Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Ivan Šopar

     se je rodil 21. junija 1888 na majhni kmetiji v zaselku Kovk v fari Dol pri Hrastniku. Osnovno šolo je obiskoval na Dolu pri Hrastniku. Doma so mu namenili uk v mizarski stroki, njega pa je vleklo h glasbi. Sledil je svoji želji in se kot mladenič podal v »Brvarjevo orglarsko šolo« v Celju. Po treh letih jo je uspešno končal. Prvo službo je opravljal v Rogatcu, po treh letih se je premestil v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je služboval do leta 1920. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo in se leta 1914 poročil.

     Prva svetovna vojna mu je začasno prekinila delo. Bil je vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Ker je imel pokvarjen vid, je bil kot rezerva napoten v avstrijski Knittelfeld. Opravljal je službo ordinarija pri vojnem kuratu. Užival je v svoji prednosti, da je imel v tem kraju možnost igrati na orgle. Na svečnico leta 1920 je nastopil službo organista v fari Vojnik pri Celju in svojo službo opravljal praktično vse do svoje smrti, 28. maja 1973. Obdobje med obema vojnama je bilo zelo plodno. Poleg zavidljivega števila cerkvenih pevcev je vodil še pevsko društvo »LIRA«. Zbor je nastopal na samostojnih koncertih. Uveljavljal se je kot izvajalec in organizator odmevnih prireditev in operet, kot so »Miklova Zala«, »Kovačev študent«, »Čevljar in vrag«, »Kristusov pasijon« itd.

    Druga svetovna vojna je leta 1941 pretrgala to plodno delo. Nemci so ga aretirali med prvimi, in sicer že 20. aprila 1941 na cerkvenem pragu, ko je hitel na popoldanske večernice. Pomoč je Nemcem nudil »domači vohljač«, ki je bil nekaj časa celo cerkveni pevec … Odpeljali so ga v Stari pisker v Celje, od koder so ga po treh mesecih izpustili. Domačo hišo so Nemci zaplenili, družino pa nasilno izselili. Zatočišče in streho nad glavo je družina našla v Šempetru v Savinjski dolini pri sorodnikih. Uspelo mu je dobiti delo v Tovarni emajlirane posode v Celju, kamor se je dnevno vozil z vlakom iz Šempetra. Prav tako je še nekako vzdrževal orglarsko službo v Vojniku. S pomočjo znancev je dobil sobico v kaplaniji, kjer je ob sobotah in nedeljah orglal ter vodil zborček bivših pevcev. To skromno opremljeno sobico so oropali iz Vojnika umikajoči se Cerkezi aprila 1945. V domačo hišo v Vojnik se je družina lahko vrnila šele avgusta 1945. Tu je zopet zavzeto nadaljeval vodenje cerkvenega zbora in komponiranje. Kot uspeh mu lahko pripišemo, da so štirje njegovi pevci tvorili močno jedro celjskega »Komornega zbora« pod vodstvom prof. Egona Kuneja. Ogromno časa je posvečal razmnoževanju not – pisal jih je na posebnem papirju in razmnoževal na pripravi, imenovani šapirograf.

    Nekaj let pred smrtjo se mu je izpolnila še dolgoletna želja, da je v farni cerkvi v Vojniku lahko zaigral na nove orgle. Kupila jih je fara, ob izdatni pomoči gospe Munda iz Škofje vasi. Ustvarjalen, neutrudljiv in mnogim vzor je bil do konca svojega življenja. Njegov celotni bogati notni arhiv pa so kot donacijo iz rok sina Slavka Šoparja prejeli predstavniki njegove domače fare Vojnik.

               Dr. Slavko Šopar Celje, januar 2015

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante