Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

To zvezdo v mladosti

Sim meni izbral,

Sam Večni v milósti

Je meni njo dal.

 

Te iščem za mizo, kjer dobro jedo,

Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo.

 

Le eno veselje še čaka na me,

V presrečni deželi, kjer mlado je vse;

Trpljenje v taisto deželo ne zna,

Le tamkaj je pravo veselje doma,

SLOVENSKO KARDELO!

Jes kličem vstan,

Perstopi veselo

Saj enkrat na dan.

Nikar ne prespavaj

Po noč', no po dnej !

Teb' hočem zapejti

Poslušaj me zdej.

UBOGI OTROK V FABERKAH

Jaz preubogo revno srotle
sem v dvanajstim leti že,
pa sim slabo in revečno,
bledo mojo lice je.

Osem let še nisem melo,
dali so me stariši,
de vreteno tu obračam,
ino predem cele dni.

Toplo zunaj sonce sije,
pa na sonce jit ne smem,
kedar rožice cvetijo,
srotle jaz za nje ne vem.

Kedar mlade, bele ovčke
po ledinci skačete,
moram pri vretenu stati,
de otekle mam noge.

Ljube ptičice veselo
ve po drevji pojete,
jaz pa revno, ubogo revše
pri vreteni jokam se.

Oh, kak srečno ljuba žvinca
po planinah tam živi,
srečni so pastirji mladi,
vsi rudeči, kakor kri.

Jaz pa v tej veliki hiši
mlado srotle zdaj medlim,
nimam nauka, ne veselja,
revše bom, dokler živim.

V faberko me oče dajo,
ino grejo žganja pit;
kavo kuhajo si mati,
jaz pa moram tukaj bit!

Kar vretenam jaz zaslužim,
stariši zapijejo;
srotle sem ino ostanem,
dokler smrt me vzela bo.

Koljko revnih, zapušenih,
je po faberkah otrok!
Kjer ni vere, ni ljubezni,
tam je samo dnar njih bog.

 

(Socialna pesem, prilagojena razmeram

v predilnici pri Preboldu).

PRIDNO DETE

Oči preljube 'mam,

Ki svetlo gledajo

Zdaj zemljo, zdaj nebo,

Da lehko vse spoznam.

Oči so ljubi božji dar;

Le greha gledati nikar!

 

Ušesi dve imam;

Kar mati rečejo,

Al' oče barajo,

Odgovor hitro dam.

Ušesa so tud' božji dar;

Poslušat' greha me Bog var'!

 

'Mam jezik od Boga,

Da lahko pojem, govorim,

Potožim ino zakričim,

Kder je kaj hudega.

Obrača se mi jezik rad,

Pa ne opravljat', ne lagat!

 

Imam tud' roki dve,

Na vsaki roki perstov pet,

Za pisati in prijet,

Prav zdravi sta obe:

Za delati, ne za igrat',

Za služiti, ne za jemat'!

 

Dve nogi tud' imam,

Da lahko skakam in stojim,

Od doma grem, nazaj letim,

Se kamor kol' podam.

Potepat nikdar se ne grem,

In škode delati ne smem.

 

Imam še eno reč:

Mi v persih kljuje dni, noči-

Serce, ki ljubiti želi,

Kar mu je najbolj všeč.

Naj ljubi ljubega Boga,

Ki tol'ko me za ljubo 'ma.

GDE JE LJUBI BOG DOMA

Kde je ljubi Bog doma?

Tam, kder je nebo razpeto,

Lepo višnjevo posneto,

Že veliko jezer let,

Tamkaj vidiš Njega sled.

Tam kder zvezdice migljajo,

Kakor oknice igrajo;

Tam je ljubi Bog doma,

Ki nas gleda in pozna.

 

Kde je ljubi Bog doma?

Tam, kder gore zelenijo,

V nebo glavice molijo;

Kder po drevju piš šumi,

Po skalovji grom doni;

Po planinah in dolinah,

Po goricah in ravninah,

Tam je ljubi Bog doma,

Lehko v serci čutiš ga.

 

Kde je ljubi Bog doma?

Čuješ klicati zvonove,

Čez ravnine in bregove

Njih premili božji glas

V hišo božjo kliče nas:

V cirkvi ljubi Bog perebiva,

Tam ga verna duša vživa;

Tam je ljubi Bog doma,

Tamkaj nam svoj blagor da.

 

Kde je ljubi Bog doma?

Tam, kder v persih serce kljuje,

Tam najrajši Bog stanuje,

Naše serce je altar,

Če ga damo Bogu v dar.

V čistem serci Bog prebiva,

Ž njim veselje duša vživa;

Kder je v serci Bog doma,

Tam se vživa sreča vsa.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante