Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Carlo Acutisa

Prva leta

Bl. Carlo Acutis je bil rojen 3. maja 1991 v Londonu. Njegova starša sta bila uspešna italijanska poslovneža. Bila sta sicer katoličana, a le na papirju. Bolj iz tradicije sta ga 18. maja nesla h krstu. Septembra istega leta se je družina vrnila v Italijo, v Milano, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja.

V prvih letih je staršem pri Carlovi vzgoji pomagala varuška Beata. Ona je bila prva, pri kateri se je učil pristnega odnosa z Bogom. In njen zgled je naletel na plodna tla. Že pri treh letih in pol je v cerkev uspešno vabil svojo mamo, da sta pozdravila Jezusa. Tudi če so le šli mimo cerkve, je Jezusu »pihnil poljubček«.

Pri štirih letih mu je umrl dedek. Njegova povezanost z duhovnim svetom se je pokazala že takrat. Dedek se mu je prikazal v sanjah in ga prosil, naj moli zanj, saj je v vicah. To je tudi nato redno in zavzeto delal.

»Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.«

V tistem obdobju, leta 1995, je začel hoditi v vrtec. Rad ga je obiskoval, saj je doma pogrešal družbo. Njegova starša namreč kljub trudu nista več mogla imeti otrok. V vrtcu se je lepo pokazala njegova miroljubna in ljubeča narava. Ko je nekoč prišlo do prepira in ga je sovrstnik udaril, se je zadržal in ni odgovoril z nasiljem, čeprav so ga drugi otroci spodbujali, naj ga uradi nazaj.

Vse, kar je bilo povezano z Bogom, ga je že takrat zelo zanimalo. Mami Antonii je začel zastavljati težka teološka vprašanja, na katera ni imela odgovora. Ker mu je vseeno želela odgovoriti, se je začela tudi sama izobraževati in to je bil začetek njenega povratka k veri. Včasih se je po nasvet ali odgovore odpravila tudi k duhovniku v drugo mesto.

     Carlova vera pa je rasla. Mama se spominja, da ji je pri šestih letih pripovedoval, da mu je nek notranji glas rekel: »Ne samoljubje, marveč Božja slava!«

    Septembra leta 1997 je vstopil v osnovno šolo. Prve tri mesece je hodil na zasebno šolo San Carlo, nato pa ga je mama zaradi bližine doma prepisala na osnovno šolo Tommaseo, ki jo upravljajo redovnice marcelinke. Te se ga spominjajo kot živahnega, a neobičajno spoštljivega in ubogljivega.

    Medtem je njegova vera še naprej rasla in imel je vedno večjo željo, da bi Jezusa prejel tudi pri evharistiji. Ob posebnem dovoljenju je tako lahko pristopil k prvemu svetemu obhajilu že pri 7 letih, junija 1998. Tistega dne je sredi ulice srečal živo jagnje, kar je bil sila nenavaden dogodek. Sam je to doživel kot Božje znamenje, saj je jagnje podoba Jezusa. Od tistega dne dalje je sveto mašo obiskoval vsak dan, prav tako je vsak dan prejemal tudi obhajilo. S posebno skrbnostjo je pazil, da je bilo njegovo srce na obhajilo vedno pripravljeno.

»Vsakdanje obhajilo je najodličnejši način posvečevanja in najboljša obramba duše, zlasti v nevarnih situacijah, ki ogrožajo njeno večno odrešenje.«

Prva poletja na podeželju pri maminih starših

    V zgodnjem otroštvu je cela poletja preživljal na podeželju pri maminih starših v Centoli blizu Salerna. Tam je užival na plaži, v naravi, v sklepanju novih prijateljstev. Okoliškim prebivalcem se je hitro prikupil in so ga vzeli za svojega. Še posebej so se čudili, da je tudi na počitnicah vsak večer prihajal k sveti maši.

