Jožica Koren

Vi, ki ste me rodili

v zatonu svojih mladih let,

korakov prvih me učili,

Vam podarim naj vsaj teh par besed.

Nekaj pesmi iz knjige Zakaj se je polje v belo odelo,

autorice Jožice Koren.

Vi, ki ste me rodili

v zatonu svojih mladih let,

korakov prvih me učili,

Vam podarim naj vsaj teh par besed.

Spomin nazaj mi vrne tisti čas,

skromen, ubog, a vendar dragocen.

Sta sneg in mraz ovila našo vas,

na oknih rož narisal piš leden.

Na topli peči kup otrok,

vonj kruha je zavel s peči, o mati.

Hvaležno ga sprejeli z vaših rok,

saj več kot kos, ga niste mogli dati.

Mama, vi bili ste naše sonce,

pristan, ki vabil je iz sveta nazaj,

ko smo se razgubili na vse konce,

ste klicali nazaj v naš mali raj.

Zdaj vse je preč in nihče več za nas ne vpraša,

le lučka vam vse dni, noči brli.

Čeprav smo tu, je prazna hiša naša,

Vas ni, spomin na vas pa še boli, boli…

Kava za zaljubljena

A greva na kavo,

ko dan se budi?

Ob petih na Molu,

ko mesto še spi?

Tam levo ob vratih

je prostor za dva,

kjer skriti kotiček

naju sanje pozna.

O, koliko uric

sva tu presedela

in temne premnoge

sva tukaj premlela.

A ni kava kriva,

da vleče me tja,

ta družba je tvoja

in sanje za dva.

Jesen življenja

Le kdo  te  k meni je poslal,

zakaj nekdo bi mi te dal?

V jeseni življenja, po letih trpljenja

bi upanje v meni prižgal?

Nisem želela, nisem hotela,

da kdaj to se meni zgodi.

A tam daleč v meni je iskrica tlela

ki  s tabo zdaj v plamen gori.

Zbudil si po sreči srce hrepeneče,

da burno utripa in plameni.

Zdaj strah je preteklost, skrbi so preteče

minile, prihodnostpa v soncu žari.

Tisi v pozdrav

Kadar roža zacveti,

kadar sonce se smeji 

in na nebu mavrica,

kdo lepot teh ne pozna?

Kdo lepot teh ne pozna,

ki narava nam jih da?

A ni lepše je stvari,

kot da otrok se rodi.

Ko pobožam drobno dlan.

nežno, kakor dih solzan

ti povedati želim:

kakor bratec, naša si,

rod naših korenin.

Oda trseku

Spomladi, ko sonce

mi hribček ogreje

in zvonček že plaho

pokuka na dan,

so teže snega

že znebile se veje,

pohajam v vinograd,

vsak dan nasmejan.

Dol z brega pozdravlja

me stari moj hram,

utrujen od dela

se k njemu podam.  

Na soncu posedam

in z brega dol gledam;

še bo teklo znoja

prej da vina nam da.

Vse leto skrbno

te bom negoval,

a ko pride jesen,

sladko vince bom bral.     

Ko večno luč zvoni

Počasi stopam med grobovi,

temna noč.

Spokoj in mir, le vetra šum

pojemajoč.

In zadoni z zvonika lin,

odmev bobni.

Naj sliši se čez dalj, ravan:

večno luč zvoni.

Kar zadrhtim, ko se zavem:

kaj človek prej si, kaj potem?

Mar kdaj sploh najdeš

smisel v tem?

Na svet prijokaš nag in bos,

živiš, ker te dojijo mati.

Ko zrasteš, pa si vsemu kos?

Da nisi, moraš še spoznati.

Utihne zvon, le blag odmev v noč zaplava.

Sem kot ta zvon:

zdaj sem, a morda jutri

že čezme bo rastla trava.

Teti Ani

Leta hitro teko

in bude nam spomine

na vse lepo in tudi hudo,

na mladost, ki prehitro nam mine.

Vsak, ki na zemlji kdaj biva,

pušča sledi.

Kdo slabe, kdo dobre,

a vedno najlepše podarjaš nam ti.

Hvaležna za vse, kar si zame storila

in za vse, kar z zgledom si dobrim mi dala,

ti voščim, ostani še zdrava in čila,

in še enkrat, za vse ti tisočkrat hvala.

Pot

Pride dan, žalosten in siv,

ko vlačim se okrog,

kot prišla bi iz groba.

Spet drugič pa je sončen in igriv,

ko izpuhti vsa žalost in tesnoba.

Le malo potrebujem,

da mi nasmeh ožarja lica,

le tvojo dlan v moji,

besedo, dve in pot,

se že dani, glej jutranja meglica.

In vstane dan, za nama kilometri.

V barvah jeseni vseokrog narava.

Pa misel mi nekam naprej odtava,

do kdaj bo še tako?

Kdaj vzel bo kdo, kar midva zdaj imava.

Za birmo

Svete birme zakrament

pomemben je mejnik,

v življenju tvojem bo

tvoj varuh in vodnik.

Poslušaj njegov glas,

naj k sreči le te vodi,

vera ni le okras,

je pot, le po njej hodi.

V nedeljskem jutru

Rano jutro, skoraj noč,

ti greš, jaz ostanem sama.

Me prešine, kot nekoč,

le da bila sta ata in mama.

Vrni se čimprej nazaj,

mu je dejala naša mama.

Jaz pa molčim in si želim,

da vedel bi, kaj je med nama.

Odšel si k maši v jutru tem,

ko sem tam ostala sama,

čeprav šepet ostal je nem:

si tu, si moj - si njen …

Dragi bralci te moje spletne strani

Slučajno sem spoznal gospo Jožico Koren, avtorico knjige

„Zakaj se je polje v belo odelo“. Njene pesmi opevajo v tej knjigi ljubezen do  domovine, do rodne grude in njenih sorodnikov. Tu Vam predstavljam nekaj pesmi iz te knjige. Pesmi, ki so za vsakega, za vsako priložnost in sežejo prav do srca.

    Se peljete mimo Višnje Vasi (pri Vojniku), se ustavite za trenutek v Dvorcu Tabor

in povprašajte za to knjigo - ne bo vam žal!