Dom je tam, kjer je srce

Prav lepa je črešnjiška fara,

še lepši je črešnjiški zvon.

Če te kdo vpraša, kod s'pa ti doma,

s prelepga kraja črešnj'škega.

Planine sončne zrejo dol na nas,

na lepo to črešnjiško vas.

Zato pozabil te nikol ne bom,

prelepi moj črešnjiški zvon.

O, predraga vas domača

O, predraga vas domača,

o, predragi rojstni kraj,

kjer sem vžival leta zlata,

kjer v mladosti bil moj raj.

Tam, kjer draga mamica

zame je skrbela

in sladko pri zibelki

pesmice je pela.

O, predraga mi dolina,

rožnati slovenski kraj,

ti, prekrasna domovina,

bodem tvoja vekomaj.

Za ljubezen mamica

kaj ti hočem dati,

kakor zvest do

zadnjega diha ti ostati.

Slovensko kardelo!

Jes kličem vstan,

Perstopi veselo

Saj enkrat na dan.

Nikar ne prespavaj

Po noč', no po dnej !

Teb' hočem zapejti

Poslušaj me zdej.

Za Slovenca ni lepšega darila,

ne dražjega spomina,

ne večjega veselja,

kakor domača pesem.

          A.M. Slomšek

O, slovenska domovina

O, slovenska domovina,

najkrasnejša vseh dežel,

kdo od nas bi te ne ljubil,

kdo od nas ne bil vesel.

Rad lepoto bi opeval,

ki drugje je nima svet,

s pesmijo srce ogreval,

toda manjka mi besed.

Med zelenjem so domovi

tvojih trgov, mest, vasi,

njih stražarji gor vrhovi,

priče nekdaj slavnih dni.

Ko na zemlji Korotana,

prost je živel Samov rod,

po valovih pa Jadrana

je svobodno plul naš rod.

Čvrst, pošten tu rod prebiva,

domu, veri zvest, vdan,

zemlje blagoslov odkriva

žuljava njegova dlan.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

KAJ DONI? SLADKO SE GLASI!

Kaj doni, sladko se glasi,

vabi, teši nas ljubo.

V zlatem mi otročjem časi

mati pela je tako:

“Zemljo naj Slovenc prehodi,

koder koli pot ga vodi,

on po tebi hrepeni ...

oj, slovenska pesem ti.”

Govorice, šege tuje

često sila ga uči.

Ko žaluje, se raduje,

v pesmi svoji govori.

Pesem uka mu in joka,

zdaj junaka, zdaj otroka,

glas iz tebe mu doni ...

oj, slovenska pesem ti.

Kjer se zbiramo Slovenci

in na tujem smo doma,

tam donijo glasi znani

od srca nam do srca.

Doni pesem, brate druži,

domovini vsak naj služi,

kogar tvoja moč budi ...

oj, slovenska pesem ti.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

ŠTAJERSKO VINO

Prijatli, naj bo meni prepuščeno,

od vina bom zapev,

razveselil moža in tudi ženo,

mladenč bo tud vesev.

Naj se človeku kupica nalije,

mu srce zaigra,

Boga zahvali, gladko ga popije,

in moč životu da.

Če hočeš pit domače, žlahtno vino,

poznaš biželšino,

kje vino je čez štajersko starino,

ko bi tak zdrav blo?

Ne ogersko, hrvaško, laško vino,

francosko, špansko ne,

ni zdravšega čez štajersko starino,

za piti gladka je.

Premočne vine so za nas unajne,

tud prenezdrave so,

pa marburšni in ptujšini

priklanja vsak gospod glavo.

Prežlahtna tud konjiška je černina,

polskalčan, bisterčan,

za kralja vsega štajerskega vina

je pruntar prav spoznan.

Tud lutenberško vino prav poglejmo,

al ni žlahtno blago,

tud pikrarja pozabiti ne smemo,

ga radi pijemo.

V okolcah naše Save ino Drave

vinogradi cveto,

nam dajo vino dobro ino zdravo,

slabo jih hvalimo.

Če ktirga srčna žalost rada lupi,

naj prime za bokav,

le naj si štajerskega vina kupi,

brž žalost bo pregnav.

Brž žalostna v resnici je dolina,

ker vinske trte ni,

al Štajercu da Bog zadosti vina,

naj ga zato časti.

               Slovenska grlica 1864

VZDIGNI SE, JEZIK MOJ!

Vzdigni se, jezik moj,

eno veselo poj,

srce, ki tak želi,

naj se zgodi.

Srce, če čisto mam,

kaj me bo peti sram,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Bog, ki me ustvaril je,

dal mi tud jezik je,

da bi ga z njim častil,

dokler bom živ.

S petjem se pa časti

stvarnika vseh reči,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Trava in rožice,

vse, kar na sveti je,

vse je z ljubezni

ustvaril bog sam.

Oče dobrotIjiv je,

vedno skrbi za vse,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Kadar se pa podam

k svojemu delu kam,

na polje al pa v gozd,

pojem pogost.

Nihče ne brani mi

lepo prepevati,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Kadar sem pa tud sam,

s petjem veselje mam,

tiho al pa na glas

pojem si včas.

Pesmi pa dosti vem,

take da peti smem.

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Hudo je včasih res,

pa si zapojem vmes,

tak je trpljenje preč,

ni ga nič več.

Delo se ohladi,

srce razveseli,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Pridem pa v kako ves,

kjer so prijatlji vmes,

pravi vsak: Ljubi moj,

eno zapoj!

Prositi se k ne pustim,

peti si sam želim,

kaj bi tedaj ne pel,

v Bogu vesel?

Pesmi študirati

ino prepevati,

to jaz narbolj želim,

dokler živim.

Kadar pa pride smrt,

bodi mi raj odprt,

tamkaj bom večno pel,

v Bogu vesel?

            Slovenska grlica 1864

SLOVENIJA

Slovenija bodi dom srečnih

dobrohotnih in prijaznih ljudi.

Naj plapola upanje ljubezni

in sprave za srečo naših otrok.

Bodimo zavetišče in svetišče

svojemu maternemu jeziku.

Pojmo stare domače pesmi,

medtem ko preštevamo vnuke.

Ustvarjajmo si prijaznejše življenje

in negujmo medsebojne vezi.

Zvečer pojdimo spat od srečne

utrujenosti. Ne spodnašajmo se,

odpuščajmo si, dvigajmo se v

pokončne in uspešne ljudi.

Bodimo sebi in drugim ljudje z

nasmejanim obrazom in obiljem

ljubezni v duši, z žarom iskrenosti v očeh.

Bodimo srečno ljudstvo sredi

teh čudovitih domačih

botaničnih vrtov.

Mir in srečo vsem ljudem!

LAHKO NOČ

Lahko noč, lahko noč

Bog nam svojo daj pomoč.

Zdaj smo delo dokončali,

da bi tudi sladko spali,

vsa vročina je zdaj proč,

lahko noč.

Vsaki dan, vsaki dan

naj bo dobro dokončan,

zdaj počivat zdravi gremo,

ali vstanemo ne vemo,

zadnja ura,

zadnji dan je neznan.

KMETSKI STAN

Narbogatejši mož je kmet,

naj vam se čudno zdi,

ker dostikrat ima za štet

za silo groše tri.

Vesel je pa, kdor prav spozna,

katerga kmet ima,

verjemi, da sam spoznal boš,

on je prav bogat mož.

Kraljevi grad se lesketa

od srebra in zlata,

kralj žlahtnih kamnov dost ima,

kar hoče, se mu da.

Na zlatem sedežu sedi,

krog njega se blešči,

al misliš, da je kmet sromak,

ker kralju ni enak.

Prijatelj, močno motiš se,

ker ne premisliš prav,

tud kmetič glih tak srečen je,

če priden je in zdrav,

on svojo hišo preskrbi

s potrebnimi rečmi,

in božjih darov je vesel,

katere je prejel.

Bolj ko zlato mu blesketa

komeno sončece,

srebrni trak tud luna da

skoz kmetno okence,

miljonov kapljic se blišči

mu v rosi jutrni,

krog hiše v žlahtnem cvetju vse

ledine pisane.

Kralj godce, pevce si redi,

da mu prepevajo,

za kmeta jih pa bog živi.

Po gozdih ptičke so,

prav zgodaj njemu pojejo,

budijo ga glasno,

in ko na polje gre,

ga spremjo ptičice.

Na večer za kraljice god

stotavžent lamp brli,

al kmetu, čeravn ni gospod,

miljonov zvezd gori.

Prav sladko spanje njemu da

tud trda slamica,

al kralj pogosto od skerbi

na perji slabo spi.

Vsak priden kmet si pridobi

potrebnega blaga,

se lahko tega veseli,

kar njemu stvarnik da.

Če gledaš

le sto belih kron,

že bogat zlu je on,

al kralj če glih milijone ma,

le malo se pozna.

In kadar umrjeta oba

in v prah povrneta,

se kralj od kmeta ne pozna,

le čednost tam velja.

Oh, kako srečen kmetič je,

ki greha varje se,

če služi le bogu lepo,

on kralj v nebesih bo.

POPOTNICA

Bodi drzen, ne predrzen,


bodi trmast, sebi zvest.


Na križiščih se ne ustraši


strmih in samotnih cest.



Ne, kar si želiš in hočeš,


stori vedno, kar je prav.


Delaj dobro in ne čakaj,


da ti za to bo kdo kaj dal.

Vedi, da udarec rani,


a beseda bolj boli,


da srce, ki se razdaja,


je srce, ki bolj trpi.

Sin, potrebna je korajža


biti Božji volji vdan,


a ves svet in vse vesolje


je velika Božja dlan.

                      Iz verskega časopisa "Mavrica"

Kaj si je naš cesar zmislu

Kaj si je naš cesar zmislu,

gor na listke je zapisov:

Vsaki mora bit soldat,

naj bo reven al bogat!

V Celji smo se skupaj zbrali,

proti Marburg se podali.

To že vemo mi samí,

da bmo mogli maršírati.

Pukše bomo na rame djali,

purfl bomo z nami peláli.

To že vemo mi samí,

da bmo mogli strélati.

Pukše nam bojo v roke djali,

s sablami nas opasáli.

To že vemo mi samí,

da bmo mogli sekcírati

Ljuba ti si, celjska fara,

ker si fante gor zredíla,

kjer si fantič rójen biv,

Bog ve, kje boš smrt storív.

Če na potu al na cesti,

al morbíti v kakem mesti.

Oh Marija zágorska,

prosi za nas Jezusa!

Zbogom, moj domači kraj: Vojaštvo v slovenski

ljudski pesmi

Miha Vrhovnik

SLOVENKA SEM

Slovenka sem, Slovenka čem ostati,

rodila mene je slovenska mati.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

V slovenski hiši mi je zibel tekla,

slovenska mati mi je kruha pekla.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

Slovenske pesmice sem prepevala

in pela bom jih, dokler bom živela.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

Cvetice prve, ki jih da pomlad,

s slovenskih sem nabirala livad.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

Slovenka sem, Slovenka bom ostala,

čeprav je domovina moja mala.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

Naj bo kjerkoli moj slovenski rod,

do smrti ga ljubila vedno bom.

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka sem.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

LJUBEZEN DO DOMOVINE

Kdor ima srce, zna za dom solze,

za slovenske domovine raj,

zanjo rad živi, zanjo hrepeni,

njo, oj njo bo ljubil vekomaj.

Čvrst Slovencev rod zmir prebiva tod,

oj, prijaznost čista tu cvete,

vsak prijatle ma, zvest objema ga,

ta navada stara tukaj je.

Od vrhov planin do nižav dolin

mile pesmice povsod pojo,

Sloven ́c je rad vesel, kaj da ne bi pel

njemu pesmi iz srca teko.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

KJE PRIJETNA SI RAVNINA

Kje prijetna si ravnina,

ki obdaja te moj dom?

Kje ste vinske ve gorice,

vas kedaj še videl bom?

Kje prijazna si dolina,

kjer preživel sem mladost?

Kje dolina, kje višina,

kjer zaužil sem le radost?

Kje ste moji zlati časi,

blagi, ljubeznivi kraj?

Kje predraga, ljuba mati,

blagi oče, časni raj?

Sonce tam prijetno sije,

vetrič bolj hladan pihlja,

bolj zeleno žito klije,

bolj prijazno vir šumlja.

Ali gora vid ovira,

siva megla vmes stoji.

Se zaman oko ozira,

videt dom zaman želi.

Zgini gora, megla zbeži,

perutnice Bog mi daj,

me na tuje več ne veži,

da zbežim domov nazaj.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

TIHA LUNA JASNO SIJE

Tiha luna jasno sije,

duh moj misli na svoj dom.

Srce zanjga strašno bije,

Bog ve, kdaj ga videl bom.

Vmes so hribi in doline,

vmes šumenje bistrih rek,

daleč, daleč so planine,

daleč Save je iztek.

Srečna zemlja mi domača,

drag mi zmir je tvoj spomin.

K tebi srce se obrača

sred težavnih bolečin.

Sred radostnega veselja,

ko se luna mi blišči,

biti mi je srčna želja

v krilu tvojem zadnje dni.

Daleč iz dežele tuje

vam v naročje hrepenim,

srce v meni ne miruje,

vas še videti želim.

Oh, premila domovina,

ljubi moj slovenski kraj,

kjer je zibel moja tekla,

bod ́gomila moja kdaj.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

DOMOV, DOMOV V SLOVENSKI KRAJ

Domov, domov v slovenski kraj

me vleče njegov krasni maj.

Tam rože majo lepši diš,

tam ftice znajo dosta viž.

O, ti slovenski kraj

si moj zemeljski raj.

Pri maloj ceni sem te mel,

pred kak sem tužno slovo vzel.

Al ́ zdaj, ko tlačim tuja tla,

ljubezen prava je prišla.

O, ti slovenski kraj

si moj zemeljski raj.

Sprehodil sem že pol sveta

in videl mnogo sem polja.

Al ́ ti si püngrad proti njim,

zato po tebi hrepenim.

O, ti slovenski kraj

si moj zemeljski raj.

Palače, stolpe do neba

gizdavo mesto v sebi ma.

Življenje zmot kraljuje tam,

jaz tvoje kinče rad imam.

O, ti slovenski kraj

si moj zemeljski raj.

Kedaj se vrnem spet nazaj

domov v moj slovenski kraj,

to spolnjene do mi želje,

umreti tudi tam želim.

O, ti slovenski kraj

si moj zemeljski raj.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

NA ZEMLJO PADA

Na zemljo pada ravno mrak

v tujini daljni dan mi vsak.

Z daljave semkaj čez polja

priplava tihi glas zvona.

Večerni zvon, o, mili zvon,

ti zbujaš misli mi na dom.

V spomin mi misel obudi,

v domači kraj že odhiti.

Na nizkem hribčku hišica,

tam tekla mi je zibelka.

Večerni zvon, o, mili zvon,

ti zbujaš misli mi na dom.

Nedaleč proč je tihi kraj,

od tam vrnitve ni nazaj.

Ob križu križ pod jelkami,

tam moja mati mirno spi.

Večerni zvon, o, mili zvon,

ti zbujaš misli mi na dom.

O, dragi dom, moj rodni kraj,

k tebi vračam se nazaj.

Zazrl bi tebe še enkrat,

četudi to poslednjikrat.

Večerni zvon, o, mili zvon,

ti zbujaš misli mi na dom.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

HIŠA STARA S SLAMO KRITA

Hiša stara s slamo krita,

oče, mati v njej živita.

Trudne njima so roke,

osamelo je srce.

Otrokom sta življenje dala,

zdaj pa sta sama ostala.

Je tujina vzela tri,

pet jih pa drugje živi.

Se oče žalostno ozira,

ko mu sadno drevje hira

in osameli vinograd,

kako imel je tebe rad.

Mati dela, ne miruje,

o otrocih premišljuje.

Al ́kateri spomni se

svoje dobre matere.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

DOMOVINA MOJA

Domovina moja, lep slovenski kraj,

v naših mestih uživa človek danes raj.

A dežele ljube opeti se ne da,

moč, bogastvo izvira iz zvestega srca,

moč, bogastvo izvira iz zvestega srca.

Dete drago, čuj me, ne sili v daljni svet,

saj je v tujem kraju grenki tudi med.

Veš, da rodna gruda te želi doma,

tu dovolj bo kruha, če bo obdelana,

tu dovolj bo kruha, če bo obdelana.

Vem, v tujino vleče zdaj te val sveta,

ker želiš blaga si, ki ga dom ne da.

A poglej ta polja, naše hribčke glej,

kjer je dobra volja, nima sreča mej,

kjer je dobra volja, nima sreča mej.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

O, MOJ PRELJUBI, DRAGI DOM

O, moj preljubi, dragi dom,

zate srce gori, gori.

Zato te vedno ljubil bom

vse svoje žive dni.

Darujem ti vse, kar imam

roke, glavo, srce, srce.

Otrok sem še in kar ti dam,

je skromen dar za te.

Če več imel bi, dal bi rad,

a majhen sem sedaj, sedaj.

Čeprav preslab, čeprav premlad,

le tvoj bom vekomaj.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

SPOMLADI VSE SE VESELI

Spomladi vse se veseli,

ko vsaka ptička žvrgoli.

Moje srce je žalostno,

ker moram vzet slovo.

Oj, zbogom, zbogom hišica,

kjer tekla mi je zibelka.

Oj, kol ́kokrat sem sladko spal,

zdaj bom slovo jemal.

Oj, vi preljuba moja mat,

kol ́kokrat ste mogli zame vstat.

Bi moral zdaj za vas skrbet

pa moram iti v svet.

Oj, srečno bratje in sestre,

podajte svoje mi roke.

Podajte svoje mi roke,

ne jokajte za me.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

TAM, KJER SE ČUJE Z GAJA

Tam, kjer se čuje z gaja

slavička pesem mila.

Tam, poleg tega kraja

stoji domača hiša.

Res revna je in stara,

morda že prek sto let,

a meni je najdražja.

kot celi, celi svet.

Oboki so ji nizki

in s slamo je pokrita.

V sadovnjaku gostem

je skoraj cela skrita.

A v mojem srcu vedno

tak jasno se blešči.

Četudi je uboga,

od nje mi lepše ni.

In tu je dobra mati

kmečka me rodila

in nauke mi zlate

v srce je sadila.

V hišici tej tekel

mi raj je mladih let.

Zato mi je pa dražja

kot celi, celi svet.

          SLOVENSKA KRAJINA

          MILI MOJ DOM

Tiho stopaj, duša mlada,
tiho čez polje zoreče,
kaj mi jokaš, kaj bi rada,
mar ljubezni tople, sreče.

Rahlo polje pošumeva,
ptiček poje kar v poletu,
vse v višavi izgoreva,
kar od sonca je na svetu.

Duša v polja zre široka,
vidi, sliši in umeva,
vse okrog ji razodeva,
da nad njo je božja roka.

Zdaj ni sama več v samoti,
brez ljubezni vsa nesrečna.
Bog se sklanja k njej v tihoti,
Sreča in Ljubezen večna.

SO DNEVI,

SO LETA IN

SO POMLADI,

KO SE IMAMO PREPROSTO RADI.

SO TRENUTKI,

KO JE TREBA NA NOVO ZAČETI


IN SO LJUDJE,

KI JIH JE POTREBNO PREPROSTO OBJETI.

TA SVET JE LEP,

ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.


TA SVET JE LEP,

ČE NEKOGA RAD IMAŠ,

ČE STISNEŠ ROKO KOMU,


KI GA KAJ BOLI.


TA SVET JE LEP,

ČE SI ČLOVEK DO LJUDI.

                           (Tone Pavček)