Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

O božiču

                          Božična zgodba na starih papirnatih jaslicah

Zgodba o nastanku jaslic in polnočne maše (polnočnice)

      Zgodba o nastanku »živih« jaslic je nastala v srednjeveškem italijanskem mestu Greccio že leta 1223. Takrat je italijanski plemič Giovanni di Velita povabil Frančiška Asiškega (iz mesta Assisi), da bi preživel božične praznike na njegovem posestvu. Lepota tega kraja je Frančiška (kasnejšega Sv. Frančiška Asiškega) tako očarala, da je dobil idejo o praznovanju Svete noči na nekoliko drugačen način. Takratnega papeža Honoria III. je prosil za dovoljenje, da bi lahko v bližnjem skalnatem gozdu uprizoril zgodbo, kot jo opisuje Evangelist Luka v svojem evangeliju. Ko je od papeža dobil dovoljenje, je povabil okoliške vaščane, da bi skupaj pripravili prostor v skalnati votlini za uprizoritev zgodbe rojstva Odrešenika. V noči iz 24. na 25. december se je pri votlini zbrala množica ljudi iz bližnje in daljne okolice, ob polnoči so zazvonili zvonovi po bližnjih cerkvah, votlina in njena okolica je zažarela od gorečih tresk. Prvič je bil uprizorjena božična zgodba, ki so jo uprizorili Frančiškovi izbrani ljudje in živali, le novorojenega Jezusa je namesto dojenčka nadomestila bombažna lutka. V votlini je bila tudi polnočna maša (polnočnica), zato se leto 1223 šteje za začetek polnočnic, ko se je kot praznovanje »Svete noči« širilo najprej po Italiji, kasneje pa tudi po sosednjih deželah in po celem katoliškem svetu.  

    »Žive jaslice« so kasneje v veliki meri nadomestile »statične jaslice«, narejene najprej iz lesa, nato pa še iz drugih materialov v različnih velikostih. V začetku 16. stoletja so jih pričeli izdelovati in postavljati v samostanih in cerkvah predvsem redovniki jezuiti, šele na začetku 19. stoletja se je običaj postavljanja jaslic širil tudi po meščanskih in kmečkih hišah, najprej med premožnimi, kasneje pa tudi med manj premožnimi ljudmi.

 

          Besedilo: Jože Žlaus

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante