Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

 

SPOMINI

(Anonimni avtor!)

 

Izhajam iz številne kmečke družine in rodil sem se v času, ko smo še mlajši otroci ponosili obleko ki je prerastla starejšim bratom in sestram in ko nam je obleko še šival vaški krojač.

              Oče je bil poglavar družine, mati pa njegova pomočnica, tako smo mi otroci razumeli svoje starše. Kar je oče ukazal, to je bil zakon in nismo poznali nobenega oporekanja. Mati nam je kuhala, prala in seveda skrbela, da je v hiši šlo vse po pravi poti. Bila je tudi pol zdravnika in seveda ona je bila naša negovalka in svetovalka in nas pripravljala po poti našega odraščanja. Tako je bila njuna naloga deljena. Ob tehničnih problemih smo se obrnili na očeta, zdravstvenih, šolskih in medsošolskih, ter medsoseskih problemih pa na mamo.

            Komaj smo shodili, nas je že čakala velika naloga, ki nas je spremljala tudi vsa mladostna in šolska leta- to je bila paša živine. Še z majhnimi korački, s palico v roki smo korakali za živino in ji ukazovali kje se lahko pase in kje ne. Da nam ni bilo na paši dolgočasno smo si delali sami igračke in pozneje igrače, ki so že zahtevale tehnično sposobnost. Če smo imeli srečo, da so v bližini pasli tudi sosedovi otroci, je bila paša zanimiva, saj smo tako skupno pazili na živino in si delali kratek čas. Tako smo v svoji vneti igri zanemarili pažnjo na živino, ki je izkoristila našo nepazljivost in jo ubrala na krompir ali v koruzo, kjer se nam je skrila in smo jo dolgo iskali, ko je že napravila škodo. Seveda so starši in sosedje, hitro opazili škodo in v drugič pazili, da smo mi otroci pasli daleč drug od drugega.

             Na paši smo si v jesenskih dneh pekli krompir in koruzo, ki smo si ga priskrbeli iz bližnje njive, če ni bilo drugače tudi iz sosedove, pa tudi nabaviti drva za ogenj ni bilo problema. Najprej smo se greli ob vročem ognju, nato pa v žerjavico dali krompir, koruzo in še drugo, kar nam je pač prišlo pod roko in to spečeno kar vroče pospravili v svoje trebuščke. Včasih smo pasli živino tudi ob potočku, kjer smo vanj metali kamenje, delali ladje iz papirja in jih spuščali po njem, pustili smo svobodno plavati teloh po vodi in njegovo plovno pot temeljito zasledovali. Brez vsakega gnusa smo lovili tudi žabe v prestanih mlakah in si tako preganjali dolgi čas. Tudi pri drugih kmečkih delih so nas lahko porabili naši starši. Pri spravljanju sena, smo na vozu tlačili seno, ali pazili pred vozom na živino, ki se je otepala v hudi vročini nadležnih obadov. Pri mlačvi smo tlačili slamo, dokler že sami nismo zmogli kmečkega orodja in pomagali pri njihovem kmečkem delu.

        Seveda nismo pri tem zanemarjali šole, svetih maš in verouka. Smo bili poredni, se ne učili ali bilo kar koli, je sledila še telesna kazen učitelja(ce) z ravnilom po roki ali klečanje v kotu. Naša pritožba čez njo, ali pritožba iz učiteljeve strani nam je grozila kazen še od naših staršev, zato se nismo kaj radi pritoževali čez učitelje. Tudi župnika smo spoštovali in ubogali in upali, da nas nebo pograjal pred našimi starši. V pouk je sledil slovenski pregovor naših staršev: "Več znaš, več veljaš!"

            V nedeljo nas je mama ponosno in z lahnim nasmehom strpala v lepo zlikano obleko, ki je bila pripravljena samo za te svečane dogodke in ob velikih praznikih se je bela srajca še „s štirko poštirkala". Seveda so nam bili veliki prazniki nam otrokom v veliko veselje, saj smo z veseljem pričakovali „različno bogate štante" ob cerkvi, kjer smo se mi otroci najraje zadržavali, posebno pa je bilo veselje, če sta sorodnik ali boter odprla svojo denarnico. Velika srčka in podobice, vsa vrsta bonbonov so polnila naše žepe, ko smo se veseli vračali iz cerkve domov. Starejši fantje in možakarji, pa so se v tem času raje zadrževali po hišnih kleteh v bližini cerkve, kjer so si tešili žejo z domačim vinom. Ker so za te velike cerkvene praznike prihajali ljudje oziroma romarji tudi od daleč, je prišlo tudi ob teh prilikah do veselih in prisrčnih srečanj in pri raznih svečanih procesijah pa je že starejša mladina švrkala naokoli s svojimi očmi in se smejoče in sramežljivo ozirala po drugemu spolu.

               V spominu so mi še Velikonočni prazniki, ki so se začeli z Velikim četrtkom in končali na Veliko noč, ko so nas zgodaj zjutraj zbudili številni „možnarji". Sledila so bogata nevsakodnevna domača jedila, ki so bila pripravljena z vso umetnostjo in ljubeznijo naših mamic in smo jih že dan prej nosili blagoslovit v cerkev. Bogato polna miza se je šibila od dobrot in se je kmalu spraznila ob tako številnem številu družinskih članov. Po vaseh se je zbirala vaška mladina in fantje so začeli tekmovati s svojim pokanjem, kar pa je bilo seveda radi nevarnosti prepovedano. Majhna kovinska škatla s tesnim pokrovom, škatla je imela na dnu luknjo, malo karbida v njej in "špuka" na karbidu.... in potrebna je bila samo še vžigalica. Seveda s tem ne moreš druge vaščane premagat, zato so potrebne še večje in večje ….. kovinske škatle.

             V času, ko je bila v drevju "mezga", smo si delali, ali dali od večjih mladincev delat razne "prdece" ali trobento in tako tekmovali, kdo bo najglasnejši. Poznate "frčefalo"? Sami smo si jo napravili in tekmovali pri spretnosti in zadetku v cilj. To smo pa že vedeli, da je to nevarno. Iz malega bigajočega lesa in košček vrvice smo si napravili „lok" in šli z okovano puščico na "jago". Iz bezgove palice smo napravili "pokanco" in prirejali prave vojaške pohode. Iz sredine bezgove palice smo spraznili njeno vsebino in zaprli luknjo s končkom papirja, ki smo ga prej nekaj minut žvečili po ustih in napravili "loštok" ki smo ga porivali po sredi te bezgove palice in bum ..., auva …., če si jo dobil v tvojo zadnjico!

             No, pri mizi je pa vladala prava disciplina. Najprej se je pred jedjo molilo, ob naših včasih nehvaležnih in izbirčnih pogledih na jed na mizi, nam je pa oče kar strogo zabrusil: "Jedlo se bo vse, kar pride na mizo!"

             Naj povem, da smo imeli pri hiši že telefon. Mi otroci smo ga napeljali iz srabotja, bil pa je s tehnično napako, saj smo se z njim lahko pogovarjali le mi otroci.

 

Za napotek v življenje pa sta sledila dva slovenska pregovora naših cenjenih in dragih staršev:

 

"Kakor si boš postlal,

tako boš spal."

"Zrno do zrna pogača,

kamen na kamnu palača."

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante