapustili, 

ko so s tega sveta šli. 

 

Zdaj so prišli od škofije
prav z veseljem v Celje k nam

Sveti Duh naj milost vlije 

črez njih in čez njihov stan.

Žegnano pastirsko pal‘co
so prejeli od Boga,

zapuščeno gospod Franca, 

rajnega apta celjskega. 

 

Bog jih vižaj in rengiraj
na ti stopnji dolgo let;
sveti Duh jih tud' obciraj
s svojo gnado na tem svet'. 

Da bi srečno zdaj nosili

le-to težko butaro 

in v nebesih Ion dobili, 

kjer plačilo večno bo. 

 

Jaz se zdaj priklonim tudi, 

prej ko sklenem pesem to. 

Nisem vreden tem gospodi 

kušnit' žegnano roko. 

Kušnem na duhovno vižo
v krilu suknjo njihovo, 

za vsakdanjo mojo špižo — 

njih spomin mi v srcu bo. 

 

Jaz bom za njih Boga prosil,

dokler bom na svetu živ;
njih spomin bom v srcu nosil
al' bom jedev, al' bom piv,
al' bom hodil, al' bom sedel — 

al' bom pisal, al‘ bom bral. 

Če bom kako pesem zložil,

jo bom jim pregledat dal.

                 Jurij Vodovnik-daljša verzija

Prašnikarjeve‌ preroške besede, ki jih je izrekel v svoji pridigi ob Slomšekovi novi maši: »Postavljen si na svečnik, da boš svetil vsemu svetu s svojim vedenjem in s svojim naukom, učenik boš vernikom, tolažnik žalostnim, zdravnik na duši bolnim.«

Molitev za kanonizacijo bl. škofa Antona Martina Slomšeka


Nebeški oče! 
Blaženi škof Anton Martina Slomšek
je luč na poti našega krščanskega življenja. 
Naj nas spremlja njegov zgled
in podpira njegova priprošnja,
da bomo v edinosti s teboj
in med seboj napredovali v veri,
upanju in ljubezni in bodo uslišane
naše prošnje za njegovo kanonizacijo.
To prosimo, po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

Spomenik A. M. Slomšeka v Mariboru

Med župnijskimi cerkvami, ki so posvečene škofu Slomšku je na prvem mestu svetišče v Košakih pri Mariboru. Temeljni kamen zanj je blagoslovil sv. Janez Pavel II., 19. septembra 1999, ko je prištel škofa Antona Martina Slomška k blaženim. Tudi celjska škofija, katere glavni zavetnik je blaženi Slomšek, ima župnijo, posvečeno njemu: to je župnija Celje - Blaženi Anton Martin Slomšek, ustanovljena 15. maja 2005. Potem je tu še župnija Velenje - blaženi Anton Martin Slomšek.

SLOMŠEKOVA SPOMINSKA SOBA V NOVI CERKVI

OPOMBA:

Po besedah prelata dr. Frana Kovačiča, ki se je temeljito poglobil v zgodovino rodbine Slomšek, navaja v svoji knjigi „Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski“, da radi pravilnega zgodovinskega - ne gramatičnega pojmovanja rodbine Slomšek, moramo sklanjati Slomšekov priimek sledeče:

 

Slomšek

Slomšeka

Slomšeku itd.

Tega se tudi jaz držim v mojih tekstih.

 

P.S

Stari zapisnik duš v Črešnjicah, ki sega nazaj v prvo četrtletje 19. stoletja, ima zaznamovano (žal, brez letnice), da je na Kameni gorci štev. 1 stanoval Gregor Zorko s hčerjo Marjeto. Gospodar na tisti številki pa je bil ‌Jurij Zorko‌, poročen 17. januarja 1773 z Lizo, hčerjo ‌Matija Verbuča‌. Iz tega zakona je v črešnjiški krstni knjigi zaznamovanih sedem otrok (enkrat dvojčka), med njimi 17. februarja 1780 ‌Marija‌, 22. januarja 1787 pa Marjeta. Ker sta brata Gregor in Jurij Zorko stanovala na isti številki (nekaka zadruga), je lahko mogoče, da je voditelj krstne matice poistovetil Gregorja z Jurijem (kar je v latinskem in nemškem jeziku lahko mogoče: Gregorius – Georgius) in Gregorijeva dva otroka pripisal Juriju. Potemtakem bi bila Slomšekova mati ob svoji poroki stara 20 let, poročna knjiga na Ponikvi pa ji pripisuje 27 let, toda to ni zanesljivo. Ob njeni smrti 2. januarja 1816 je v mrtvaški knjigi zapisano, da je bila stara 36 let. To letnico ima tudi dr. ‌Medved‌ (str. 22). Če bi bila ob poroki stara 27 let, bi čez 16 let, ob smrti, imela 43 let. Ujema se pa, če je bila ob poroki stara 20 let in se je torej rodila 1780. Iz tega sledi z veliko verjetnostjo, da je v krstni knjigi pomotoma vpisana med otroke Jurija Zorka.

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante