Zadnje skrivališče Veronike Deseniške v Loki (danes Frankolovo)

Ni ga Slovenca, ki ne pozna ljubezenske zgodbe med Veroniko Deseniško in grofom Friderikom II. Celjskim. Usodno življenje Veronike Deseniške (1380 – 1425) iz gradu Tabor pri Desenicah že več kot dve stoletji buri literarne duhove, saj je njena tragična ljubezenska zgodba več kot tridesetkrat opisana v različni literarnih delih slovenskih, hrvaških, čeških in nemških avtorjev 19., 20. in 21. stoletja.

      O mladostnem življenju lepotice Veronike ne vemo skoraj nič. Zgodba se začne okoli leta 1420, ko je bil grof Friderik poročen z Elizabeto Frankopansko, do katere ni čutil prav nič. Usoda je hotela, da je nekoč na lovu srečal mlado in lepo Veroniko, ki se mu je večkrat prikazovala v sanjah. Veronika je bila sicer nižjega stanu, vendar Friderika to ni motilo. Med njima je vzplamtela ljubezen, ki je po skrivnostni smrti Friderikove žene Elizabete botrovala njuni skrivni poroki. To pa Friderikovemu očetu Hermanu seveda ni bilo po volji, zato je hotel poroko razdreti in Veroniko izgnati. Friderik je skrivaj sezidal grad Fridrihštajn blizu Kočevja in tja odpeljal svojo ljubljeno Veroniko. Herman je kmalu odkril novozgrajeni grad in je pošiljal tja svoje vojake, da bi Friderika pregovorili, toda vse je bilo zaman. Neomajni Friderik je zaslutil naklep svojega očeta Hermana, se nekaj časa skrival, a kaj kmalu so ga ujeli, ga odpeljali in zaprli v stolp na celjskem gradu. Herman je hotel ujeti tudi Veroniko, vendar je pobegnila preko grajskega zidu Fridrihštajn in se začela skrivati. Kje se je skrivala??? O njenih skrivališčih je veliko različic, vsak avtor je pač zgodbo opisal po svoje.

     Naš rojak ljudski pesnik Jožef Iskrač Frankolski (13. marec 1836 – 4. julija 1900) v svoji obsežni pesnitvi »Veronika Deseniška v XV. spevih«, v IX. spevu opisuje: »Bilo se je zmračilo, ko Veronika dospela v neko selo, Loka zvano, blizo grada Frankolskega. Tam pri kmetu prenočila, kmeta so Bosača zvali. Kmet Veroniko sprašuje: Al bi htela mi služiti? Lepo dam ti letno plačo, za navržek belo krilo …« in nadaljuje: »In Veronika privoli, stopi v službo pri Bosaču, skrbno pase tolste svinje, urno nosi drva, vodo, ne tožuje osodi, da postala je zdaj dekla, prej gospa visoka knežja ...« Ali so morda prav tukaj Hermanovi »ovaduhi« ujeli Veroniko in jo odpeljali na sodni proces v Celje, kjer jo je grof Herman obtožil čarovništva?

       Mnogi avtorji so romantično zgodbo med celjskim grofom Friderikom in mlado Veroniko Deseniško zapisovali verjetno po ljudskem izročilu. Veliko bolj zanesljiv pa je zapis o sodnem procesu zoper Veroniko (verjetno iz leta 1425), ki ga je zapisal leta 1461 minorit Juri Vinkhn in ga leta 1883 v Celjski kroniki objavil dr. Franz Krones iz Gradca. Herman je Veroniko zaradi ljubezni do Friderika obtožil za »coprnico«, ker naj bi Friderika začarala. Veronika je bila po sodnem procesu »cesarskega krvnega sodišča« v Celju spoznana za nedolžno, kar je močno ujezilo grofa Hermana, zato jo je odpeljal na grad Ojstrica pri Vranskem in jo dal umoriti (verjetno 17. oktobra 1425) z utopitvijo v koritu za napajanje živine. 

       Zgodba o ljubezni med Veroniko in Friderikom je povsem resnična. Svetovno znana in opevana ljubezen med Romeom in Julijo je pa po drugi strani verjetno izmišljena.

       Tekst in pastelna risba: Jože Žlaus