Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Turkova prisega

Pod goro tam Konjiško ravnina je Čarin,

kjer raste lipa stara, še turških dni spomin;

ko prvikrat oblekla ta lipa se je v cvet,

minilo od tedaj je do dvesto davnih let.

 

Pod njo je miza stala od trdega lesa,

na mizi bilo z vrhom v jedilo je mesa,

petelin pečen tudi na polni mizi bil;

za mizo se je Turkov poganski roj gostil.

 

Sam Mustafa vezir je med njimi v sredi stal,

tako še Turkom svojim ponosen je dejal:

Zdaj pojdemo na Dunaj krščanski svet krotit,

cesarski grad preslavni do gladkih tal drobit!

 

Nas listja je in trave; trepet pred nami gre;

požar, solzė krvave rok naših se drže.

Ko z mojim gnevom bode cesarski grad končan,

pod našo silo pade bogata nemška stran.

 

Kedar se zopet vrnem v to zemljo zmagovit,

svedok mi bodi prerok in sončni jarki sveti,

da vnovič bodem tukaj pod lipo piroval,

nad dunajskim cesarjem pobitje praznoval!

 

Da je danes prisegel resnico jezik moj,

v to znamenje pečeni petelin mi zapoj!"

Petelin se ne zmeni, a petʹ je hlapec jel;

zavpil je Turek: „Dobro!"- Odjahal v dir vesel.

 

Do Dunaja zmagaval je Mustafa povsod,

ostajal po deželah krvav za njim je pot;

pred belim gradom tabor postaviti je dal,

kjer donavske se reke drevi mogočni val.

 

Ko vgledajo kristjani šotorje turških rok,

razvpeto po ravnini od vseh strani okrog,

plašní pado na zemljo, z očmi strme v nebo

ter lomijo z rokama in moʹle vsi glasno.

 

O Bog, če ti nam srca in žil ne ohrabriš

in če kreposti udom ti našim ne vložiš,

to nas potre sovražnik in strebi z zemljeʹ;

ozri iz nėba doli ti v naše se gorje!"

 

Se stolpov zdaj cerkvenih zvonovi zapojo,

razplamene ob gradu boritvo prestrašno;

ko mignil bi, začuje topov srdit se grom

in konjsko rezgetanje, kovanih kopij lom.

 

Nastane hrest in klanje bistrih mečov zvenk

kaljenih strel svrčanje, oklepov svetlih brenk;

tu bobni ropotajo, tam trobi glasni rog,

vozovi tod drdrajo, tam jezdec skokonog.

 

S topov meglȧ dviguje do néba se in prah,

in bilo je ukȧnje in krik in jok in strah;

v globoki reki teče po tleh rdeča kri,

ubitih na grmade in mož in konj leži.

 

Topovi neprestano pogubo v grad buče,

da zemlja vsa trepeče in vse osrčje nje;

razlega boj se divji čez dunajsko ravan,

in Turkom omaguje upehani kristjan.

 

Pobiti smo, pobiti!" tako zbudi se krik,

Tecimo, da otmemo od sužnjih se verig!"

Pritiska Turek ljuti, naganja v beg ljudi,

in vpitje"Alah, Alah" v oblake zahrumi.

 

Pomoči od nikoder in upanja nikjer,

požigal Turek bode še Dunaj ta večer,

moril in trl in plenil, rokam vezi koval,

prisegel razvaliti grad stolni je do tal.

 

Zdaj zadaj tam s pogorja zapoje strel grmeč,

in Turek zatrepeče, ustavi bridki meč:

Od kod je to bobnenje? Kdo more biti tam?"

Radujte se kristjani, pomoč se bliža vam!

 

Podpora psom kršanskim! Krepost nam , Alah daj!"

Ječe zdaj plahi Turki, odstopajo nazaj;

razmišljajo osupli, kako bi stali v bran,

ter sekati odporno v obojno mogli stran.

 

Ohrabreno krščanstvo za njimi rine boj,

in v sečo, hujšo prve, prinuditi turški roj;

a poljski kralj Sobeski, ko vedri blisk nebes,

nameri vragom v čelo z gorė izmed dreves.

 

Poljaki za Sobeskim, ko toča na polje;

začne se nova borba in radost in gorje,

v rdečih curkih lije na novo topla kri,

in Turek vgnan med dvema zdaj silama stoji.

 

In Turku sablje krive iz rok lete v skrbeh,

leže kovana kopja in meč in šlem po tleh;

ta v gneči peš se davi, ta s konjem v beg divja,

povsod vrtéž in vpitje, pogon in tek vihra.

 

Ni Mustafa šotorov bogatih svojih s seboj vzel,

katere prej napihnjen okrog je bil razpel,

pod lipo na Čarinu nikdar ni piroval,

a zmago nad cesarjem z glavo je plačeval.

 

                        (Po narodni pripovedki, Vrtec 1874)

 

(Po mojem jo je spesnil Frankolčan Anton Bezenšek)

Pred Dunejam toljko

polka leži,

de ga komaj zemlja drži.

V Dunaj je pisal hudi

Turk k cesarju svitlimu:

»Al se udarite, al se

podaste, al daste ključe od

Duneja?«

»Dajte nam odloga

štirinajst dni.«

Svitli cesar je pisal na

vse strani,

nobene mu pomoči ni.

V Dunej je pisal hodi

Turk

k cesarju svitlimu:

»Alse udarite, al se

podaste,

al daste ključ od

Duneja?«

»Dajte nam odloga še tri

dni!«

Svitli cesar piše na vse

strani,

nobene mu pomoči ni.

V Dunaj je pisal hudi Turk

k cesarju svitlimu:

»Al se udarite, al se podaste,

al daste ključe od Duneja?«

»Dajte nam odloga ure tri,

de svete maše minejo.

Men se že vojaki smilijo,

k nobedin pil ne jeden ni,

štirinajst dni na črno zemljo

sedel ni!«

Pri ljubim svetim Štefanu

vsi Dunajci v cerkec gredo,

tud je pel svitli cesar saM:

»Zvonite , muzicirajte,

da se ne bo slišal ženski jok,

mladih otrok.

Kadar je mašnik pozdvigal,

prot polku se je obrnil:

»Nične marajte, Dunajci

vi!

Marija v oblaku stoji,

močno proti Turku perti,

hudiga Turka v Dunaj ne

pisti!«

Narprvi je prišel poljski

kralj,

paarski knaz; potlej je

prišla

Holendarca s svojo vojsko.

Tak so se močno sekali,

de so zajezli vodo Donavo.

Bod ga Bog zahvalen

večni,

Bog in devica Marija!

De s ti nam na pomoč

prišla,

de b varno v Duneji stal'!

 

Zbogom, moj domači kraj: Vojaštvo v slovenski

ljudski pesmi

 

Miha Vrhovnik

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante