Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

 

Ker večkrat v mojih člankih omenjam Oglejski patriarhat in njihove patriarhe, si oglejmo še malo njihov nastanek in propad.

 

Oglejski patriarhat

je ime za ozemlje pod cerkveno (in delno tudi posvetno) oblastjo patriarhov iz Ogleja. Oglejski patriarhat je imel zelo pomembno geostrateško lego med Alpami in Jadranom. Oglejski patriarhi so bili lastniki velikega dela današnjega slovenskega etničnega ozemlja in so močno vplivali na zgodovino Slovencev do leta 1751, ko so patriarhat ukinili.

 

Ustanovitev patriarhata

 

Prvi oglejski škof je bil sveti Mohor, ki je skupaj s svojim diakoniom Eortunom umrl mučeniške smrti v začetku 3. stoletja okoli leta 70. Legenda pravi, da ga je ustoličil evangelist Marko, ko je v Ogleju prevajal svoj evangelij v latinščino. To ne ustreza dejstvu, da je Marko živel veliko pred Mohorjem.

      Drugi oglejski škof je bil sveti Hilarij Oglejski, ki je umrl mučeniške smrti leta 284, pod cesarjem Numerijanom.

 

Naziv oglejski patriarh

 

se prvič omenja v 6. stoletju v nekem pismu papeža Palagija I. Za uradno letnico ustanovitve patriarhata šteje leto 568. Papež sprva oglejskemu škofu ni hotel priznati naziva patriarh. V takoimenovanem dogmatičnem sporu o treh poglavjih se je samozvani oglejski patriarh Pavlin I. pridružil nestorjancem. S tem se je začel razkol patriarhata med dva patriarha, saj so privrženci papeža kmalu izvolili svojega patriarha. Spor se je zaključil leta 699/700, ko so nasledniki Pavlina I. priznali papeško nadoblast, ozemeljska delitev pa je ostala. Po drugi strani pa je bil takrat tudi papež pripravljen priznati patriarhu določene pravice in zato je lahko oglejska Cerkev do leta 1596 uporabljala svoj lastni bogoslužni obred.

 

Delitev interesnih območij

 

V času Karla Velikega je patriarh Pavlin II. (pozneje znan kot sveti Pavlin Oglejski) razširil svojo oblast nad istrskimi škofijami. Po zmagi Karla Velikega nad Obri se je leta 796 Pavlin sestal s salzburškim nadškofom Arnom in se dogovoril za mejo med nadškofijama na vzhodnem delu. Na ozemlju Karantanije je mejo dokončno potrdil Karel Veliki 14. junija 811. Meja je potekala po reki Dravi in je bila precej pomembna za zgodovino Slovencev.

      V poznejšem času sta imela za Slovence velik pomen zlasti patriarh Peregrin I. (1131-1161), ki je ustanovil samostana v Stični (1136) in v Gornjem Gradu (1140), ter patriarh Bertold Andeški, ki je hotel leta 1237 ustanoviti škofijo s sedežem v Gornjem Gradu.

 

Konec patriarhata

 

V 15. stoletju se je patriarh Ludvik II. udeležil vojne proti Beneški republiki. Po njegovem porazu leta 1420 je Beneška republika uveljavila popolno posvetno oblast nad Oglejem. Patriarhi so po tem obdržali cerkveno oblast, vendar pa je večkrat prihajalo do sporov, ker je bilo ozemlje patriarhata zdaj razdeljeno med Beneško republiko (kjer je bil tudi sedež patriarha) in habsburško Avstrijo.

        Cesar Friderik III Habsburški je 6. decembra 1461 na ozemlju, ki je prej spadalo v oglejski patriarhat, ustanovil ljubljansko škofijo, ki ni bila podrejena patriarhu, pač pa neposredno papežu. Prvi škof novoustanovljene škofije je bil Žiga grof Lamberg.

           Na zahtevo Avstrije je papež Benedikt XIV. Leta 1751 ukinil patriarhat in njegovo ozemlje leta 1752 razdelil na videmsko in goriško nadškofijo. Videmska nadškofija je obsegala beneška ozemlja, goriška pa avstrijska.

                                                             Iz različnih virov.

 

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante