Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

 

Planinske sončne Črešnjice,

s Konjiške gore gledate,

čez hrbet črte vpisane,

v kamenje so zarisane.

 

Ravnine ni pri nas nikjer,

Konjiške gore strma hčer.

Razčrtana je gora vsa,

od čeri ime ta kraj ima.

Zgodovina Črešnjic

ČREŠNJICE 2014

Na sončni strani Konjiške gore, ki doseže višino 1014 m, ležijo na 529 m nadmorske višine Črešnjice in so radi sončne lege obdane z vinogradi in sadovnjaki. Krona vsemu kraju, pa je lepo obnovljena in vzdrževana župnijska in romarska cerkev „Naša ljuba Gospa rožnovenska".

    Kraj dobi ime po čereh in ne kakor nekateri domnevajo po češnjah. Nedaleč od župnijske cerkve je kamniti kraj, ki mu pravijo „Čeren" ali „Čerin". Ta predel, pa tudi drugod po okolici je poln skalnih čeri, ali pa se domnneva, da ko so popotniki spraševali domačine, kje je samostan Žiče, pa so jim le ti z roko pokazali »tam črez«.

     V bregovih se skriva veliko železne rude in premoga, zato v srednjem veku tu velikokrat kopljejo rudo, in jo vozijo v Fužine v Mislinji. Po slovensko se zato kraj včasih imenuje Čerenščišče ali Čerenstišče. Ta prvotni pomen se večkrat pozablja in se rad povezuje s češnjami. Tako je tudi v legendi o nastanku cerkve v Črešnjicah. Na kraju sedanjega svetišča se baje prikazuje na češnji Marija, zato to domačini razumejo kot znamenje, naj se tu pozida kapela.

      V Dolini sv. Janeza živijo od leta 1164 kartuzijani. V posebni časti kartuzijanov je božjepotna cerkev Naše ljube Gospe rožnovenske v Črešnjicah. Cerkev je postavljena na njihovi zemlji in za njihove podložnike.

       Stavbna zgodovina sega daleč nazaj v srednji vek. Prvotno je tu manjša kapela, morda take velikosti kot je današnji prezbiterij. Čas gradnje ni znan. Prav gotovo pa je stala že leta 1402, ko se že omenja vikariat pri tej cerkvi. Ob turških upadih trpi tudi to svetišče. Turki požgejo in oskrunijo svetišče v začetku osemdesetih let 15. stoletja (1482). Ob ponovni posvetitvi cerkve, ki je temeljito povečana in olepšana, poroča v svojih spisih znani Paolo Santin, ki spremlja vikarja oglejskega patriarha škofa Petra. 31. maja 1487 svetišče pet let po turškem oskrunjenju zopet posvetijo.

Vikariat v Črešnjicah, podrejen župniji v Konjicah je omenjen že leta 1402. Samostojna župnija je bila ustanovljena leta 1732, po drugem viru leta 1784. Leta 1789 so jo izločili iz konjiške dekanije in jo dodelili dekaniji Nova Cerkev.

      Do 7. aprila 2006, ko je bila ustanovljena škofija Celje, je postala župnija del celjskega naddekanata škofije Maribor, v okviru dekanije Nova Cerkev.

      Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik zapisal, da je škof Pietro Carli nad cerkvijo Blažene device in pokopališčem opravil spravni obred, ter vnovič posvetil od Turkov onečaščena oltarja blažene Marije in svete Katarine. Po obredu so imeli v župnišču kosilo, za katerega so jim hrano prinesli s Konjiškega gradu. Santonino je na kratko opisal tudi jedi, s katerimi jim je bilo postreženo. Pot je škof s svojim spremstvom nadaljeval v Žičko kartuzijo.

   Dokaz za posvetitev so naslikani križi, ki so še sedaj vidni v prezbiteriju. To pa še ni zadnji poseg v črešnjiško cerkev. Vsaj še trikrat se temeljito poseže vanjo. O enem takih govori 24. februarja 1669, ko se cerkev poveča proti zahodu in se poveča kor. Zaradi velikega števila romarjev, pa se konec istega stoletja (1694) prizida najprej Dominikova kapela na severni in končno Arehova kapela (1731) na južni strani.

     Cerkev se po prvem turškem uničevalnem pohodu v Črešnjice obda z velikim taborskim obzidjem, ki ima več stolpov. Zadnjega porušijo konec 19. stoletja. Cerkvena oprema, tako kot cerkev sama, doživlja usodo časa. Prvotni Marijin kip oskrunijo in uničijo Turki, ko 1482 pridrvijo sem. Druga Marijina podoba se sicer ohrani, a je danes v zasebni lasti. Tretja Marijina podoba, ki jo častijo romarji, je slika na platno in se hrani v stranski kapeli. Danes je v tronu glavnega oltarja Marijin kip, delo Franca Zamlika, konjiškega mojstra, ki izdela tudi celotni glavni oltar v letu 1744. Prižnica in Dominikov oltar nastaneta leta 1710. Arehov oltar pa je iz druge polovice 18. stoletja. Cerkev ima do obnov v devetnajstem stoletju kar sedem oltarjev, kar pove, kako velik je naval romarjev in Marijinih častilcev.

     Črešnjiška župnija spada včasih v konjiško dušnopastirsko oskrbo. Ob nedeljah prihaja sem eden od številnih kaplanov, ki tu prespi, zato kasneje pričnejo graditi tudi župnišče. Po zgradbi župnišča ostane kaplan v Črešnjicah kot stalni vikar. Iz srede 17. stoletja so že znani ključarji. Prava župnija so pa Črešnjice od leta 1732 drugi viri pa pišejo 1735. Ko se štiri oltarji cerkve podrejo, slikar Franc Gornik leta 1899 svetnike iz teh oltarjev upodobi na stropu ladje in tako ohrani spomine nanje. Iz gotske cerkve se do danes ohrani pri slavoločni steni del fresk in lepo barvno okno, ter gotska niša za sediljo v prezbiteriju.

        Okrog cerkve so še lepo ohranjeni vidni ostanki obrambnega zidovja, ki pričajo o Turških upadih v Črešnjicah.

      Po 2. svetovni vojni vodi to črešnjiško župnijo dolga leta pobožen, na daleč okrog poznan, zelo razgledan (govoril je tudi več jezikov), vljuden, in velik cenilec zgodovinskih dragocenosti duhovnik Štefan Kušar. Kušarjevo dolgoletno dušnopastirsko, kot ustvarjalno delo je zelo pomembno za Črešnjice, črešnjiško župnijo kot tudi okolico.

       V času Kušarjevega delovanja v Črešnjicah zakonca Karl in Marija Štante tudi gradita Fatimsko kapelo v Grušovcu, ki je grajena več ali manj tudi na njegovo prigovarjanje in idejo njegovega predhodnika, samo začasnega (šest mesecev) črešnjiškega kaplana Šparovca iz Ljubljane. Ko zapusti Štefan Kušar črešnjiško župnijo za nekaj let, upravo te črešnjiške župnije prevzameta za frankolsko podružnico frankolska duhovnika in sicer duhovnik Franc Kranjc in po njegovi smrti duhovnik Vinko Rančigaj, dokler se na stara leta spet ne vrne nazaj v Črešnjice duhovnik Štefan Kušar, ki upravlja župnijo do svoje smrti, do ponedeljka †19.08.2002. Gospod Štefan Kušar je tudi prvi prejemnik zlatega grba občine Vojnik za svoje uspešno delo v občini. V zahvalo za njegovo požrtvovalnost in 38 let vsega njegovega uspelega delovanja v črešnjški župniji, mu črešnjiški  farani na pobudo našega sedanjega črešnjiškega župnika dr. Vinka Kraljiča, postavijo celo doprsni kip, ki ga blagoslovi celjski škof dr. Stanislav Lipovšek na Rožnovensko nedeljo 05.oktobra 2014.

     Na območju Črešnjic v črešnjiških bregovih se skriva veliko železne rude in premoga, zato tu že v srednjem veku kopljejo železno rudo in jo vozijo v Fužine v Mislinji. Prav tako se je tukaj tudi kopal premog in to na dveh mestih. Pri Dolan, ter v Črešnjicah. Kam se je ta premog vozil ni zabeleženo, predvideva pa se, da so ga z zbirnega mesta vozili v Celje, Vitanje in Slovenske Konjice. Tudi lastniki rudnikov niso znani, ve se samo, kdo je bil preddelavec, ki je vodil delo. Z izkopom se preneha, ko se je v rovu pri Dolan zgodila nesreča in se je sesul del rova. Pri tej nesreči je en rudar izgubil življenje. Nekateri viri pa navajajo, da naj bi rudarji naleteli na veliko kamnito skalo kjer se je tudi končala žila premoga. Več premoga so izkopali v Črešnjicah, vendar se je najverjetneje prenehalo z izkopom zaradi začetka prve svetovne vojne. Vhod tega premogovnika je še sedaj viden in se nahaja na prvem ovinku med črešnjiškim župnijskim travnikom in Zarnšeki, nad novo cesto, ki pelje Črešnjice – Sojek.

     Naprej nekaj metrov za „Zarnšeki", nad cesto ki vodi proti Sojeku, pa leži zelo poznani črešnjiški peskolom, od domačinov Pesek imenovan. Kdaj se je ta odprl se ne ve. Eni celo govorijo, da so ga odprli že pri začetku in radi gradnje prav te črešnjiške farne cerkve in so tudi vse črešnjiške hiše od takrat in do sedaj zidane iz tega peska. Pa ne samo Črešnjičani, tudi od daleč so prihajali ljudje po ta pesek, saj je bil poznan po svoji kvaliteti. Peskolom je nudil vse vrste peska, kot grobega, tako tudi finega(moka) in se tako uporabljal za različna zidarska dela. Prav tako se je ta pesek uporabljal pri gradnji vseh črešnjiških in drugih cest v bližini. Ker so se naokoli drugi peskolomi modernizirali, se je ta v Črešnjicah opustil.

Po teh čereh so dobile Črešnjice tudi svoje ime.

Ostanki znamenitega „Obrambnega turškega zidu“ okrog črešnjiške cerkve. 

 

Čez s snegom krite Karavank vrhove
oči pogosto željno tja nam zrejo,
tam za krivično stavljeno nam mejo,
okovani bratje naši so v okove.

Bi radi videli morja valove,
zato oči nam proti jugu grejo,
kjer brate nam zatreti tujci čejo,
jih stiskajo, zatirajo robove.

Mogočna Mati čuva vse Slovence,
vrh gričev njene cerkvice stojijo
in pletejo za njo dekleta vence.

In pod večer zvonovi zazvonijo,
ko ležejo na zemljo temne sence
in vsakdo moli in časti Marijo.

----------------------------------------

 

 

Na gričku cerkvica čepi,
zvedavo se navzdol ozira;
zidovje okrog nje stoji
in nam zamolklo govori:

»Ta cerkev je iz onih časov,
ko Turek našo je zemljo
pregazil z veliko vojsko.

Okoličani so pritekli
iskat pomoči k Mariji,
ki srčno rada podeli
jo vsakemu, ki Njo časti.

Begunci so lepo molili,
Marijo iz srca prosili,
naj jih obvarje v hudi sili.

Ker Mati je usmiljenja,
jim prošnje ni odbila;
mogočna turška sila
se v beg je zapodila.«

Kot so nekdaj pradedje naši
prosili Mater pomoči,
ki je nikdar odbila ni, −
tako storimo tudi mi.

V trpljenja dneh se obrnimo
v molitvi vroči na Devico,
ki bo premagala krivico
in nam vrnila mir, pravico.

           Lojze Grozde

 

Doprsni kip dolgoletnega župnika Štefana Kušarja v Črešnjicah.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante