Z osmimi križi v dveh službah Dr. Vinko Kraljič je župnik v Črešnjicah ter na Svetini – Vsestranskemu duhovniku najvišje letošnje občinsko priznanje

»Poklicala me je neka gospa iz Vojnika. Rekla je, da mi sporoča veselo novico,« je povedal o tem, kako je izvedel za priznanje, prejemnik letošnjega zlatega grba vojniške občine dr. Vinko Kraljič. »To je priznanje za tisto, kolikor mi bog da zdravja ter moči, da lahko delam v dveh župnijah. Tudi temu, kar sem prej napravil,« razmišlja o podeljenem zlatem grbu Kraljič.

Biti duhovnik je bila moja želja

Vsaka življenjska zgodba je nekaj posebnega. Zanimajo nas ljudje, ki so zaslužni v družbi in si njihova ravnanja jemljemo za vzgled. Dolga in pestra je življenjska zgodba dr. Vinka Kraljiča, zlatega nagrajenca Občine Vojnik za leto 2017. Vse življenje je duhovniško delo opravljal z veseljem, nikoli mu ni manjkalo energije in vedno je bil pripravljen pomagati v okolju, kjer je živel in delal. Njegova ravnanja in drža skozi življenje so bila opažena in cenjena tudi v domačem okolju, dr. Vinko Kraljič je postal zlati občinski nagrajenec.

Nadarjen za klasične jezike
Dr. Vinko Kraljič se je rodil 12. januarja leta 1934. Njegova družina je živela v Vizorah pri Novi Cerkvi, sicer pa je bilo v družini pet otrok. Živeli so skromno, zlasti v času, ko je bil oče tri leta v nemškem ujetništvu. V letu 1943 je bila družina določena za izselitev, vendar so po spletu okoliščin ostali doma. In ravno v teh letih se je pri Kraljičevih veliko molilo, vsak večer in z velikim upanjem, da se oče vrne. Oče se je vrnil iz Nemčije, peš in skrivaj je prehodil del Nemčije, Češko in Avstrijo. Vpoklican je bil v nemško vojsko in namesto tja odšel v partizane. Tam je zbolel za nalezljivo kožno boleznijo, se vrnil domov in se moral pred Nemci skrivati do konca vojne. Vinko je obiskoval nemško šolo do leta 1944. Odšel je na nižjo gimnazijo v Slovenj Gradec, kjer je živel z nečakom Lojzetom Podjaverškom v šoli pri šolskem slugi Jelenu. Pri župniku Sokliču je bil ministrant in izoblikovala se mu je želja, da postane duhovnik. Odšel naj bi na klasično gimnazijo v Maribor. Ker je bilo za sprejem na klasično gimnazijo v Mariboru potrebno znanje latinščine, se je lotil učenja za dopolnilni izpit. V kratkem času, ki ga je imel na voljo, je predelal 130 lekcij, ker ni vedel, da jih mora samo 30. Na izpitu mu je šlo težje pri pisnem delu, ustni del ga je rešil. Postal je dijak klasične gimnazije, bil do mature odličnjak iz latinščine in ministrant v mariborski stolnici. Tudi ta leta so bila polna odrekanjin lakote. Domači so mu pomagali s hrano, sam pa je inštruiral različne otroke, da si je prislužil denar za šolo in stanovanje. V 6. razredu je moral zaradi pritiska politike prekiniti ministriranje. V teh letih se je ukvarjal z glasbo in se odločal o poklicu. Malo se je poigraval z mislijo na študij slavistike, vendar se je 17. julija 1954 vpisal v bogoslovje.

Senčna leta, pritiski, negotovost ... in njegova pokončna drža
Zanj se je zanimala Udba. Po vpisu v bogoslovje pri škofu dr. Drtečniku v Mariboru je moral že čez teden dni na služenje vojaškega roka. V Sremski Mitrovici je bil v kazenskem polku, stalno zaposlen in pod nadzorom. Ker je bil med vojaki edini izobraženec, je bil v prvih treh mesecih delno tudi v pisarni. Ko je Udba izvedela, da je vpisan v bogoslovje, so ga odpustili iz pisarne. Začela so se zasliševanja KOS (vojaške Udbe), ki so trajala 3 do 5 ur, vsako soboto. To je bilo stalinistično zasliševanje, ki je bilo zelo kruto. Poskusili so tudi z mamili in psihoterapijo in ga pripravili do tega, da se je odpravil proti Donavi, da bi naredil samomor. Rešilo ga je naključno srečanje. Želeli so, da postane ovaduh v semenišču. Temu se je z vso odločnostjo uprl. Zasliševanja so trajala do konca vojaščine. Dr. Kraljič se je izkazal kot odličen strelec na puški, pištoli in topu. Trikrat je od komandanta dobil nagradni dopust, KOS je poskrbel, da ni dobil niti rednega niti izrednega dopusta. Ko so ga končno odpustili, je ves čas vožnje z vlakom in pešačenja do Nove Cerkve preživel v strahu, da se mu bo kaj zgodilo. V glavi mu je odzvanjala grožnja oficirja: »Preveč smo vam zaupali. Ne bomo vas pustili pri miru.«

»Biti duhovnik je nekaj največjega, kar človek na zemlji lahko doseže.« Po odsluženi vojaščini je ostal doma en dan, nato je odšel v Ljubljano, obiskat prijatelje bogoslovce, Frica Kolška, poznejšega celjskega opata, Viljema Pengerla in druge. Bili so na duhovnih vajah in ostal je tam. Obiskoval je nekaj predavanj in v februarju opravil vse izpite in kolokvije z ostalimi bogoslovci. V enem mesecu je pridobil en semester. V duhovnika je bil posvečen v Mariboru, novo mašo je imel 10. julija 1960 v Novi Cerkvi. Prvo kaplansko mesto je bilo v Slovenj Gradcu, zadolžen je bil za delo z otroki in mladimi. V Slovenj Gradcu in Šmiklavžu, v župnijah, ki ju je soupravljal, je bilo pri verouku okoli 500 otrok. V tem času je »brez denarja« obnovil cerkev v Šmiklavžu in celo cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. Kaplanska leta in pastoralno delo v Slovenj Gradcu so mu ostala v spominu in srcu vse do danes. Tam je spoznal tudi pisatelja in duhovnika Meška in z njim prijateljeval. Leta 1965 je bil dve leti kaplan v Mariboru in kasneje pri svetem Danielu v Celju, nato pa je odšel na študij v Rim, ki je trajal šest let. Pri Sloveniki je dobil štipendijo za študij cerkvene glasbe na papeškem inštitutu. Težko je živel, denar je prislužil tudi kot turistični vodič, zlasti za nemške skupine. V Rimu je poglabljal pokoncilsko teologijo, tam opravil licenco in doktoriral na papeški univerzi sv. Dominika Angelicum. In prav stiki z nemškimi škofi so ga pripeljali v Nemčijo. Prišel je v župnijo Ilbenstadt, blizu frankfurtske škofije Mainz. Tukaj je globoko zaoral s pastoralnim plugom. Imel je več skupin: kolpingersko skupino, matere in žene, mlade družine, skupine starejših, do 70 ministrantov, otroško-mladinski pevski zbor (60 otrok), dekliško pevsko skupino in fantovsko štiriglasno skupino. V cerkvi so peli nemško, latinsko in slovensko. Imel je otroški vrtec s 100 otroki. Dvakrat je obnovil vrtec in baziliko. Imel je veliko dela, ki ga je z vso dušo z veseljem opravljal. V Ilbenstadtu se je izkazal tudi kot skladatelj. Pripravil je veliko pesmi in jih pošiljal tudi cerkvenemu pevskemu zboru v Novo Cerkev in Črešnjice. Kardinal Lehmann iz Mainza se mu je zahvalil in mu podaril naslov »duhovni svetnik«.

Dr. Vinko Kraljič in njegova nebeška banka
Iz obrazložitve ob podelitvi priznanja: »Dr. Vinko Kraljič je velik domoljub in ambasador Slovenije in Slovencev v Nemčiji, kjer je bival 37 let. Zaradi ljubezni do domovine in domačega kraja je ves čas svojega duhovniškega službovanja v tujini zbiral sredstva in tudi sam sofinanciral, včasih tudi organiziral, obnovo cerkva v Novi Cerkvi, Črešnjicah, ter zadnji dve leti še na Svetini. Najvidnejši rezultati njegovega izjemnega dela so: v Novi Cerkvi pomoč pri obnovi zvonika, nabava novih zvonov, pomoč pri zunanji in notranji obnovi cerkve; v Črešnjicah razna popravila na cerkvenih objektih, še v času delovanja g. Štefana Kušarja, z nastopom njegovega župnikovanja v Črešnjicah je kraj bogatejši za nova okna, vrata in razsvetljavo cerkve ter obnovljeno notranjost in zunanjost cerkve in okolice. V preteklem letu se je posvetil obnovi Fatimske kapele v Podgorju pod Čerinom. Sprejel je še dodatno zadolžitev, župnikovanje na Svetini. Vinko Kraljič deluje tudi širše. Podpira misijonarja p. Huga Delčnjaka in pomaga vsem, pomoči potrebnim posameznikom. Zelo vidna je tudi njegova ljubezen do glasbe. Mešani cerkveni pevski zbor iz Nove Cerkve je bil petkrat gost na raznih slovesnostih, ko je bil g. Kraljič še v Nemčiji. V ta namen je pripravil tudi priredbe pesmi. Obiski pa niso bili le promocija zbora, ampak tudi kraja, občine, države. Zelo ceni in se zaveda pomena ohranjanja kulturno-duhovne dediščine. V Črešnjicah je g. Štefan Kušar dobil svoj spomenik, vse bolj pa je priljubljen tudi Kušarjev dan, ki je kulturno-duhovna prireditev Črešnjic. Posebej pri srcu je dr. Vinku Kraljiču škof Anton Martin Slomšek. Pohodniki Slomškovega pohoda so v Črešnjicah vedno toplo sprejeti in vedno se najde še kaj za okrepitev telesa.«

Večkrat poudari, da je vesel, ker lahko dela in opravlja najlepši poklic na svetu. Pri vsem povedanem ostaja skromen, poln življenja, delaven, saj kljub svojim letom oskrbuje dve hribovski župniji in pomaga, kjer je pomoč potrebna. In ne na zadnje, prevzel je vlogo svoje sestre Marice in bdi nad nečaki. Njegova leta, življenjske izkušnje, delavnost in modrost, ki jo je pridobil, ga vodijo med ljudi, ki ga imajo radi. Njegov odnos do kulturne dediščine je izreden, vidi stvari, ki so potrebne popravila, da se ohranijo ali izboljšajo stanje. Zelo rad se pošali, da zmore pomagati zato, ker mu pomaga njegova nebeška banka.

           tekst: Lea Sreš       

           foto: Matjaž Jambriško

                            Ogledalo Vojnik decem. 2017

ZLATI VOJNIŠKI GRB:

DR.VINKO KRALJIČ–Višnja vas, Vojnik:

za duhovno vodenje in delo v župniji Črešnjice in v drugih župnijah, ohranjanje kulturne dediščine, avtorstvo na glasbenem področju, ter vsestransko pomoč ljudem v stiski. 

Osrednja prireditev ob prazniku občine

3. oktober 2017, telovadnica Osnovne šole Vojnik

Na svetu, ki je postal otopel, so pozitivni ljudje, ki spodbujajo druge, nekaj izjemnega. Zelo jih potrebujemo. Tudi letošnji praznik občine Vojnik je priložnost za zahvalo ljudem, ki naredijo tisto več. Podelili jim bomo občinska priznanja in pregledali skupne dosežke v obdobju od lanskega praznovanja do danes. Praznujmo in se veselimo skupaj!
           Branko Petre, župan