V nedeljo 23. marca 2025 smo v Novi Cerkvi v „Kašči“ praznovali materinski dan, ki ga je popestrila gospa Jožica Koren. Ob večjem številu poslušalcev nam je avtorica s prijateljicama recitirala svoje pesmi iz njene knjige, Zakaj se je polje  v belo odelo. Navzoč   je bil tudi Novocerkovški dekan Alojz Vicman. Za dobro raspoloženje pa so še poskrbeli štirje muzikanti.

   Na koncu se je gospod Matjaž Založnik, njen partner, ki je bil tudi organizator tega lepega večera, zahvalil vsem akterjem s šopkom rož ali vinom, nam prisotnimposlušalcem pa je še posladkal ta lepi večer z raznimi sladicami.

    Torej enkratna prireditev, ki nam bo ostala vsem v lepem spominu.

Nekaj pesmi iz knjige Zakaj se je polje v belo odelo,

autorice Jožice Koren.

Mama mirno spi

Tvoje tople dlani še manjkajo mi,

za en dan naj  povrnem v otroške se dni,

da vsaj enkrat pogládiš še moje lase,

res pogrešam te.

Pogrešam tvoj, mama utrujen obraz,

zdaj vem da za tabo na vrsti sem jaz,

in raskavo kožo tvojih dlani,

kjer so leta in zemlja pustili sledi.

Prepozno je danes za vsaj par besed,

ostal le spomin iz minulih je let,

na starše spomin nikdar ne zbledi

čeprav čas beži.

Tvoje tople dlani še manjkajo mi,

otrok v meni še vedno si briše oči,

spomin ne umre in preveč še boli,

mama mirno spi.

Križ ob poti

Ob senčni gozdni poti

osamljen križ stoji,

nikomur ni napoti,

nihče k njem ne hiti.

Barve, nekoč bleščeče

opral dežja je tok,

molitve, kdaj goreče,

zamenjal vetra jok.

Nihče se ne spominja 

od kdaj že tam stoji.

Le tiho opominja

kako nam čas beži.

Pa le nekdo se najde, 

propada vstavi tok

ljubezen do spomina 

in dvoje spretnih rok.

Moj gozd zeleni

Kaj govoriš mi, žametni gozd zeleni,

kaj mi v krošnjah borov veter šepeta,

senčnate potke ponudil si meni,

tiho se vzpenjam v skale tja kjer gams je ponosni doma.

Dokler še zmorem, v strmine prisojne, 

v tvoje zavetje šla bom miru in tišine iskat,

kakor so mnogim čaše opojne,

zvabijo mene poti tvoje strme da grem vasovat.

Enkrat pa čas bo, ko pot bo prestrma,

ko negotov in utrujen postal bo korak,

tákrat mi daj vsaj do bližnjega grma,

pošlji mi vetra šum, naj ga objamem ko zadnjič grem spat.

Naj zašumijo vrhovi zeleni,

naj mi zapoje veter pesem še zadnjikrat,

s cvetjem pomladnim poti jim odeni,

mórda pa vnuk moj pohajal po potkah bo tvojih takrat.

Bolj bleščeča bolj cvetoča vrne se pomlad,

veter v krošnjah bo zapel kot meni je takrat,

vse enkrát je mimo vse enkrát obrne se,

le mladosti žar nikdar ne vrne se.

Mi obljubiš?

Tisti najin večer,

v gori pel je skovir.

Tiho šla je pomlad 

preko rožnatih žametnih trat.

Stisnil k sebi si me,

lunca videla je,

me prijel za rokó,

rekel mi da bo vedno takó.

A me boš varoval,

me za roko držál,

ko bo zguban obraz

krásil le šop pepelnatih las?

Mi obljubiš sedaj

ko cveti najin maj,

da bo vedno takó,

tudi ko več pomladi ne bo?

P.S .