Ko so davnega 26. decembra 1891 slavnostno plemenitemu namenu v uporabo predali takrat novo izgrajeno stavbo deželne hiralnice v Vojniku, ki je bila postavljena zaradi izpolnitve dolgoletne želje po zagotovitvi dostojnih razmer za bolne in ostarele na širšem področju Spodnje Štajerske, si visoka družba skupaj s častnim gostom grofom Edvardom Attemsom zagotovo ni mogla predstavljati, kako kruto in v nasprotju s poslanstvom te ustanoven se bo z usodo njenih oskrbovancev poigrala zgodovina čez pol stoletja.
Vojna na naših tleh se je začela z napadom Nemčije in njenih zaveznic na takratno Kraljevino Jugoslavijo na velikonočno jutro, 6. aprila 1941. V dneh, ki so sledili, so tem napovedovale uničenje našega naroda. Že 11. aprila 1941 je Vojnik zasedla nemška vojska in oblast je prevzel okupator. Prepovedali so slovenski jezik in zažigali slovenske knjige. V šolah, uradih in cerkvah se je smelo govoriti samo še nemško. Na vojniškem trgu so izginili slovenski napisi, odstranjeni in uničeni so bili slovenski simboli. Na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1941, je v Vojniku prišlo do množičnih aretacij zavednih Vojničanov in slovenskih
inteligenc. Mnoge so zaprli v celjske zapore. Vojniške duhovnike in kaplane so izgnali na Hrvaško.
Mnogi zavedni Vojničani so bili kasneje poslani v koncentracijska taborišča in premnogi so bili mučeni in ustreljeni v zaporih in po moriščih širom naše države. Med hujše vojne zločine okupatorja na naših tleh sodijo usmrtitve duševno bolnih, onemoglih in ostarelih ljudi.
Nemci so namreč 9. junija 1941 iz vojniške banovinske hiralnice odpeljali 92 oskrbovancev, ki so jih kasneje kruto usmrtili v plinskih celicah na gradu Hartheim v mestu Alkoven pri Linzu v Avstriji. Bili so žrtve SS-ovcev, nemških zdravnikov, nacističnega režima in zloglasnega evtanazijskega programa T4.
Oskrbovanci so bili iz Vojnika v Avstrijo odpeljani s tremi avtobusi. Pri tem pa so odvažali tudi oskrbovance iz drugih sestrskih ustanov, in sicer iz Medloga pri Celju, Slovenskih Konjic, Muretincev pri Ptuju in Maribora.
Spiske odvečnih oseb so pripravili nemški zdravniki programa T4 in SS-ovci že v mesecu maju 1941. Vsi oskrbovanci so morali čez podroben zdravniški pregled. Znak v obliki križa ali znak v krogu v kartoteki oskrbovanca je pomenil smrt, vprašaj ali prazen krog pa življenje.
Na dan odhoda so tistim, ki so jim namenili smrt, na oblačila z barvo označili predhodno omenjene znake. Ob zaskrbljenosti in protestu bolniškega osebja ob takšnem ravnanju nacistov so jim ti osorno odgovorili: »Ne boste jih več videli!« Nobenemu izmed oskrbovancev ni bilo dovoljeno vzeti s seboj svojih oblačil ali osebnih predmetov. Oskrbovanci so bili nervozni in mnogi se niso želeli vkrcati na avtobuse, kot bi čutili, da se jim ne bo nič dobrega zgodilo. Te so na avtobuse nagnali s silo.
Med odpeljanimi oskrbovanci iz Vojnika je bilo 50 žensk in 42 moških. Najstarejša ženska je bila stara 78 let, najmlajša 12 let. Najstarejši moški je bil star 81 let, najmlajši 11 let. Med žrtvami je bilo 8 mladoletnih oseb.
Avtobusi z oskrbovanci so istega dne prispeli na železniško postajo v Špilje v Avstriji, kjer je nedaleč stran potekala meja med Spodnjo in Zgornjo Štajersko. Več kot 500 bolnikov se je vkrcalo na poseben vlak nemških državnih železnic, od koder so bili odpeljani na glavno železniško postajo v mesto Linz. Od tam pa so odšli na končno cilj na grad Hartheim. V dneh, ki so sledili, so družine in svojci odpeljanih oskrbovancev prejeli obvestila o njihovi smrti, večinoma z datumi med 20. junijem in 2. julijem 1941. Mnoge družine niso prejele nobene informacije o odpeljanih svojcih. Med razlogi za smrt na teh obvestilih so Nemci lažno navajali različne neresnične vzroke smrti (kap, gripa, sepsa, pljučnica, vnetje srednjega ušesa ipd.). Trupla umorjenih žrtev so nato zažgali v krematoriju na gradu Hartheim.
Zloglasni Hitlerjev evtanazijski dekret je bil izdan meseca oktobra 1939, z zapisanim datumom 1. september 1939, ki sovpada z začetkom vojne v Evropi, ko Nemčija napade Poljsko. Evtanazijski program se je imenoval T4 oziroma AKCIJA T4. Poimenovan je bil po neslavni ulici Tiergartenstrasse 4 v Berlinu, ki je nedaleč stran od živalskega vrta. Na tem naslovu je bila vila, kjer je bil sedež vodstva zloglasnega programa. S programom so opravili tako imenovano eliminacijo oziroma odstranitev življenja nevrednih ljudi (eliminacija eksistence mrtve teže).
Eden izmed organizatorjev in vodij tega programa je bil tudi Hitlerjev osebni zdravnik, dr. Karl Brandt. Grad Hartheim je bil s strani nacistov izbran za enega izmed šestih evtanazijskih oz. usmrtitvenih centrov v tedanjem Rajhu in edini, ki je bil lociran v Avstriji. Avstrijo so Nemci priključili k Rajhu 13. marca 1938.
V obdobju 16 mesecev, od maja 1940 do avgusta 1941, so na gradu Hartheim z ogljikovim monoksidom ali s smrtonosnimi injekcijami umorili 18.269 oseb. Med njimi je bilo okoli 12.000 zapornikov iz koncentracijskih taborišč Dachau in Mauthausen ter stotine žensk, ki so bile leta 1944 poslane tja iz koncentracijskega taborišča Ravensbruck in Gosen. Samo v juniju in juliju 1941 so usmrtili 2.099 ljudi (junija 1941: 1.364, julija 1941: 735). Skupno število umorjenih na gradu Hartheim se ocenjuje na 30.000.
Program T4 se ustavi s Hitlerjevim dekretom 24. avgusta 1941 po protestu katoliške cerkve, ki je takšnemu početju odločno nasprotovala. To pa ni ustavilo pobijanja nedolžnih žrtev, postalo je le bolj prikrito in manj sistematično.
V decembru leta 1944 so grad zaprli in ga pretvorili v sanatorij ter pri tem zakrili in uničili vse dokaze o storjenih zločinih, ki so se v ustanovi dogajali. Po vojni so ustanovo preuredili v stanovanjski kompleks. Od leta 1969 je ustanova odprta za obiskovalce, danes pa je grad Hartheim spomenik, posvečen tisočim žrtvam, ki so bile tam umorjene.
Letos ob 75. obletnici žalostnega dogodka, 10. junija 2016, je bila v bolnišnični kapeli postavljena spominska plošča z zapisanimi 92 imeni in priimki odpeljanih oskrbovancev. Spominsko ploščo je postavila Psihiatrična bolnišnica Vojnik, Občina Vojnik in ZB za vrednote NOB Vojnik-Dobrna-KO Vojnik. Blagoslovila sta jo domači župnik g. Perger Anton in g. dekan Alojz Vicman iz Nove Cerkve.
Vzeli so jim edino, kar so imeli! Življenje!
Zločin, ki se je zgodil, je sad nerazumne sprege med medicinsko stroko in nacionalsocialistično oblastno politiko, ki je to omogočila. Medicinska stroka je zaradi tega kriva za gnusen zločin, pri tem pa ni moč odpustiti zdravnikom, ki so zlorabili svoje poklicno poslanstvo na tako nizkoten način. Po vojni so na nürnberškem procesu sodili in obsodili vse odgovorne nacistične zdravnike. Rezultat njihovega dela v sklopu programa T4 je bilo koli 275.000 umorjenih ljudi.
V luči povojnega spomina na tragične dogodke iz tistega mračnega časa je tudi v Berlinu v Nemčiji na pločniku na ulici Tiergarten 4 nameščeno spominsko obeležje, ki je postavljeno v spomin na vse žrtve nacističnega evtanazijskega programa.
Naj spomin na slovenske žrtve nikoli ne zbledi. Slava mučenikom!
Marko Zdovc