Spominjam se iz otroških let, ko sem z veseljem prisluhnil starejšim ljudem, ki so pripovedovali pravljice in pripovedke o gradovih in njihovih skritih hodnikih, ki naj bi jih med sabo povezovali. In prav o teh skritih hodnikih in grajskih kleteh se je v ljudski domišljiji spletlo mnogo pravljic in legend, o strašnih pošastih, ki prežijo na človeka, o vilah in škratih, ki domujejo tod in o lepih gospodičnah, ki so za kazen zaprte in čakajo na rešitelja, da jih reši iz strašne teme. Temačni hodniki so bili speljani tudi do skritih zakladov v grajskih kleteh, v katerih je bilo skrito zlato in druge grajske dragocenosti. Ni še dolgo od tega, ko so nekateri posamezniki v veri, da najdejo skrite hodnike in kleti z zakladi, kopali in iskali poti do skritih dragocenosti. Ker niso ničesar našli, so kmalu spoznali, da so »grajski zakladi« le pravljice.
Prva pripoveduje, da je bila pod tomaškim gradom Huda luknja, o kateri je ljudstvo marsikaj vedelo. V gradu je nekoč živela gospodična, ki se je v neki stvari težko pregrešila. Za kazen so jo vrgli v Hudo luknjo, kjer je začela strašiti. V luknji je prebival tudi strašni zmaj »lintver«, ki je pogosto razgrajal in povzročal kmetom nemalo težav. Kaj se pa je zgodilo z deklico, pa ne vemo!
Druga zgodba pravi, da je bilo v Hudi luknji nekoč malo jezero, kjer so prebivale včasih dobre, včasih pa hudobne rojenice. Te naj bi v kraj priklicale strašno točo, ki je kmetom uničila skoraj vso žito. Pohlepen graščak iz gradu Hochenegg je od kmetov vseeno zahteval desetino žita, ki je ubogim kmetom po siloviti toči komaj ostalo za preživetje. Drugo leto pa je bilo rojenicam žal ubogih kmetov, ki so preživeli hudo zimo v lakoti, zato so kmetom svetovale, da posejejo bob, ki ga graščaki niso poznali. In res, tisto leto je bila obilna žetev boba, kmetje pa so bili rešeni lakote.
Tretja zgodba pravi, da so okoliški kmetje večkrat opazili nad ruševinami gradu Miltenberg svetlobo, katere izvora si niso znali pojasniti. Nekateri so domnevali, da je pod ruševinami gradu zakopan zaklad v obliki zlatega teleta, drugi so v svetlobi videli sv. Tri kralje in domnevali, da je svetloba njihova zvezda repatica. Odločili so se, da na tem kraju zgradijo cerkvico, posvečeno sv. Trem kraljem. Da je niso postavili, je morda kriv medsosedski obračun dveh kmetov, ki se je končal na krvav način. Svetloba nad ruševinami je naenkrat izginila in se preselila na Koroško, kjer so pozidali cerkev sv. Treh kraljev.
Še več je zgodb, povezanih z gradom, hudo luknjo in grajskimi zakladi. Če imate čas, se podajte na hrib, kjer na nekdanji lokaciji gradu Hochenegg stoji cerkvica sv. Tomaža, pod njo planinski dom, vzhodno po hribu pa boste našli vhod v Hudo jamo. Spustite se po nekaj stopnicah in prisluhnite tišini …, morda pa boste še slišali tarnanje lepe deklice ali pa celo razgrajanje krutega zmaja.
Prepustite se domišljiji in si ustvarite svojo zgodbo!!!
Tekst in foto: Jože Žlaus