Ker ga stari starši niso mogli ves čas paziti, so za varuško najeli poljsko študentko z imenom Karla. Z njo sta spletla tesen odnos, težko pa je reči, kdo je bil vzgojitelj in kdo vzgajanec. Takole je Karla kasneje zapisala o Carlu:

   »Ko sem ga prvič zagledala, se mi je zdel neverjetno podoben angelčkom, ki sem jih videla na sliki v neki italijanski galeriji. Iz oči mu je žarela nekakšna notranja svetloba. Nedvomno je bilo v Carlovi duhovnosti nekaj ‘svetniškega’. Otroka, ki vsak dan hodi k maši in moli rožni venec, kot je to počel on, pač ne srečaš pogosto! Ko je imel približno pet let, smo skupaj z njegovo mamo odšli na romanje v Pompeje, ker se je želel v tamkajšnji cerkvi posvetiti Rožnovenski Materi Božji. Tam sem spoznala, kako globoko pobožnost je Carlo gojil do nje. Nato smo pred čudežno Marijino podobo skupaj molili rožni venec.«

»Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.«

Sošolci in prijatelji

Že vrtčevski, še bolj pa osnovnošolski in gimnazijski sošolci ter učitelji se še danes spominjajo Carlovega širokega nasmeha, prešernega veselja, dobrote in nesebične razpoložljivosti. Izstopal je po velikodušnosti in zaščitništvu do slabotnih. Vedno je bil pripravljen pomagati sošolcem – tako pri nalogah in učenju kot pri osebnih stiskah. Več kot enkrat se je zgodilo, da je stal ob strani sošolcu, ki je preživljal ločitev staršev, ga tolažil, povabil k sebi domov …

    Njegova darežljivost pa je še posebej prišla na plano za božič. Takrat je pogosto porabil vse svoje prihranke za darilca za učitelje, prijatelje in starše. V razredu pa je bil malce razrednega klovna. Velikokrat je imel kakšno smešno pripombo, vse prevečkrat je med poukom tudi klepetal. Da bi zabaval svoje prijatelje, pa je na računalnik risal male 3D risanke ali stripe.

Zmernost

Carlo je imel močan čut ali potrebo po tem, da ne bi zapravljal svojega časa. Ko je npr. ugotovil, da ga igranje Playstationa vleče vase in mu vzame preveč časa, si ga je omejil na največ eno uro na teden.

     Postavil si je tudi omejitve pri hrani, saj je opazil, da se prenajeda. Uspel je doseči večjo zmernost, čeprav ni bilo lahko.

Podobno je bilo s stresanjem vicev in klepetanjem v šoli. Zelo se je trudil, da bi to počel ob pravih trenutkih. Po pričevanju njegove mame je bilo to zanj še večji izziv kot zmernost pri hrani.

Zmernost je kazal tudi s svojim oblačenjem. Čeprav bi lahko nosil najprestižnejše znamke oblačil, in so ga k temu spodbujali njegovi vrstniki, tega ni želel. Nosil je običajna oblačila, po katerih ni bi nikoli sklepali, da prihaja iz premožne družine. To je poleg skromnosti delal tudi iz prepričanja, da modo narekuje želja po dobičku in potrošništvo.

Njegovo razmišljanje zelo dobro povzema misel:

Carlova duhovnost

    Carlo je o svojem odnosu do Jezusa nekoč pripovedoval svojemu spovedniku: »K Njemu se lahko kadar koli zatečem s svojimi težavami in mu v tišini zastavljam vprašanja o stvareh, ki jih ne razumem. In potem v sebi zaslišim njegov odgovor – morda evangeljski odlomek –, ki me navda z gotovostjo in tolažbo.«

Lahko rečemo, da so središče njegovega odnosa z Bogom predstavljali trije oprijemljivi elementi: vsakodnevni obisk svete maše in prejem obhajila, vsakodnevna molitev rožnega venca in tedenska spoved.

a) Evharistija 

   Obhajanje evharistije je bilo središče njegove duhovnosti. K sveti maši in obhajilu je od prvega svetega obhajila pa vse do svoje smrti hodil prav vsak dan. Zato ne preseneča ena njegovih najbolj znanih misli: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.« Z njo je na sodoben način izrazil čutenje, ki nam je Slovencem znano iz besed bl. Alojzija Grozdeta: »Evharistija – sonce mojega življenja.« 

In kako je Carlo obhajal sveto mašo?

Navadno si je pred mašo ali po njej vzel nekaj minut za tiho češčenje Najsvetejšega. Med posvetitvijo kruha in vina je še posebej prosil Jezusa, da usliši prošnje, ki jih je tisti dan nosil v srcu. Po končani posvetitvi pa je navadno izrekel molitev: »Po Presvetem Jezusovem Srcu in Brezmadežnem Marijinem Srcu ti darujem vse svoje prošnje in te prosim, da jih uslišiš.« Po obhajilu pa je Jezusu običajno dejal: »Jezus, kar razkomoti se! Počuti se kot doma!«

Zadnji meseci

    Leta 2005 Carlo konča osnovno šolo in septembra vstopi v klasično gimnazijo Leona XIII., ki so jo vodili jezuiti. To mu je odprlo nova obzorja. Poleg novih znanj in novih prijateljev je odkril poslanstvo organiziranega prostovoljstva. Hitro se je vključil v skupino zavodskih prostovoljcev. Kako ga je to prevzelo, priča podatek, da je po prvem letniku, poleti 2006, že izdeloval novo spletno stran prostovoljcev Zavoda Leona XIII. in hkrati pripravljal svoj prispevek za natečaj za promocijo prostovoljstva z video oglasom.

    Kot pretekla leta je tudi to poletje preživljal v Assisiju. Da bi lahko bolj pomagal tistim, za katere je vedel, da pomoč potrebujejo, je od staršev dobil dovoljenje, da je na bazenu delal kot natakar. Če je komu kaj daroval, je namreč hotel dati od svojega.

Bolezen

Septembra 2006 se Carlo kot tisoči drugih dijakov in šolarjev vrne v šolske klopi. To je zadnji mesec življenja, ki ga preživi kot običajen najstnik, ne zavedajoč se, kako kmalu ga čaka kalvarija.

     V prvih dneh oktobra razvije simptome, ob katerih zdravniki najprej pomislijo na gripo. A nekaj ne gre skupaj. Druga diagnoza: mumps. Stanje pa se slabša. Čez štiri dni se prebudi v lastni krvi in urinu. Zdravniki sumijo na hudo urinalno okužbo, a rezultat testa je negativen. V tem trenutku starše že močno začenja skrbeti, a imajo seveda še vedno trdno upanje, da se bo stanje popravilo.

    Edini, ki s svojim pretanjenim čutom za dogajanje v sebi začne slutiti, kaj se bo zgodilo, je Carlo. V svojih zadnjih dneh doma staršema navrže besede, ki jim takrat še nista pripisala veliko teže: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.«

     Še nekaj dni čakanja, a Carlovo stanje se še naprej slabša, zato ga zdravniki hospitalizirajo. V bolnišnici končno odkrijejo pravo diagnozo, kar pa žal ne prinese olajšanja. Carlo ima namreč najagresivnejšo levkemijo tipa M3, ki velja za praktično neozdravljivo.

Priprava na odhod

Kaj doživljata mama in oče ob takšni diagnozi svojega otroka? Ob vsem strahu in bolečini gotovo tudi upanje do zadnjega, da bo bolezen premagana. A Bog ju po tihem pripravlja na sinov odhod, ki je bil več kot očitno sad njegove Previdnosti. Mami se tako v teh dneh v sanjah prikaže sv. Frančišek Asiški in ji napove, da bo njen sin kmalu umrl, ampak »bo v Cerkvi zelo visoko«.

   Za Carla pa se zdi, da na tej točki svojo selitev v večnost že sprejme in jo doživlja kot nekaj gotovega. Da bi jo potolažil, mami med drugim nameni besede: »Mama, rad bi zapustil to bolnišnico, ampak vem, da je ne bom zapustil živ. Ampak ti bom poslal znamenje, da sem pri Bogu.«

    Več kot očitno v teh dneh tudi ogromno razmišlja o svoji prehojeni poti, o kateri pa nima večjih obžalovanj. Ohranjene so namreč njegove besede: »Umiram mirno, ker v vsem svojem življenju nisem zapravil niti minute za stvari, ki Bogu niso všeč.«

   Carlova bolezen je napredovala izredno hitro, kar pa ne pomeni, da mu je prihranila trpljenje. Bolečine zadnjega tedna so nepopisne, a Carlo v tej zadnji preizkušnji pokaže, da njegova vera ne stoji le v trenutkih, ko mu je lepo Zdravstveno osebje, ki ga spremlja v zadnjih dneh, ga opisuje kot najbolj potrpežljivega pacienta, ki so ga kdaj srečali. Na vprašanje, ali ga hudo boli, navadno odgovori: »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene.«

V nebesa

    11. oktobra 2006 je ob nabreklih rokah in nogah v strašnih bolečinah. Na zdravnikovo vprašanje o počutju odgovori: »Dobro, kot vedno …« Pol ure zatem pade v komo, iz katere se ne zbudi več.

Zdravniki uspešno opravijo posebno čiščenje krvi, vendar Carlo kmalu doživi še možgansko kap. V glavi mu poči žilica, njegove možgane preplavi kri, kar povzroči možgansko smrt. A ker mu srce še bije, ga pustijo priključenega na umetnih pljučih. V tem stanju njegovo telo vztraja do naslednjega jutra, 12. oktobra. Ob 6.45 zjutraj je zato zapisan tudi uradni čas njegove smrti.

Carlo živi!

  Čez dva dni sledi Carlov pogreb. Njegovo telo položijo v družinsko grobnico v Milanu. Na presenečenje mnogih njegovih sorodnikov in prijateljev je cerkev polna brezdomcev, preprostih hišnikov in vratarjev, ljudi vseh ver in poklicev, ki se jih je Carlo tako ali drugače dotaknil s svojo dobroto in prijaznostjo. Vzdušje v cerkvi preveva nekaj posebnega. Žalost nad izgubo premaguje gotova slutnja večnosti ter veselo prepričanje, da je Carlo že v nebesih.

  To prepričanje se nato s časom le povečuje. Mnogi ljudje, ki Carla niso niti poznali, pripovedujejo o srečanju z njim na takšen ali drugačen duhoven način. Že naslednje leto zato Carlovo telo izkopljejo in ga pokopljejo v Assisiju, ki mu je bil tako pri srcu. Pomemben razlog za to je bilo, da je mami nekoč v pogovoru omenil, da če kje, bi bil pokopan tam. Hkrati pa je na ta način njegovo telo bolj na razpolago romarjem in tistim, ki jih je nagovorila njegova karizma. Število teh pa raste iz dneva v dan. Za to si prizadeva tudi Zveza prijateljev Carla Acutisa, ki se trudi živeti njegovo duhovnost in skrbeti za pospeševanje njegove duhovne dediščine.

Blaženi

    Leta 2012 je milanska škofija začela postopek za Carlovo razglasitev za svetnika. Poleg tega, da so natančno preverili vse vidike njegovega življenja, je za to potreben tudi dokazan čudež, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo. Teh je bilo sicer že več.

     Že na Carlovem pogrebu je bila ena od udeleženk čudežno ozdravljena dolgoletne bolezni. Zelo zanimiva pa je tudi zgodba njegove družine. Kot zapisano, Carlova starša kljub prizadevanjem nista mogla več imeti otrok. V ta namen sta tudi veliko molila. Nekaj let po njegovi smrti pa je imela mama Antonia ponovno sanje, v katerih ji je spregovoril Carlo. Obljubil ji je, da bo še imela otroke. In res: leta 2010, pri svojih 43 letih, je rodila dvojčka, Carlovega bratca in sestrico!

   Kljub vsemu takšni dogodki niso dovolj za stroge kriterije definicije čudeža, ko gre za postopek kanonizacije (razglasitve za svetnika). Potreben je natančno dokumentiran čudež, ki ga znanstveno nikakor ne more razložiti več komisij neodvisnih strokovnjakov. A tudi to se je zgodilo leta 2013 v Braziliji.

    Štiriletni Mattheus je trpel za redko prirojeno napako trebušne slinavke, zaradi katere je izbruhal vsako hrano, ki jo je zaužil. Njegovo življenje je viselo na nitki. Družina je molila devetdnevnico h Carlu Acutisu. 12. oktobra 2013 so ga nesli tudi k blagoslovu s Carlovo relikvijo, ki jo je od njegove mame pridobil bližnji duhovnik. Od trenutka blagoslova je bil popolnoma ozdravljen in je že isti večer lahko pojedel normalen obrok hrane. Tega zdravniki nikakor niso mogli razložiti s pomočjo znanosti. Zaradi natančnosti postopka potrjevanja čudeža je do uradne potrditve prišlo leta 2019. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za Carlovo razglasitev za blaženega.

    Ob tej potrditvi so Carlovo telo ponovno izkopali in mu v asiški baziliki pripravili posebno mesto. Sledilo je novo presenečenje: njegovi organi so bili še vedno skorajda popolnoma ohranjeni oz. niso trohneli.

    Končno je nastopil tudi 10. oktober 2020, ko je bil Carlo v Assisiju slovesno razglašen za blaženega. Sedaj je njegov uradni naziv »blaženi«, kar je predstopnja svetništva. Za to zadnjo razglasitev pa je potreben še vsaj en čudež.

      »Šele danes spoznavamo, kakšen Božji dar je bil …«

Naj zaključimo z besedami nekoga, ki je dobro poznal vse kotičke Carlove duše, njegovega spovednika Gianfranca Pome:

»Šele danes spoznavamo, kakšen Božji dar in blagoslov je bila Carlova navzočnost, ki jo še vedno čutimo! V tem bistrem in krepostnem fantu nam je pokazal, da je mogoče združiti evangelij in veselje, resnost in smisel za humor, preudarnost in prijaznost. Carlo, ki se svojih neobičajnih kreposti ni zavedal, se je počutil domačega tako pred Bogom kot pred ljudmi, naj si bo v družini, v šoli, na oratoriju ali med prijatelji. Bil je prijazen do vseh, ne da bi želel komu ugajati; bil je blag, vendar trden v svojih prepričanjih. … V pogovoru je bil sproščeno spontan, znal je prisluhniti drugim in pri tem vedno pazil, da ne bi koga obsojal ali opravljal. Nikoli ni iskal prvih mest ali hlinil svetosti. Ni stremel za neko namišljeno ali odtujeno svetniško popolnostjo, temveč za razgibanim, dejavnim življenjem. Bil je neposreden in poln življenjske radovednosti.« 

Evharistični čudeži 

Posebno poglavje njegove duhovnosti, v katerem se je ta izlivala navzven in evangelizirala, predstavljajo evharistični čudeži. To so dogodki, ko sta se posvečena hostija ali vino tudi fizično spremenila v Kristusovo (srčno) mišico oz. kri. Ti čudeži so Carla zelo nagovarjali, saj se dogajajo še danes in jih ne more ovreči tudi najsodobnejša znanost. O njih je rad pripovedoval svojim prijateljem, znancem in sorodnikom. Storil pa je še korak dlje.

Pri enajstih letih je starše prosil, da so z njim začeli obiskovati čim več krajev, kjer so se zgodili evharistični čudeži, ki jih je priznala tudi Cerkev. Uspelo mu je obiskati 136 krajev evharističnih čudežev, ki jih je zbral v virtualnem muzeju. Poleg zagona spletne strani je pomagal ustvariti tudi razstavo, ki je do danes prepotovala svet in navdihnila mnoge. Ta svoj projekt je izdeloval dve leti in pol ter živi še danes.

Ljubezen do Assisija

   Ko govorimo o Carlovi duhovnosti, velja omeniti dva svetnika, ki sta ga navdihovala. Po ljubezni do evharistije mu je bila blizu bl. Aleksandrina Maria da Costa, ki je prikovana na postelji vrsto let živela izključno od svetega obhajila.

    Še bolj pa ga je zaradi svoje dobrotljivosti in ljubezni do narave nagovarjal sv. Frančišek Asiški. Ker so imeli starši hišo v bližini Assisija, je tam na lastno željo preživel večino počitnic svojega najstništva, čeprav bi si lahko privoščil vse vrste prestižnih letovišč. Ko so ga prijatelji spraševali, zakaj hodi tja, je odgovarjal preprosto: »Tam se počutim dobro.« Ta njegova ljubezen je bila tudi glavni razlog, da so njegove posmrtne ostanke iz družinske grobnice prestavili v Assisi. Danes jih lahko najdemo v asiški baziliki.

   V Assisiju se je napajal ob Frančiškovem duhu, rad se je sprehajal po naravi, se hodil kopat na bazen. Prijateljev mu tudi tam ni manjkalo. Med drugimi se je spoprijateljil z reševalci na kopališču in jim večkrat pomagal pri čiščenju bazena.

 

Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante