Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

O svoji materi Mariji Zorko pravi Slomšek v svojem dnevniku o priliki, ko je 7. oktobra 1827 na rožnivensko nedeljo (cerkveni patrocinij) pridigoval v Črešnjicah, da se je v tej župniji rodila njegova mati.

       Oče njegove matere, ‌Gregor Zorko‌, je svoje stare dni preživljal pri vnuku, ko je bil nadžupnik v Vuzenici, in je tam tudi umrl 29. septembra 1844. Ni verjetno, da bi se bil Slomšek zmotil v rojstnem kraju svoje matere ali v imenu svojega deda. Tu pa nastanejo nerazrešljive uganke. Zorkov rod je bil precej razširjen v črešnjiški župniji, in sicer zlasti na Kameni gorci, toda matere Slomšekove ni najti v ondotni krstni matici. Njen oče Gregor se je rodil 5. marca 1755 kot tretji otrok ‌Janeza Zorka‌ in njegove žene ‌Urše‌, hčere nekega Jožefa na Slemenu. Dne 20. januarja 1777 je bil ‌Gregor Zorko‌ kot samec poročen z ‌Agato‌, vdovo po rajnem ‌Gregoriju Pintarju‌ na Brdcah štev. 8. Toda iz tega zakona ni v črešnjiški matici zaznamovan noben otrok. Vendar pa Slomšek ponovno omenja svojo teto ‌Marjeto‌, materino sestro, ki je tudi živela pri njem v Vuzenici. Ko je odšel za kanonika k Sv. Andražu, je Marjeta ostala v Vuzenici, kot škof jo je pa zopet vzel k sebi; opravljala je službo ključarice in delila revežem miloščino.

         Stari zapisnik duš v Črešnjicah, ki sega nazaj v prvo četrtletje 19. stoletja, ima zaznamovano (žal, brez letnice), da je na Kameni gorci štev. 1 stanoval Gregor Zorko s hčerjo Marjeto. Gospodar na tisti številki pa je bil ‌Jurij Zorko‌, poročen 17. januarja 1773 z Lizo, hčerjo ‌Matija Verbuča‌. Iz tega zakona je v črešnjiški krstni knjigi zaznamovanih sedem otrok (enkrat dvojčka), med njimi 17. februarja 1780 ‌Marija‌, 22. januarja 1787 pa Marjeta. Ker sta brata Gregor in Jurij Zorko stanovala na isti številki (nekaka zadruga), je lahko mogoče, da je voditelj krstne matice poistovetil Gregorja z Jurijem (kar je v latinskem in nemškem jeziku lahko mogoče: Gregorius – Georgius) in Gregorijeva dva otroka pripisal Juriju. Potemtakem bi bila Slomšekova mati ob svoji poroki stara 20 let, poročna knjiga na Ponikvi pa ji pripisuje 27 let, toda to ni zanesljivo. Ob njeni smrti 2. januarja 1816 je v mrtvaški knjigi zapisano, da je bila stara 36 let. To letnico ima tudi dr. ‌Medved‌ (str. 22). Če bi bila ob poroki stara 27 let, bi čez 16 let, ob smrti, imela 43 let. Ujema se pa, če je bila ob poroki stara 20 let in se je torej rodila 1780. Iz tega sledi z veliko verjetnostjo, da je v krstni knjigi pomotoma vpisana med otroke Jurija Zorka.

       Dr. Medved trdi, da je bila Slomšekova mati iz Šoštanja (str. 9). Dr. Medved je bil v mladih letih kaplan v Šoštanju in tam je lahko slišal še do danes ohranjeno izročilo, da je mati Slomšekova živela v mladih letih v Šoštanju. Dejstvo je, da je imela Zorkova družina tam sorodnike, in sicer v Skornem. Hiša, v kateri je po izročilu stanovala mati Slomšekova, ne stoji več, namesto stare hiše sta postavljeni dve novi, ostalo je pa še domače ime »pri Zorkovih«. V šoštanjskih matičnih knjigah se ne omenja ne Gregor Zorko ne kdo drug od njegove družine. Zdi se, da je Gregor Zorko s svojo družino živel v bolj skromnih razmerah. Kot spiritual v Celovcu piše Slomšek 1836 ‌Stojanu‌, da njegova babica prebiva pri Novi cerkvi in ji dekan ‌Križaj‌ v njegovem imenu daje podporo.

         Zanimivo je, do so tudi ponikovski Slomšeki imeli sorodnike okoli Šoštanja, zlasti v Družmirju. Žal, da tudi v Šoštanju manjkajo matice od l. 1673 do 1770; vprav v tem razdobju so se Slomšeki priselili v šoštanjsko župnijo. Kot najstarejši šoštanjski Slomšek je znan ‌Pankracij Slomšek‌, oženjen z ‌Nežo Brišnik‌. Ta Pankracij bo pač istoveten z onim, ki je v škalski krstni knjigi zabeležen 6. maja 1751 kot sin ‌Gašparja Slomšeka‌, ki je bil najbrž kak uslužbenec v limbarski graščini (davčna občina Pesje, politična občina Velenje). Prebivala sta v Družmirju štev. 27 in sta imela sina ‌Simona‌ in hčer ‌Marijo‌.

         Kosar‌, ki so mu bile razmere Slomšekove rodbine pač znane, pripoveduje, da je bil Slomšekov oče Marko izučen usnjar. V Šoštanju je bila stara usnjarna Vošnjakova, tam se je Marko utegnil izučiti usnjarstva in je stanoval pri sorodnikih. V Šoštanju je pa tudi lahko spoznal ‌Marijo Zorkovo‌, ki jo je potem vzel za ženo. Slomšek v svojem potopisu pripoveduje, da je njegov oče bil tudi nekak oskrbnik in poslovodja pri ‌Juvančičevih‌ v Jamnah pri Konjicah.

      Tako je torej prišlo do zakonske zveze med Markom Slomšekom in Marijo Zorko, ki nam je rodila velikega in svetega škofa Slomšeka. Imela sta osem otrok. Najstarejši je bil naš Anton, rodil se je 26. novembra 1800. V krstni knjigi je zapisano po takratnem pravopisu in ponikovskem izgovoru: Anton Slamscheg. Botra sta mu bila ‌Simon Korže‌ in ‌Uršula Zabukošek‌. Otroku so segli po ime v koledarju daleč naprej, dali so mu za imenjaka sv. Antona Puščavnika (17. januarja). V materini rodbini je bilo običajno ime Anton in tako je najbrž ona odločila, kako naj bo ime njenemu prvorojencu. Pripoveduje se, da se je ob njegovem rojstvu videl neki poseben sij nad rojstno hišo. Zanimivo je tudi, da se nihče ne spominja, da bi Slomovino kdaj pobila toča, dasi sicer okolico večkrat obišče.

          Za Antonom se je rodila 12. marca 1802 ‌Marija‌, ki se je pozneje 1824 poročila z ‌Mihaelom Romihom‌ v Gornjih Selcih. Njune gmotne razmere menda niso bile posebno ugodne, ker je dajal Slomšek njej in svaku večkrat podporo. Svojega brata škofa je preživela pri Sv. Juriju ob južni železnici za nekoliko mesecev; umrla je 20. februarja 1863. Mrtvaška knjiga ima pri njenem imenu opombo: Rajna je bila sestra prečastitega škofa lavantinskega Antona Martina Slomšeka.

           Tretji otrok je bila ‌Urša‌, rojena 9. oktobra 1803. Razen krsta ni o njej v ponikovskih maticah nič zabeleženega, menda je odšla ali se omožila kam izven ponikovske župnije. Škof je v svojih zapiskih nikjer ne omenja. V dnev niku sicer pravi, da sta ga sestri včasih obiskali na Bizeljskem in pri Novi cerkvi, a z imeni jih ne imenuje.

           Dne 9. novembra 1805 se je rodil četrti otrok ‌Martin‌, ki pa je umrl že 28. februarja 1806. Nato je sledil brat ‌Jožef‌, rojen 10. marca 1807. Ta je bil pozneje gospodar na Slomu. Kot 18 letni fant se je 7. februarja 1825 poročil s 16 letno ‌Nežo Šibal‌, ki mu je rodila tri sinove: ‌Antona‌ 19. decembra 1826; ‌Franca Ksaverija‌ 22. avgusta 1829, ki je pa kmalu umrl in v ponikovski mrliški knjigi ni vpisan. Potem so ime ‌Franc‌ dali tretjemu sinu, rojenemu dne 16. septembra 1831. Dve leti pozneje, 3. novembra 1833, jim je oče umrl za vnetjem jeter, star šele 26 let. Iz bratovega dnevnika je razvidno, da mu je Jožef povzročal mnogo žalosti; ponovno ga imenuje »izgubljenega sina«, »nepoboljšljivega človeka«, »bahača in zapravljivca«.

          Za Jožefom se je rodila 12. decembra 1809 sestra ‌Lucija‌, ki se je 16. januarja 1826 poročila z ‌Jakobom Zdolšekom‌ pri Sv. Juriju ob južni železnici. Poročal ju je brat Anton kot bizeljski kaplan. Ko ji je pa prvi mož 5. januarja 1832 umrl, se je omožila drugič 4. februarja 1833 z ‌Valentinom Mastnakom‌ pod Sv. Rozalijo župnije Sv. Jurija. Z njim je imela pet sinov. Umrla je za pljučnico 25. oktobra 1851. Iz neke Slomšekove opazke moramo sklepati, da je bil njen drugi mož velik skopec. Lucija je bila Antonu najljubša med vsemi brati in sestrami, kakor pravi v nekem pismu, radi svojega globokega zaupanja v Boga in izredne potrpežljivosti. Iz gospodarskih zapiskov je razvidno, da jo je večkrat gmotno podpiral. Po smrti je zanjo napravil pri župni cerkvi na Ponikvi l. 1856 posebno ustanovo; v ta namen je dal denar, s katerim se je kupil nadarbinski vinograd.

          Dne 29. januarja 1812 se je rodil sedmi otrok ‌Valentin‌. Ker je kazal precej nadarjenosti, ga je brat Anton dal v šole in ga kot dijaka vzdrževal. Prvič je zapisano, da je 8. januarja 1827 plačal zanj šolnine 6 gld. Studiral je gimnazijo v Celju, a svojemu bratu ni delal posebnega veselja. Bil je lahkomiseln, učil se je slabo. Ko ga je brat radi slabega napredka pokaral in mu zagrozil, da mu odtegne podporo, se je pa drzno odrezal, da je njegova dolžnost, skrbeti zanj, zakaj ga je pa dal v šole. Da je bila predvsem njegova dolžnost, pridno se učiti, to mladiču ni prišlo na pamet! L. 1832 je v računih zapisano, da mu je plačeval celo domačega učitelja. Končno je Valentin gimnazijo izdelal in l. 1834 je studiral v Gradcu ranocelništvo (kirurgijo). Brat je plačeval zanj znatne vsote. Pozneje, l. 1839 do 1840, ga zasledimo na Dunaju. Najbrž je ostal ponesrečen študent, ker je še l. 1846 dne 17. julija, ko je bil Anton že škof, v računih zapisano, da je dal »bratu Valentinu« 10 gld. V tem času bi bil pač že moral priti do lastnega kruha. Potem se zgubi sled za njim, menda je umrl kje v tujini, ker v mrtvaških knjigah na Ponikvi ga ni.

         Kot zadnji otrok se je 2. januarja 1816 rodila ‌Neža‌. Pri porodu tega otroka je mati umrla, otrok pa je ostal pri življenju, a že naslednjega leta 1817 dne 19. aprila je deklica umrla.

        Gospodarstvo na Slomu je bilo obsežno, hiša pa polna majhnih otrok, očetu Marku je bilo težko shajati brez gospodinje, zato se je 9. avgusta 1818 drugič oženil z ‌Marijo Hudej‌, s katero je imel dve hčerki: Marijo in Ano, ki pa je kmalu umrla. Mačehe in teh dveh polsester Slomšek nikjer ne omenja, v ponikovskih maticah tudi razen poroke z ‌Markom Slomšekom‌ ni o Mariji Hudej nič zapisanega.

          Po izročilu v Slomšekovi rodovini se je ta Marija Hudej po smrti Marka Slomšeka drugič poročila in se preselila v župnijo Sv. Jurija ob južni železnici, toda v tamošnjih matičnih knjigah se nikjer ne omenja, ne pod prvotnim dekliškim imenom Hudej ne pod vdovskim Slomšek.

         Zdi se, da je bila ta Marija Hudej v pravem pomenu »pisana mati« na Slomu, ki se ni brigala za otroke iz prvega zakona. Anton je bil že v šolah, kar ji seveda ni ugajalo. Mlajša njegova brata sta očividno pogrešala materine vzgoje, zato sta bila oba popolno nasprotje resnobnega in v vsakem oziru zglednega Antona. Ker je tudi oče Marko umrl že 16. marca 1821, so otroci ostali brez očeta in matere. Da mačeha ni spolnjevala materinskih dolžnosti, moramo sklepati iz ‌Prašnikarjevih‌ besed pri Antonovi novi maši. Ko namreč omeni materino in očetovo smrt, pripomni, da je bil zdaj popolnoma zapuščen, da ni imel drugega kakor Boga v nebesih in doma polno hišo majhnih bratov in sester; sam si ni mogel pomagati, pa bi bil moral skrbeti še za svoje majhne brate in sestre. Te besede bi ne imele pomena, ko bi bila druga žena vestno spolnjevala materinske dolžnosti. Ko so tedaj mlajši bratje in sestre odrasli, je Marija Hudej zapustila Slom.

                                     Povzeto iz

                                Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski

                                           „Elektronska izdaja“

                                           Spisal prelat dr. Fran Kovačič

                                           Elektronsko izdajo uredila ‌Eva Lajevec‌, ‌Matija Ogrin‌

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante