Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Ponikovska župnija je obsegala nekdaj vse ozemlje današnje šmarske dekanije. Še do cesarja ‌Jožefa II.‌ so na vnebohod vsi sosedni župniki morali priti k cerkvi materi na Ponikvo. Ta dan je bila slovesna procesija. Domači župnik je nosil Najsvetejše, drugi so mu stregli. V starih časih je bilo na Ponikvi po dvanajst duhovnikov, ki so hodili k podružnim cerkvam oskrbovat dušno pastirstvo. Vsako soboto so se menjavali; šest jih je prišlo domov, šest jih je svojo službo nastopilo. Polagoma so pa podružne cerkve dobile stalne dušne pastirje in so se razvile v župnije. Najprej so se ločile: Lemberg, Zibika, Šmarje, Sv. Jurij. Okoli l. 1760 so Dramlje postale župnija, ob času Jožefa II. pa Sv. Vid pri Grobelnem.

         Sedanjo lepo župno cerkev na Ponikvi je dozidal podjetni župnik ‌Martin Jurešič‌ l. 1757. Zidali so jo celih 30 let. Slomšek je še poznal stare ljudi, ki so pri stavbi pomagali, med njimi župnik in pisatelj ‌Mihael Zagajšek‌. Stara cerkev je bila tako majhna, da so jo, ko so zidali novo, kar pustili in krog nje in nad njo postavili novo in jo šele potem podrli.

         Če nadaljujemo vožnjo z vlakom naprej proti Celju, zapazimo kmalu za ponikovsko postajo na levi skupino zidanih poslopij; spodaj ob potoku »Slom« ali »Slomčica« mlin in žago, nekoliko više prostrano kmetsko hišo, ki ima na pročelju vzidano rumenkasto marmornato ploščo. Vzidal jo je po prizadevanju ‌Davorina Trstenjaka‌, nekdaj župnika na Ponikvi, ponikovski zidar ‌Tomaž Novak‌. Plošča ima vrisano škofovsko kapo, palico in križ, pod tem pa napis:

           V tem domu so se rodili Anton Martin Slomšek, knez in škof lavantinski, 26. nov. 1800, umrli v Mariboru 24. sept. 1862.

To je torej Slom, rojstna hiša Slomšekova. Stavba je najbrž še iz 18. stoletja; videti pa je, da so bili nekateri deli pozneje prizidani in prezidani. V sprednjem, južnem in najstarejšem delu sta vštric dve sobi, večja družinska soba in manjša, tako zvani »štibelc«. V desnem kotu družinske sobe stoji velikanska jesenova miza, okoli nje pa starinske klopi, na katerih je sedel še Slomšek. V kotu na steni visi veliko razpelo in na njem velikanski rožni venec, še iz časa očeta Marka Slomšeka. V levem kotu med oknom in vrati v stransko izbo je sedaj prazen prostor. Tu je baje stala postelja, v kateri se je rodil Slomšek. V levem kotu pri vhodu je velikanska stara peč, vsa z železnimi obroči opasana, da se ne zruši. Pri tej peči se je še Slomšek grel. Za tramom je v Slomšekovi mladosti baje tičala brezovka, katere pa pridni Anton pač ni veliko okusil. Toda danes tramovja ni več, soba ima raven zidarski strop, ki so ga menda napravili pozneje, ko so stare deske strohnele. Pred hišo je stala mogočna košata lipa, ki jo je vihar šele pred nekaj leti podrl in so potem vsadili novo. Pod lipo je stala kamenita miza, kjer so ob vročih dnevih jedli in kjer je Slomšek kot dijak, če je bil doma, bral.

Slom spada v politično občino Uniše in je bil pred l. 1848 podložen graščini Rudnik oziroma gornjegrajski graščini ljubljanskega škofa. Rudnik (nemški Rudenegg) je sedaj v razvalinah, stari grad je stal v župniji in občini Rečica v Savinjski dolini. Kako je vendar prišel Slom pod tako oddaljeno graščino? Grad in graščino Rudnik je kupil 20. aprila 1578 ljubljanski škof ‌Konrad Glušič‌ od graščaka Volka Sigismunda ‌Gaisrucka‌. Gaisrucki pa so imeli graščine po Savinjski dolini in okoli Šmarja. Rudnik je imel potem svoje podložnike v Vrbovcu (Marijin grad), pri Soneku, Novem Celju, okoli Šoštanja, Novega kloštra, Šmarja, Rifnika, Žič in Zbelovega. L. 1631 so uporni kmetje razdejali Rudnik, sem spadajoča posestva in podložnike so tedaj združili z Gornjim gradom s posebnim županstvom ali uradom Slom. Tako nam je umljivo, da nahajamo Slomšeke v škalski in šoštanjski župniji, pa tudi v Ločah (Zbelovu!). Ta ali oni Slomšek je bil morda graščinski uslužbenec pa se je njegovo potomstvo razširilo daleč okoli.

           O neposrednih prednikih škofovih imamo zelo pičle podatke. L. 1782 je na velikonočni ponedeljek nastal v lesenem ponikovskem župnišču požar, ki je upepelil župnišče in vso vas. Žrtev tega požara so bile tudi stare župnijske matične knjige. K sreči je Slomšek sam zapisal nekaj podatkov o svojih prednikih.

        V svojem tretjem potopisu je ob priliki svojega prihoda na Ponikvo zapisal tele črtice o svojem rodu: Pred sto petdesetimi leti, torej okoli l. 1680, je Slom baje imel pet posestnikov, med njimi je bil neki duhovnik glavni lastnik. Vsa ta posestva je pokupil ‌Štefan Novak‌, po domače Slomšek. Potem se je staro ime polagoma opustilo in po priliki od l. 1700 je obveljalo domače ime Slomšek kot rodbinsko ime. Imenovani ‌Štefan Novak–Slomšek‌ je – po izročilu – l. 1737 pozidal Ožbaldovo cerkev (ponikovsko podružnico). Bil je premožen in podjeten mož in je zapustil več sinov, med njimi dva duhovnika. Njih imen Slomšek, žal, ni zapisal. Posestvo Slom je odslej merilo nad sto oralov rodovitne zemlje. Spodaj ob potoku je stal že od starih časov mlin. Komu je Štefan zapustil posestvo, ni znano. Slom je imel dve hišni številki: glavna hiša štev. 1, postranska pa (za preužitkarje) štev. 2. Na štev. 2 je 4. februarja 1794 umrl ‌Matej Slomšek‌, star osemdeset let, torej seje rodil okoli l. 1714. Na štev. 1 pa je 1. februarja 1822 umrl ‌Valentin Slomšek‌, star štiri in šestdeset let. Ta je bil najbrž brat škofovega očeta.

        Štefana imenuje Slomšek v omenjenem potopisu svojega pradeda, torej je bil ded njegovemu očetu. V škofovi ostalini se je ohranil overovljeni prepis izvirne listine v nadškofijskem arhivu v Gorici, s katero je Štefan Slomšek 3. decembra 1754 – takrat je ponikovska župnija spadala pod goriško nadškofijo – porokoval »mizni naslov« za svojega prvorojenega sina ‌Leopolda Slomšeka‌, ki je hotel postati duhovnik. Kdor namreč hoče postati duhovnik, si mora najti nekoga, ki mu je porok za vzdrževanje, če obuboža ali obnemore. Pri nas (in poprej v Avstriji) daje to sedaj vlada, v starih časih pa se je moral duhovski kandidat sam pobrigati za tako poroštvo, ki se imenuje »mizni naslov«. Tak mizni naslov so v starih časih dajali škofje, samostani, graščaki, mesta in trgi. Kdor je pa bil premožnejših staršev, je bil lahko posvečen tudi na naslov svoje dediščine. Tako je tudi Štefan Slomšek zagotovil svojemu sinu vzdrževanje iz Sloma, ki se je takrat cenil na 1600 gld. in ni bil obremenjen z nikakršnimi dolgovi. Obveznost je veljala tudi za vse dediče in naslednike.

        O imenovanem najstarejšem Štefanovem sinu Leopoldu nimamo nobenih drugih podatkov. A po spričevanju našega Antona Slomšeka je imel Štefan dva sina duhovnika. Mlajši brat Leopoldov je pač ‌Primož Slomšek‌, ki je bil l. 1763 do 1764 kaplan v Kostrivnici blizu Rogaške Slatine, od marca 1764 do decembra 1765 pa pri Sv. Vidu (pač ne pri Grobelnem, kjer še takrat ni bilo župnije). Drugega o njem ni znano. Iz Slomšekove rodovine je znan še starejši duhovnik, to je ‌Blaž Slomšek‌, ki je bil l. 1737 nadštevilni duhovnik pri Sv. Juriju ob južni železnici in je bil takrat star trideset let, torej se je moral roditi okoli l. 1707 in utegne biti Štefanov brat.

Najbrž je tudi prej imenovani Matej njegov brat; sin, torej ded škofov, ne more biti, ker Štefan imenuje Leopolda kot svojega prvorojenca, ki je bil okoli 1754 šele bogoslovec. V l. 1738 do 1741 zasledimo ‌Blaža Slomšeka‌ kot kaplana v Zibiki blizu Šmarja. Posvečen je bil na naslov zbornega kapitlja v Novem mestu.

           Starejše ime Slomšekove rodovine Novak nam odpira pogled v davne čase, ko se je vršilo naseljevanje kmetij. Graščaki, lastniki obsežnih zemljišč, so gledali na to, da neobdelano in neobljudeno zemljo naselijo z novimi kmeti, da bi jim zemljišče več neslo. Zaradi pogostnih pomorov in sovražnih navalov (Ogri, Turki) je tudi mnogo kmetij ostalo praznih in neobdelanih. Če je torej graščak odkazal podložniku kos zemlje, ki naj jo obdela, ali naj obnovi zapuščeno staro kmetijo, je bil tak nov kmet poleg drugih starejših »novak«, kar je potem postalo rodbinsko ime. Tako so torej pradedje Slomšekovi poselili in obdelali svet okoli Sloma in končno ves Slom spravili v svoje roke in od Novakov postali Slomšáki, lastniki Sloma.‌1 1Radi tega je pravilno pisati in govoriti Slomšek – Slomšeka in ne Slomška. Ljudstvo v ponikovski župniji in povsod v lavantinski škofiji pozna le Slomšeka in ne Slomška. Prvotno se je ime glasilo Slomšák, -áka. Ko je pa polagoma naglas prešel na prvi zlog, se je končni bolda spremenil v bolde, a ta bolde nikakor ne predstavlja starega polglasnika, kakor n. pr. v besedah palec – palca, tkalec – tkalca. Ljudstvo na bivšem Spodnjem Štajerskem točno razločuje bolde kot poln glasnik in bolde kot polglasnik, slednjega v podaljšani besedi izpušča, ne pa polnega glasnika. Tudi Breznikova slovnica podaja pravilo (§ 116): »Ako ima imenovalnik v zadnjem zlogu polglasnik, se v ostalih sklonih izpahuje.« V imenu Slomšek pa ni v končnem zlogu poglasnika, torej se ne izpahuje.

             Za ‌Štefanom Slomšekom‌, ki v imenovani listini iz l. 1754 pravi, da je od starosti že zelo oslabel, je prevzel Slom njegov sin, ded našega škofa, ki nam pa po imenu ni znan, in je umrl že pred l. 1798, ko je prevzel posestvo njegov sin Marko, oče škofov. ‌Marko Slomšek‌ je bil poročen 17. februarja l. 1800 z ‌Marijo Zorko‌, kateri poročna knjiga pripisuje ob času poroke 27 let, medtem ko je bil ženin star 34 let, torej se je rodil okoli l. 1766, nevesta pa okoli l. 1773. Starostne letnice v takratnih matičnih knjigah pa niso zanesljive, kakor se bomo še prepričali. Za priči pri poroki sta bila ‌Jurij Golež‌ in ‌Ivan Zabukošek‌, poročal pa ju je kaplan ‌Mihael Golež‌. Med Goleži in Slomšeki je bilo najbrž kako sorodstvo ali svaštvo, tudi pri drugi poroki Marka Slomšeka je bil Jurij Golež za pričo.

                                        Povzeto iz

                                  Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski

                                           „Elektronska izdaja“

                                           Spisal prelat dr. Fran Kovačič

                                           Elektronsko izdajo uredila ‌Eva Lajevec‌, ‌Matija Ogrin‌

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante