Bl. A. M. Slomšek je o Olimju napisal tole pesem

Tam, kjer zvirajo studenci, lepa cerkvica stoji,
kjer cvetijo žlahtni venci, tam Ulimija leži.
Njo obdajajo višave, al ne najdeš goličave,
vsako delo pridnih rok, milo blagoslovi Bog.

Bod Ulimja pozdravljena, moji duši zvoljen kraj;
predvsim drugim si zvoljena, miroljubim ti si raj.
Sveta Hema ta je bila, kje ta prva izvolila,
na tim mestu si spočit, Nje Mariji ga zročit.

Svetga Pavla nasledvavci, so začeli tu stanvat,
hotli mirni prebivavci, le to selo si izbrat.
Prosta si od hrupa bila, bogočastje si slovila,
svetih pesem sladki glas, se je slišal vsaki čas.

Tukaj čednost še prebiva, to je njen perbežni kraj.

Ti okolca ljubezniva, ti si en posvetni raj.

Rožce te obveselijo in studenci te hladijo,

kakor njih pohlevni tek, teče ti življenje v vek.

SVETA ČEDNOST

Sveta čednost!

Bodi meni perva vrednost.

Lepo, čedno naj živim,

in se tebe veselim.

Vsa lepota

je brez čednosti praznota;

Mlado lice lepo ni,

Če ga čednost ne svetli.

Čednost mila!

Ne boš mene zapustila;

Sveta čednost, ljubim te;

Sveta čednost, vodi me!

NEBEŠKE BUKVICE

Poglej na jasnem nebu

Prelepe bukvice:

Zapisane pismenke

So svitle zvezdice.

Sam Bog jih je napisal

Na neba širok zid,

Jim dal svetlobo tol'ko,

Da jih vsak brati vid'.

V nebeških bukvah bere

Mogočnost božja se,

Modrost ino dobrota

Zapisana v njih je.

V teh božjih bukvah vidim

Preljub' Očetov dom;

Tud' steze lehko berem,

Po kterih srečen bom.

Veselo pregledujem

Goreče pisanje,

Ki me tak' lepo vabi.

Povzdigniti srce.

Povzdignit' svoje želje

Iz zemlje do nebes,

Nad zvezdami iskati,

Kar srečno st'ri za res.

Oh zvezde le svetite

Revnim popotnikom.

Bogu lepo služite,

Vzdigujte serce nam!

Se bodemo ločili

Z sedanjega sveta.

Se bomo povzdignili

Nad zvezde do Boga.

Tam bomo večno brali

Veliko božjo čast,

Hvalili in častili

Boga čudno oblast.

Visoko mi nad nami,

O lepe zvezdice!

Globoko ve pod nami

Se bote svetile.

KDE SEM DOMA

V nebesih sem doma:

To glasno pravita

Mi zemlja in nebo,

In vsaka stvar lepo.

V nebesih sem doma:

Nisem tega sveta;

Nebes se veselim,

V nebesa prit želim.

V nebesih sem doma:

To glasno pričata

Mi solnce, mesec bled,

In vsake zvezde sled.

V nebesih sem doma

Kder družba zvoljena

Se skupaj veseli

In k sebi me želi

V nebesih sem doma:

Svet sreče mi ne da

Za me vsa zemlja le

Dežela ptuja je.

V nebesih sem doma.

Tam Jezus krono da,

Tam je moj pravi dom

kder večno srečen bom.

GLASNI ZVONČEK NAŠE VESTI

Prav glasni zvonček čujem,

Ki v persih mi zvoni;

Pogosto premišljujem,

Kar njegov glas veli.

V skušnjavi zvonček poje

in terka prav močno:

Naj varjem serce svoje,

Da greh ga vjel ne bo.

Skušnjavo če premagam,

Me hvali zvonček moj.

Oserči me pred vragom:

Nikar se ga ne boj!

Grešim, mi zvonček bije,

in kljuka žalostno,

Mi noč in dan upije,

Da storil sem hudo.

Če grehov odpuščenje

Pri spovedi dobim,

Si zvonček žalovanje

V veselje spremenim.

Za lepo zaderžanje

Veselo mi zvoni;

Polajša jed in spanje,

Polepša moje dni.

Bo mojega življenja

Za goro solnce šlo,

Veselja, al' terplenja

Glas zvonček dajal bo.

In kakor mi zapoje,

Ko bo življenja kraj,

Tako plačilo moje

Bo: pekel ali raj.

Oh zvonček moj premili,

Kako Ti je ime?-

Glas božji v tvojem krili

Vest imenuje se.

Ohrani in poslušaj,

O človek, svojo vest!

In hude ne poskušaj-

Gorje! Ji priti v pest.

Vse žive dni svarila,

Te varovala bo;

Na sodbi govorila

Za tebe bo lepo.

Sam Bog je zvonček vstvaril,

Obesil nad serce,

Da naj bi tebe svaril,

Patudi hvalil te.

Poslušaj to zvonenje,

Kdar kol' se oglasi;

Čuj milo pozdravljenje,

Tvoj angel varh zvoni.

Le zvoni, zvonček, zvoni!

Da v grehu ne zaspim;

Na dobro delo goni,

Da časa ne zgubim.

In pojdem jaz počivat,

Mi zvonček sladko poj,

Pa smerti srečno vživat

Mir večni in pokoj.