Naj mrtvaški strup jezika,
nas srdito v srce pika,
naj le slabo govori;
vzeti nam ne more slave,
ne vtajiti bistre glave,
večna bo Slovencev čast!"
Slovenska zemlja
Bogoljub leta 1911
Slovenska zemlja, zemlja krasna,
kristal iz božje roke vzet,
obleka tvoja sončno jasna,
ob šopku šopek v nji pripet.
Tam izpod sivega Triglava
šumi srebrno peno Sava,
kot ni ga čul še beli dan.
Slovenska zemlja, zemlja verna,
svetišče divno se mi zdiš,
saj vidi zarja te večerna,
ko pred Marijo še klečiš.
Pred njen oltar cvetlice trosiš,
svetinjo njeno javno nosiš,
ko vžiga zvezd se milijon,
le njo slavi tvoj mili zvon.
Slovenska zemlja, zemlja mila,
na tebi sem zazrla dan,
zibelko ti si mi zgradila,
skopala mi boš grob hladan.
Ti si mi dala prvo cvetje
si v dušo vlila prvo petje
in poje spev tako krasan,
in zadnji glas moj zadnji spev
bo v tebi našel svoj odmev.
Pesmi zbiral Franc Korošec,
zapisala Mira Gerkman
Občina Vojnik
KS Frankolovo
Črešnjice
Občina Vojnik
ima 54 naselij:
Arclin, Beli Potok pri Frankolovem,
Bezenškovo Bukovje, Bezovica, Bovše, Brdce,
Čreškova, Črešnjevec, Črešnjice, Dol pod Gojko,
Frankolovo, Gabrovec pri Dramljah, Globoče,
Gradišče pri Vojniku, Homec, Hrastnik, Hrenova,
Ilovca, Ivenca, Jankova, Kladnart, Koblek, Konjsko,
Landek, Lemberg pri Novi Cerkvi, Lešje, Lindek, Lipa
pri Frankolovem, Male Dole, Nova Cerkev, Novake,
Podgorje pod Čerinom, Polže, Pristava, Rakova
Steza, Razdelj, Razgor, Razgorce, Rove, Selce,
Socka, Straža pri Dolu,Straža pri Novi Cerkvi,
Stražica, Tomaž nad Vojnikom, Trnovlje pri Socki,
Velika Raven, Verpete, Vine, Vizore, Višnja vas,
Vojnik, Zabukovje, Želče.
Črešnjice z okolico
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Tako je mati d'jala,
ko me je dete pestovala,
zatorej dobro vem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
To jasna pamet v glavi,
to v srcu blagi čut mi pravi,
s ponosom reči smem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Jaz ljubim očetnjavo,
gorim za njeno čast in slavo,
kar čutim to povem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Od zibeli do groba,
ne gane moja se zvestoba,
da vsak dan reči smem:
Slovenec sem!
Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek.
Pesem je bila, uglasbena leta 1882.
PONESIMO V SVET IME SLOVENIJA
Heeeej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej!
Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej!
Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Hej! Heeeej!
Ponesimo v svet imé Slovenija,
naj zastava naša plapola,
naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Ponesimo v svet imé Slovenija,
naj zastava naša plapola,
naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Pada sneg, hladen sneg
in pobelil je breg,
naši junaki na pot odhajajo.
Na smučinah sveta, naj pokažejo da
smo v sbobodni Sloveniji doma.
Naj se druščina ta skupaj z nami doma
pod svojo zastavo bori
in naj svet ta spozna,
da dežela je ta,
dežela pogumnih ljudi.
Ponesimo v svet imé Slovenija,
naj zastava naša plapola.
Naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Ponesimo v svet ime Slovenija,
naj zastava naša plapola.
Naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Ponesimo v svet ime Slovenija,
naj zastava naša plapola.
naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Ponesimo v svet ime Slovenija,
naj zastava naša plapola.
naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Naj zdravljica sé sliši do neba,
junakom našim naj igra.
Avtor: Dejan Vunjak
(Tekst je prepis - pri poslušanju Dejana Vunjaka)
Pada sneg, hladen sneg
in pobelil je breg,
naši junaki na pot odhajajo.
Na smučinah sveta
naj pokažejo, da
smo v svobodni Sloveniji doma.
Naj se druščina ta
skupaj z nami doma
pod svojo zastavo bori.
In naj svet ta spozna,
da dežela je ta,
dežela pogumnih ljudi!
Ponesimo v svet ime Slovenija,
naj zastava naša plapola!
Naj Zdravljica se sliši do neba,
junakom našim naj igra!
Mladen'či! Zdaj se pije
Zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
Noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
Bode vas
Jo serčno varvat' klical čas.
V NEBESIH
Dolina. Nad njo pomladno sonce
zlato razsipa na planine.
V podnožju njiva, gozd in potok
sedanjost zlivajo v davnine …
Tam onkraj zvezd je raj nebeški
in božji mir brez hrepenenja,
kjer vrtnice cveto brez trnja,
kjer ni za radostjo trpljenja.
Ko s plahimi nekoč koraki
pristopim med Njegove zveste,
oči iskale bodo rodno zemljo:
visoke gore, bele ceste.
Gospod, ne daj palač mi zlatih,
zapri zakladnice mogočne:
naj večno srečen zrem v krajine
Krvavca, Grintovca in Kočne.
Ivan Zorman
Druckversion 