Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Od Landeškiga grada

V Landeški grajščini Landekar stanuje,

pa štibre nobeden ne odrajtuje.

Landeška grajščina na skali stoji,

pa pauri podložni se je ne boje'.


 

Landeška grajščina je s kufrom b'la krita,

zdaj manšafti nima, je z deski obita,

raztrgana čisto, podrena na pol,

'ma župan Landeški iz kam'na tam stol.


 

Landeški poštmajster 'ma konje in vole,

'no svoje kočije, pa smrekove stole,

ni štale ni ute, ni strehe za voz,

ni konje kam vganjat, poštmajster je skoz.


 

Landeški skrbnik 'ma hlače rumene,

od znotraj rudeče, po starem nar'jene.

Landeško grajščino 'ma poknežni grof,

'ma špičasto kapco, na kapci lep knof.


 

Poglejte na skali Landeško grajščino,

kak' žalostno gleda na celjsko dolino,

iz starega sveta največji razgled,

tam gor je stan'vala gospoda popred!


 

Nevsmiljena vojska je tistokrat bila,

Turinskega kralja z imenom Atila,

je grade in moste strašansko razbil,

štimano gospodo dol z grada spodil.


 

Oh kaj vse v teh časih vbog kmet je trpel,

na tako višinokamenje nosil,

je prišel sovražnik te grade razdret',

to se je zgodilo pred štiristo let.


 

Tu v gradu so grofi in knezi stan'vali,

so žvenkali, peli srebrni bokali:

zdaj sove neznano se tamkaj dero,

za tiste gospode vigilje bero.

                                               Jurij Vodovnik

GRAD LINDEK NAD FRANKOLOVEM

Grad Lindek

Lindeck

 

Utrdba, oziroma grad LINDEK se nahaja na Grajskem hribu 695 m nadmorske višine, na pobočju Stenice med Belim in Lindeškim potokom, torej severno nad Frankolovem od koder je daleč naokoli lep razgled. Skozi razpadajoče stene utrdbe pa je možen pogled na 994 m visok Špičasti vrh ali Kislica.

         Lindeška gospoščina je ležala na ozemlju, ki je leta 1042 z dediščino grofice Heme Breško-Selške prešla v posest krškega samostana in nato 1072 v posest novoustanovljene krške škofije. Grad se omenja leta 1264 kot Lindecke, leta 1333 kot castrum Lindek, leta 1343 kot Lyndekg in leta 1441 kot Haus Lindegk. Ime je povzeto po lipi, nemško die Linde, ki je vdelana tudi v lindenškem grbu.

        Grad obodnega (kastelanskega) tipa z dvonadstropnim palacijem je nastal v začetku 13. stoletja, nato pa so ga prezidavali. Še v romanski dobi so mu dozidali štirietažni stolp s kapelo Sv. Miklavža omenjena leta 1376. Kapela posvečena sv. Nikolaju, se na gradu omenja za časa Eberharda iz Hauensteina, župnika v Novi Cerkvi (1376–1402), ki je v njej zanemarjal branje maš, za katere je obstajal beneficij. Nato so na vzhodni strani dozidali peterokotno medzidje (cvinger) s stolpičem, kasneje obor na zahodni strani in druga poslopja. V njegovih razvalinah je še mogoče razbrati prvotno romansko grajsko jedro s palacijem in visokim obrambnim stolpom ter poslopja, ki so nastala v gotski in renesančni dobi.

     Grad Lindek so upravljali Lindeški (Vitanjski) vitezi, ministeriali krške škofije od leta 1258 dalje in jih srečujemo vse do 16. stoletja. Člani rodbine so bili krški kastelani na Piljštajnu in Vitanju, ter fevdalci v Gornji Radgoni. V začetku 14. stoletja pa so pridobili tudi posest na Kranjskem.

          Wulfing I.(1299-1335) se je v prvih letih 14. st. približal taboru Ulrika Žovneškega, pozneje pa krškim vitezom. V drugi polovici 14. stoletja sta živela Wulfing II., ki je bil zet Henrika Hebenštrajta in Popo, ki se je do leta 1414 pretežno imenoval po Vitanju, kjer je imel stolp in nekaj krških fevdov, sicer pa je živel na celjskem dvoru. Hči Kunigunda je bila opatinja v samostanu v Mekinjah. Tudi po grbovni podobi (izkoreninjeno drevo) je bil pravi Lindeker. Štajerska veja je sredi 14. stoletja izgubila Lindek in odšla v službo v Celje, del Lindekerjev pa se je naselil v Vitanju (Popo). Krški škof je leta 1404 podelil grad Lindek v fevd Frideriku Lindešku, ki je moral obljubiti, da ga bo prodal samo njemu in katerega dediči so ohranili grad in gospostvo vse do konca 16. stoletja. Leta 1412 ima grad v posesti Friederikov sin Hans, 1467 pa njegov sin Ludvik. Gospoščina je za časa Ludvika štela okoli 60 posestev, približno sto let pozneje 1542 pa samo še 36.

          Vsaj od leta 1322 so živeli Lindekerji tudi na vshodnem Gorenjskem. Posebno se postavlja vprašanje izvor štirih bratov Lindekerjev (Nikolaj, Jakob, Hanslein in Ulrik), ptujskih meščanov, omenjenih leta 1362. Možno je, da je šlo za eno od vej Lindekerjev, ki se je pomeščanila, lahko pa so bili samo bivši podložniki iz okolice Lindeka.

            Seznam deželnih sovražnikov navaja Hansa Lindekerja, ki je omenjen v listinah od 1422 kot vazal Celjskih. Od Celjskih je leta 1436 prejel v fevd kmetijo v Višnji vasi.

            Ivan Jakič v svoji knjigi "Vsi slovenski gradovi" piše, da je češki plemič Jan Vitrovec, ki je bil v službi celjskih grofov leta 1439 grad Lindek napadel in ga deloma porušil. Jan Vitrovec je prispel v Celje s tremi konji in Celjana (Friderik in Ulrik) sta ga vzela v službo. Naloga novega vojskovodje je bila, da poruši tiste sovražne gradove, ki so preblizu Celja. Kronika grofov Celjskih pa napada na grad Lindek ne omenja.

        Lindeški gospodje so  bili zavezniki Habsburžanov; tvorili so tako rekoč predstražo pred Celjani. Celjski grofje so vodili namreč težke boje proti Habsburžanom, njihovi nadvladi, kot tudi radi spornega dedovanja. Legenda pravi tudi, da so tudi Turki napadali Lindeški grad, vendar ga radi varne lege niso mogli zavzeti. Tudi govori legenda o lipi, ki jo naj bi zasadili Turki na Lindeku in najdeni turški opremi. 1876 je pa grad že v razvalinah in kmečkih rokah.

 

1275 vitez Heinz

1293 Albert Lindeški

1299 Merchlein, Ortolf in Valter Lindeški

1307 in 1317 Wulfing I.

1329 Örtlein in Wulfing II.

1363 brata Henrik in Ortolf

1367 Marchel

1378 Friedl

1376-1402 se kapela na gradu omenja za časa Eberharda iz Hauensteina.

1404 leta dobi grad v zajem Friderik Lindeški.

1412 leta njegov sin Hans in …..

1439 Lindek je napadel in deloma porušil češki plemič Jan Vitovec v službi celjskih grofov (je zgodovinsko vprašanje).

1439 leta so ga obnovili (je zgodovinsko vprašanje).

1467 ….. deduje grad Hansov sin Ludvik.

1542 je bila gospoščina v lasti dedičev Jörga Lindeškega.

v 16. stl. se je začela gospoščina drobiti.

1580 že ni več v rokah Lindeških, ampak jo je posedoval Hans Seidl, ki so mu sledili njegovi dediči.

17. stl. Na začetku 17.stoletja se Lindeški gospodje poslednjič omenjajo.

1613-1621 Katarina Strassberger, nato njen sin Adam Seilfried in Johan Strassberger.

17. stl. Na koncu 17. stoletja Je grad in gospoščino imel Krištof plemeniti Fuhrenberg.

1720 Josefa Katarina Elizabeta roj.baronica Tauffenbach proda gradič Lindek neplemiču kaplanu Janezu Jerebu in je lastnik do

1730, ko sledijo lastniki Marija Ana in Johan plemenita Conti.

1792-1875 Ferdinand Verstovšek.

1876 je grad že v razvalinah in je v kmečkih rokah.

Zadnji je prebival na gradu Franc Wolf.

1930 je razvaline kupil učitelj Ramšak iz Maribora

Na severnem zidu obodnega jedra je vzidana spominska plošča, ki spominja na hude boje XIV. divizije dne 16. februarja 1944 z nemškim okupatorjem.

Vzpon: iznad Belega potoka pri Frankolovem se po markirani gozdni poti povzpne pot ob Belem potoku mimo Lindeškega slapu, ter naprej po strmi stezici in kolovozu do razgledišča na Klapen vrhu, od koder se odpre pogled po celi Celjski kotlini vse do Celjskega gradu. Pot se nadaljuje skozi gozd do grebena Kislice ter po njem preko korenin in lažjih skalnih odsekov na vrh oziroma razgledišče s klopcami, žigom in vpisno knjigo. Pot do gradu je lahko tudi nevarna, nakar nas opozarjajo  tudi svarilne tablice.

ZDAJ PA ŠE NEKAJ STARIH LEGEND O TEM ZASOVRAŽENEM GRADU IN NJENI GOSPOSKI

 

I. Prevoz zlata v Konjice:

Z lindeškega gradu so roparski vitezi vsako leto poslali na konjiški grad voz zlatnikov. Za ta prevoz so imeli v službi hudiča. Ko je hudič nekoč vozil zlato, mu je voz obtičal, na strmi cesti, ki pelje preko Polena v Konjice. Naprosil je bližnjega kmeta, da mu pomore. Kmet je zapregel v voz par volov in srečno pripeljal zlato v konjiški grad. Tam ga graščak vpraša, kako plačilo zahteva. Kmet mu odgovori, da bi rad zlatnikov. Toda hudič mu nasuje oglja v klobuk. Kmetu za oglje ni bilo in ga zavrže. Ko pride domov, ga vpraša žena, kako plačilo je prejel. Jezen ji odgovori, da so mu dali samo oglja in vrže klobuk na mizo. Toda silno je presenečen, ko opazi za klobukom svetel zlatnik. Brž pohiti na mesto, kjer je bil stresel oglje, toda ničesar ni več našel, pač pa je iz tega vsega spoznal, da je s svojo vožnjo pomagal hudiču.

II. Prevoz zlata v Konjice:

Nekoč so grajski hlapci vozili v temi težek voz z gradu v Konjice. Ker grajska vprega ni bila dovolj močna, so naprosili kmeta Kamenščaka, landeškega soseda, da je pripregel svoja dva črna vola. Dospeli so v Konjice. Tam je Kamenščak opazil, da sta bila na vozu samo dva zeljna škafa, ki sta bila skrbno pokrita. Mladi graščak Leopold mu je dal za plačilo poln klobuk nečesa trdega in mu je naročil, naj ne pogleda vanj, dokler ne pride domov. Kamenščak pa je bil radoveden, kaj mu je mladi graščak dal za dolgo pot, in je v »Grabnu« pogledal v klobuk. Videl je v njem samo oglje. Jezno ga je raztresel po cesti, odšel domov in povedal sosedom, kaj se mu je pripetilo. Drugi dan so pa našli sosedje na cesti razmetano zlato.

Skale, brezno in jetnik:

Lindeški grad stoji na skali, preko katere so baje metali jetnike v prepad. Ta skala je vedno večja in brezno vedno globlje. Ko bo zadosti globoko, se bo podrl grad in konec bo trpljenja tistih, ki so bili mučeni.

Grajski križ:

Pod grajskim hribom je globok jarek, po katerem teče Beli potok proti Frankolskemu potoku. V tem jarku je mnogo pečin. Ena izmed njih se imenuje Vranja peč. V njej so imeli grajski gospodje nekoč železni križ, ki je bil pozneje pri Landekarju.

Zaklad na lindeškem gradu:

Neki kmet je šel po opravkih. Prišel je mimo gradu in ga je ogledoval. Kar se mu prikaže gospa z mnogimi ključi. Odpre mu grajska vrata in ga vodi v klet. Kmet vidi obilo raznovrstne zlatnine in se čudi. Gospa pa mu pravi:»To še ni vse. Pojdiva v drugo klet!« Šla sta. Bila je polna. Gospa je vodila kmeta še v tretjo klet. Ta pa je bila polna rujnega vinca. In kmet vpraša gospo:«Čigavo bo vse to?«Gospa mu odgovori:»Ni se še rodil tisti kmetic, ki bo zasadil lipo, iz katere bodo naredili zibelko za viteza, ki bo vse to dobil. To rekši, povede gospa kmeta iz kleti in izgine. Kako se kmet začudi, ko zapazi, da mu je brada medtem prirastla do kolen. Domov prišedši, najde svojega sina že starega, vnuk se je pa ravno pripravljal na ženitev.

 

Skrinja z denarjem:

Oče Jurec in njegov sin sta kopala celino tik lindeškega gradu. Sin zagleda pred seboj skrinjo svetlih dvajsetic, ki so se kaj lepo lesketale v sončnih žarkih. Oče Jurec pa ničesar ne vidi. Kako mikajo sina dvajsetice, ali oče mu je na poti. Misli in misli, kako bi očeta odpravil, da bi ves denar pograbil sam. Slednjič si domisli in pošlje očeta po južino. Komaj je odmaknil oče pete, plane sin na denar kakor lačen volk na jagnje: grabi, devlje v žepe in klobuk, celo srajco sleče in baše v rokave. Že nima več kam dajati; razmišlja, kaj bi še s skrinjo storil; popade jo, da bi jo zavlekel na skriven kraj. V tem trenutku pa stoji pred njim bela pošast, ga zgrabi v zatilnik in ga prekucne, da zažvenkljajo vse dvajsetice okrog po zemlji. Premetuje ga po grmovju sem in tja, slednjič ga pa vrže čez pečevje v globino ter reče z gromkim glasom, ki je strašno odmeval po starem zidovju:»Oj, nesrečni sin, ne tebi samemu, tudi očetu so bile dvajsetice odmenjene. Mogel si postati najbogatejši človek, da jih nisi očetu zavidal. Tako pa naj čakajo tistega, ki bo pobožnejši od tebe!«                                                    

      

                                                                                                    Iz različnih virov

Ste vedeli, da Frankolovčani, posebej Lindečani, se še vedno vozijo po 2000 let starem rimskem mostu.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante