"Boljših ljudi ne bo,
dokler ne bo dobro vzgojenih otrok.
Slaba vzgoja otrok, je mati slabih časov."
Anton Martin Slomšek
Spoštovani verniki in obiskovalci te spletne strani
Imate kakšno željo? Pišete na našo elektronsko pošto!
zupnijacresnjice@gmail.com
"SVETA VERA BODI NAM LUČ,
MATERINA BESEDA PA KLJUČ
DO PRAVE ZVELIČAVNE
IN NARODNE OMIKE!"
A. M. Slomšek
IZŠLO JE "ŽUPNIJSKO PISMO ŽUPNIJE ČREŠNJICE" 12/2018, DELO NAŠEGA FARNEGA ŽUPNIKA DR. VINKA KRALJIČA. TO ŽUPNIJSKO PISMO LAHKO DOBITE V CERKVI, ALI PA TUDI OSEBNO PRI ŽUPNIKU. PRAV TAKO SI LAHKO PREBERETE VSA NJEGOVA
ŽUPNIJSKA PISMA TUDI NA TEJ INTERNETNI STRANI:
Glej, zvezdice božje
migljajo lepo,
odprto široko
je sveto nebo.
Duhovi nebeški
se z raja vrste,
prepevajo slavo,
na zemljo hite.
Obljuba predavna
postala je res,
Zveličar je rojen
ljudem iz nebes.
Pri ubogih pastircih
na slam'ci leži,
si revščino izvoli
ponižnost uči.
O srečne dušice,
ki njega dobe,
z nebeško tolažbo
jim polni srce.
Le k njemu hitimo,
saj rad nas ima,
zaupno odkrijmo
mu rane srca.
Večerna pesem
Zdaj smo delo že končali,
bliža se že tiha noč.
Še prisrčno te pozdravim:
„Ljubi Jezus, lahko noč.
Še prisrčno te pozdravim,
ljubi Jezus, lahko noč.
Če sem danes te razžalil,
se kesam obljubljajoč:
Jutri bom ti zvesto služil,
ljubi Jezus, lahko noč.
Jutri bom ti zvesto služil,
ljubi Jezus, lahko noč.
Ljubi Jezus blagoslovi,
daj nam svojo božjo moč,
meni in vsem moji dragim,
ljubi Jezus, lahko noč,
meni in vsem mojim dragim,
ljubi Jezus, lahko noč.
Zdaj pa več ne smem ostati,
rad ostal bi še navzoč,
pa še enkrat te pozdravim:
„Ljubi Jezus, lahko noč,
pa še enkrat te pozdravim:
„Ljubi Jezus, lahko noč.
Tam za gozdom v majhni hiši,
stara mati še živi,
solze ona si zdaj briše,
sama je na stare dni.
Šest otrok je gor vzgojila,
drug za drugim so odšli,
on, ki bil ji je opora,
mnogo let že v grobu spi.
Solze zdaj si starka briše,
porojene iz gorja,
dobro ve, da nehvaležnost
povračilo je sveta.
To je veselje Štajerca,
To je veselje Štajerca,
če Bog mu vince da,
juhej juhej, zajucka rad
se žalosti ni treba bat.
Ko zima jemlje že slovo,
obreže Štajerc trs lepo,
juhej, juhej, šparon reznik,
boš dal nam grozdja spet velik.
In kadar trta odcveti,
se zopet Štajerc veseli,
juhej, juhej, zdaj vezat gre,
z rženo slamo trsovje.
In kadar pride Martin svet,
pogleda Štajerc svojo klet,
juhej, juhej, vince sladko,
zdaj boš mi žulje celilo.
Oj Bog te živi, ljubi brat,
da bi ga pila dostikrat,
juhej, juhej, radujmo se
to so navade naše Štajerske.
Ko bi, Ljubezen moja, doumeti
v neskončni Tvoji mogel Te lepoti,
tedaj bi se pač odpovedal zmoti
in le o Tebi hotel zmeraj peti.
Zgodi se to, ko nehal bom živeti,
ko pridem k tebi, viru vsej krasoti;
a vendar rad bi, Jezus, Bog moj, hoti
že zdaj se mi vsaj malo razodeti!
In nova pesem bo Slovencem vstala,
čez to zemljo, vso Tvojo, se razlila
kot vonj sladko dišečega kadila
in pot si do vseh bratov poiskala,
s sladkostjo svojo srca napolnila
in zate jih, Ljubezen večna, vžgala.
Lojze Grozde
Na nas zdaj gledaš iz nebes višave.
Še zdaj svobodno sonce nam ne sveti,
še noče svet sovražni razumeti:
Največ sveta otrokom sliši Slave!
Slovencem v mejah narodne države
še danes dano ni nam vsem živeti,
pod Lahi, Nemci morajo trpeti
še mnogi, klanjati ponosne glave.
Med nami pa, ki svobodni živimo,
odpadniki razdor so zasejali,
rekoč: »Slovenstvo svoje zatajimo,
da z brati bomo eden rod postali,
in govorico svojo pozabimo,
da se ne bomo nič razlikovali!«
A vedi, da Slovenci še stojimo.
Kot ti si bil, smo tudi mi Slovani
in smo navdušeni Jugoslovani,
slovenstva pa vendar ne zatajimo.
Dokler na zemlji sveti tej živimo,
Sloveniji ostanemo do konca vdani,
in niti brat tega nam ne ubrani,
da jezik tvojih pesmi govorimo.
Ne bomo svojih bratov pozabili,
ki sužnosti tema jih zdaj še krije,
prišel bo dan, ko bomo jih rešili.
V svobodi lepe naše domačije
odmevali glasovi bodo mili
za vedno lepe tvoje poezije.
Lojze Grozde
Zavedam se, Gospod, da sem grešil,
da Tvojo sem postavo poteptal,
ljubezen Tvojo sem zaničeval,
a Ti si čakal in me nisi bíl.
Pod silno težo sem se ves krivil,
ko svoje sem dejanje prav spoznal,
in da zdrobiš me, sem pričakoval,
a vendar – Bog, kako si milostljiv!
A duša čaka in trpi,
ker Tebe greh pregnal je iz srca,
kako živim naj revež brez Boga.
Le udari s silo svoje me moči,
zaslužil sem, in rad bom pretrpel,
da boš le v dušo mi nazaj prišel.
Lojze Grozde
Druckversion 