Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

ŠTEFAN KUŠAR

Onesnaževalci odnosov, ne gora !

 

Če mi kdo v pogovoru omeni kardinala Stepinca, se spomnim na dva duhovnika, na katera ohranjam spoštljiv spomin. Prvi je starosta marihorskih župnikov Štefan Kušar, ki je župnikoval do smrti na Črešnjicah nad Frankolovim. Med vojno je bil eden izmed 354 duhovnikov in redovnikov, ki jih je nemški okupator izgnal iz mariborske škofije na Hrvaško. Štefan Kušar je bil nastavljen kot upravitelj župnije v župniji Gušće pri Sisku v bližini zloglasnega taborišča Jasenovac. V času delovanja so ga skupaj s sedmimi možmi že peljali v to taborišča. Po čudežu, kot je sam pripovedoval, ga je načelnik zadnji trenutek črtal s seznama in odslovil. Pozneje je izvedel, da se je to zgodilo po posredovanju nadškofa Stepinca. Ko so dohovniki mariborske škofije imeli 5. junija 2002 zahvalno romanje na Stepinčev grob v zagrebško stolnico, je bil deležen gromkega apluvza, ker je, 92-letnik, pri maši prinesel kelih zahvale Stepinčevemu nasledniku nadškofu Bozaniću.

Kot bogoslovec sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z duhovniki peljal na ekumensko romanje v Džakovo in Beograd. Med nami je bilo lepo število duhovnikov, ki so šli na to pot zato, ker so hoteli  še enkrat vsaj od daleč videti kraje, kjer so delovali med vojno. Med njimi je bil tudi Valentin Toman, starosta gorenjskih duhovnikov. Začel nam je pripovedovati, kako hudo je bilo, dokler ni zanje zastavil besede nadškof Alojzij Stepinac. Takrat jih je v svojo škofijo sprejel tudi džakovski škof. Omenil je tudi, da je bil kardinal Stepinac po materini strani slovenskega rodu. Ob vseh jubilejih (dočakal je diamantno mašo) je gospod Tine s hvaležnostjo govoril o Hratih in njihovem kardinalu Stepincu!

Podobne izkušnje v medvojnem pregnanstvu je pisalo in pripovedovalo še več drugih štajerskih in gorenjskih duhovnikov (pričevanje Valentina Benedika smo v podlistku leta 2001 objavljali tidi v Družini). Vsi so polni hvale zagrebškemu nadškofu, poznejšetmu kardinalu Alojziju Stepincu.

Taka in podobna pričevanja so bila zame dovolj, da sem se brez težav rešil vseh t.i. "režimskih zgodovinopisij", s katerimi so nam prali možgane v naših "sfrj-evskih" šolah in knjigah. Nekateri tega ne zmorejo. Z vatli, ki so jih zajeli po raznih kumrovških fakultetah, političnih in policijskih šolah, bi radi še danes zastrupljali ozračje. Ne le v Sloveniji, tudi na Hrvaškem, predvsem pa naše predvsem pa naše odnose, ki že tako po zaslugi politike niso dobri.

Izjava poslanca Guliča 10. julija letos, na katero se je odzvala Komisija Pravičnost in mir pri SŠk, pisanje ljubljanskega Dnevnilka, izjava Liberalne akademije in njenega predsednika dr.Darka Štrajna in skupine iz Planinskega društva Kranjska Gora s predsednikom Andrejem Žemvo so značilen primer sovražnega govora pa tudi "neprebavljenega odnosa" do druge svetovne vojne. Na tak odnos pri delu Slovencev sta s svojo knjigo '"Slovenija 1945", opozorila tudi Marcus Ferrar in John Corselis. Prvi pravi v pogovoru za Mladino (št. l9. 2006): "Na Slovenskem se komunizem identificira z domoljubno osvoboditvijo. In komunistično sprevračanje zgodovine je še zmeraj na delu." Prav to se kaže v izjavah vseh zgoraj naštetih. Medtem ko so na Hrvaškem znali zavzeti drugačen odnos pri obravnavanju zgodovine ter zavrgli črno-nobelo slikanje tistih časov, se pri nas to še ni končalo. Planinsko društvo in nekateri podpisniki govorijo celo "o onesnaževanju gora",!

Dejstvo je, da se je hrvaška katoliška skupnost v Sloveniji s soglasjem vodstva Cerkve na Slovenskem in v sodelovanju z dovškim župnikom odločila postaviti spominsko ploščo v kapeli na Triglavu. Kardinal Stepinac je med najsvetejšimi liki Cerkve na Hrvaškem. Ni se uklonil nobenemu totalitarnemu sistenmu, v času viharja druge svetovne vojne je reševal mnoge, posebno tudi Jude. Po vojni ni pristal na odcepitev od Rima, zato je bil na montiranem procesu obsojen. Bil je do smrti v konfinaciji. Tam ga je doletelo imenovanje za kardinala, ki mu je sledil še hujši pritisk na Cerkev, njega pa so v hišnem priporu počasi zastrupljali.

Planinsko društvo Kranjska Gora je zmotilo postavljanje plošče v njegov spomin v kapeli na Kredarici. Govorijo o onesnaženju okolja... Halo, kranjskogorski planinci!? Ali bomo morali odslej verniki spraševati člane Planinskega društva, če smemo postavljati kipe in slike po naših cerkvah in kapelih v gorah? Gospodje in gospe, Aljaž bi verjetno po vaše ne smel postaviti kapele na Kredarici in prepričan sem, če bi obveljala vaša, potem leta 1992 ne bi smeli obnoviti kapele, ki jo je v povojnem besu eden sorodnih nestrpnežev zminiral... Da bi podkrepili svojo odločenost za čiste gore, člani PD Kranjska Gora grozijo, da ne bodo več vzdrževali poti na svojih območjih. Bojijo se preimenovanja poti v "četniške, domobranske, Stalinove... ". No, nekaj poti iz polpretekle dobe že ima sorodna imena, pa se nihče ne razburja - partizanska na Šmarno goro, na primer!

Člani Liberalne akademije vidijo v postavljanju plošče kardinalu Stepincu poskus revizije zgodovine ("Sprašujemo se, če spontana odločitev nekega tujega kardinala tako daleč nazaj, da stopi na najvišji vrh Slovenije, danes slovenski Katoliški cerkvi ne služi nekim drugim natnenom: reviziji vloge Cerkve v drugi svetovni vojni in brisanju temnih madežev sodelovanja cerkvenih predstavnikov z okupatorji, kot se je zgodilo nedavno z vnovično zahtevo po rehabilitaciji ljuhljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana."). No, gospodje, nekoliko revizije zgodovine v vaših glavah vam pač ne bi škodito, saj nismo več leta 1945! Preberite si še kakšno drugo knjigo o vojni in letih Cerkve po njej.

Zakaj toliko predsodkov, zaletavih in sovražnih izjav c času, ko bolj kot kdajkoli prej potrebujemo mir, strpnosi in spoštovanje? Zagotoco strah pred resnico, ki je za tiste, ki so živeli 60 in več let v laži in utvari, boleča. Vse izhaja iz naših, slovenskih travm, ki jim vse do zdaj nismo kos. "Narod ni svoboden, če ne pozna vse resnice o sebi, ali če je ne more spoznati." Ta misel ameriškega predsednika Abrahama Lincolna velja za nas Slovence. Dokler se ne bomo znali soočiti z resnico o naši preteklosti, o zlorabi druge svetovne vojne in okupacije za revolucijo, bomo priče takim polemikam kakor ob postavitvi plošče kardinalu Stepincu. Škoda le, ker zastrupljamo odnose s sosednim narodom, s katerim nas sežejo stoletne prijateljske vezi in meje, ki niso bile začrtane s krvjo. Pritožujemo se, da nas na Hrvaškem ne marajo. Kakšen odnos imamo Slovenci do njihovih svetinj!

Cerkev takemu sejanju sovraštva ne bo podlegla. Srečanja (2004 pri Mariji Bistrici in 2005 na Brezjah), ki smo jih začeli z željo bo zbližanju in sodelovanju, so izraz tega. Zdaj nas veže še spominska plošča v kapeli na Kredarici. Vsem onesnaževalcem odnosov ponavljamo, da je njihov prostor v ropotarnici zgodovinec.

FRANCI PETRIČ

† duhovnik Štefan Kušar

*sobota 10.12.1910  †ponedeljek 19.08.2002

Laporje                      Črešnjice (bolnica Celje)

 

Spomin na † črešnjiškega duhovnika Štefana Kušarja

 

Štefan Kušar, se je rodil 10. 12. 1910 v Laporju. Mašniško posvečenje je prejel 5. 7. 1936 v Mariboru. Kot kaplan je služboval v Velenju v župniji sv. Martina 1937-1938, v Starem Trgu pri Slovenj Gradcu 1938, v Mariboru- sv. Rešnje telo 1938-1939, sv. Lovrenc na Dravskem polju 1939-1941 in 1941 Sladojevci. Župnijski upravitelj petih župnij 1941- 1946 Guše pri Livku; župnik 1946-1960 v Črešnjicah, namestnik vikarja 1953 na Frankolovem, župnik na Keblju 1960-1969 kjer se je na zdravnikov nasvet dal premestiti na lažjo župnijo bliže svojega doma, k sv. Jerneju pri Ločah od 1969 do 1978. Župnijski upravitelj v Črešnjicah 1978-1981, od 1981 dalje pa je spet župnik v Črešnjicah. Gospod Štefan Kušar je postal leta 1996 biseromašnik -  60 let duhovnik in z božjo milostjo mu je bilo dano, da je 2001 leta praznoval še 65 let mašništva - diamantno mašo.

           Najbolj pretresljiva, pa tudi lepa leta so bila, kot je sam pravil, ko je bil izgnan na Hrvaško. Nekaj časa je bil edini duhovnik na območju petih župnij. V Gušci je zelo lepo skrbel za svoje vernike, postal priljubljen in je moral na skrivaj oditi, ker bi ga drugače farani ne bili pustili domov. Domov se je napotil s kolesom in kolo kot njegovo zelo priljubljeno prevozno sredstvo je uporabljal do svoje visoke starosti. V Sloveniji je neprestano ustvarjal in najlepše njegovo vidno delo, ki mu je uspelo skupaj s farani, je ureditev cerkve in župnišča v Črešnjicah, pa še mnogo drobnih stvari, ki bodo nekoč sled nekega duhovnika, ki je ljubil svoje farane. V župniji, kjer se je rodila 27.05.1779 tudi Slomškova mati Marija Zorko, mu je dano prebivati in se posvečati tistim, ki ga potrebujejo in je bil tudi prejemnik Zlatega grba občine Vojnik.

          Med II. svetovno vojno je bil Štefan Kušar eden izmed 354 duhovnikov in redovnikov, ki jih je nemški ukopator izgnal iz mariborske škofije na Hrvaško in je bil nastavljen kot sem že dejal, kot upravnik v župniji Gušče pri Sisku, blizu zloglasnega nemškega taborišča Jesenovac. V času delovanja so ga skupaj s sedmimi možmi že peljali v to taborišče. Po čudežu, kot je sam pripovedoval, ga je načelnik zadnji trenutek črtal iz seznama in ga odslovil. Pozneje je Kušar zvedel, da se je to zgodilo po posredovanju nadškofa Stepinca.

           Ko so duhovniki mariborske škofije imeli 5. junija 2002 zahvalno romanje na Stepinčev grob v zagrebško stolnico, je bil gospod Kušar deležen ogromnega aplavza, kjer je kot 92-letnik, pri maši prinesel kelih zahvale Stepinčevemu nasledniku nadškofu Bozaniču.

          Kot takrat njegov redni ministrant sem bil večkrat pri gospodu Kušarju v župnišču. Če je bil župnik ali pri zajtrku, ali kosilu, vedno je poklical svojo kuharico, da je lahko z mano delil svoj delež. „Njegova jabolka so imela vitamine, ostala hrana pa je bila dobra za rast njegovega mladega ministranta“. Seveda me je najprej temeljito izprašal razne snovi iz mojega šolskega pouka. Pa tudi obisk več „gospodov„ mu ni delal nobenih preglavic. V zadregi je bila le njegova kuharica, ki je morala pač prinesti jedi na mizo, porazdelil pa je Kušar kar sam, pa naj je bilo še toliko nenajavljenih gostov pri kosilu. Pri Kušarju so bili namreč pogosto na obisku preprosti ljudje in siromaki, kot tudi poznani umetniki, slikarji ali restavratorji, pri katerih si je iskal nasvete glede črešnjiške cerkve in župnije.  Večkrat se je njegov pogovor z obiskovalci začel že pri kuhinjski mizi na kateri je bilo vedno kaj za pod zob. Pa tudi pri raznih obiskih pri svojih faranih na njihovem domu, je bilo za njih v njegovem žepu vedno kakšno veselo presenečenje.

          Kušar se je rad poglabljal tudi v znanstvene knjige, ki so bile tudi gradivo za njegove zanimive, pa včasih tudi za nekatere predolge pridige in v njih je našel tudi zamisli novih idej za svoje delo v župniji. Obvladal je nemščino, latinščino, grščino, pa tudi slovenska stenografija mu ni bila tuja. Bil je zelo ponosen, da je bila takrat v mariborski škofiji procentualno na prvem mestu po številu naročil verskega lista: Družina, Ognjišče in Mohorjeve knjige, ravno njegova črešnjiška župnija, za kar je imel pač on največje zasluge. Pa tudi sam je pogosto v njih sodeloval z različnimi svojimi članki.

          Zelo je čislal družine z večjim številom otrok in imel posebno veliko spoštovanje do teh mamic. Njegovo posebno skrb je posvetil starim, bolnim in umirajočim. Kljub temu, da je črešnjiška župnija hribovita, je vedno rad peš obiskoval stare in bolne na njihovem domu, jim dajal nasvete ter tudi tolažil. Umirajočim je ob vsakem času in vsakem vremenu nosil še naj bo na tako hribovit in oddaljen dom umirajočega, zakramente zadnjega maziljenja, oziroma poslednje olje. Če je bil kdo od njegovih faranov v bolnici, je bil gospod Kušar prvi, ki je kot obiskovalec stal ob njegovi postelji.

         Poiskal je strokovnjaka, ki je spet zagnal uro v zvoniku, uspelo mu je najti mojstra, ki je obnovil že zastareli meh in piščali na cerkvenih orgljah, pa tudi sam  cerkveni kor v cerkvi je kasneje dobil po njegovi zaslugi še novo obleko. Dal je raziskovati strokovnjakom stare freske v cerkvi itd. Vse to je bilo možno, ker je znal potrkati na prava vrata in na prave ljudi in sklepati in gojiti poznanstva in prijateljstva tudi preko takrat še jugoslovanske meje.

       Kot dobremu organizatorju je gospodu Kušarju uspelo, da so Črešnjice dobile telefon, asfaltno cesto in avtobusno relacijo Črešnjice-Celje. Ukvarjal se je tudi z usodo razpadajoče nekdanje črešnjiške šole, tu pa njegova zamisel ni imela pri Črešnjičanih uspeha, kar priča sedaj razpadajoča stavba (črešnjiška stara šola).

          Seveda Kušarjeve zamisli niso imele vedno pozitivnega odmeva in nekatere njegove odločitve so se tudi kasneje izkazale kot napačne. Pač tudi to se zgodi v vsakdanjem življenju.

          Ko je bil župnik Štefan Kušar še v mlajših letih, je rad organiziral tudi razne izlete in božje poti tudi s kolesi. S svojimi ministranti, ali mežnarji, klučarji ali farani, z usnjenim nahrbtnikom na hrbtu, ki je njegov vedni spremljevalec na romanjih, podi svoje kolo na čelu kolesarske kolone brez truda po ozkih in kolovitih poteh. Skromna vsebina tega njegovega „rukzaka“, ki mu ga napolni takratna njegova kuharica Lucija, vsebuje le nekaj jabolk in brevir, pa naj bo še tako dolga pot. Tudi vijugasto in strmo cesto iz Črešnjic na Frankolovo pripelje v rekordnem času in če ga vidiš na tem diru lahko samo upaš, da mu ne bo nihče pripeljal nasproti. Njegov Angelvaruh mora biti skoraj stalno v dežurstvu in dobro opravlja svojo nalogo. Seveda je v času njegove najbolj aktivne vožnje s kolesom, bila ta cesta še makadamska, kar je še povečalo nevarnost njegove „dirkalne“ vožnje.

          Ko je bil Štefan Kušar za župnika na hribovitem Keblju, je tudi on šel s časom naprej in si je kupil stari „moped“. Po njegovih besedah pa s tem prevoznim sredstvom in novo tehniko ni imel preveč sreče in je večkrat „plužil“ po cesti, pa k sreči brez kakih velikih posledic.         

          Če je črešnjiški duhovnik Štefan Kušar na enem od svojih številnih romanjih s svojimi farani, organizira zmeraj veliki avtobus in že spet vnaprej spet vroče priporoča in navdušuje ljudi za ponovno romanje, ker ve da ravno na romanjih čutijo verniki njegovo toplo očetovsko bližino in mu tako zaupajo. Rad ima na avtobusu še kakega dobrega šaljivca, ki spravlja romarje na avtobusu s svojimi smešnicami in vici v dobro voljo in jim tako dela kratek čas. V svojem organizacijskem „posluhu“ poskuša poskrbeti tudi, da se romarji dobro počutijo kot na vožnji, kot tudi na romarskem kraju. V svoji iznadljivosti in poznanstvu priskrbi svojim romarjem večkrat med vožnjo, ali na romarskem kraju samem, pri svojih številnih znancih še kako brezplačno malico za cel avtobus. Seveda ni njegovega romanja brez svete maše in spovedi na romarskem kraju- "in avtobus nazaj je bil takoj lažji".

          Leta tečejo in gospod Kušar se zanese le še na svoje noge. Peš in skoraj po sredini ceste jo maha iz Črešnjic na Frankolovo, ali v obratno smer, seveda z brevirjem v rokah, ki je njegov stalni spremljevalec. Zdaj pa zdaj prekine z branjem brevirja in njegove oči iščejo morebitno prevozno sredstvo, če bi se pripeljalo po cesti, da bi mu olajšalo pot. Seveda se vsak rad ustavi in vzame tako poznanega, spoštovanega in čislanega popotnika s sabo.

          Duhovnik Štefan Kušar, ki je glede bogoslužja, vere in življenja po veri veljal za bolj konzervativnega župnika, bi ga jaz prej imenoval za "modernega, pobožnega in zelo izobraženega duhovnika starega kova", saj je med drugimi novostmi ki jih je uvedel, bil tudi med prvimi, ki je imel pri bogoslužju ministrantke in bralke berila, nakar so se črešnjiški verniki takrat morali šele privaditi na to novost.

          Sedaj počiva na črešnjiškem pokopališču gospod župnik Štefan Kušar. Ob velikem križu na pokopališču je njegovo zadnje počivališče, ki ga krasijo vedno sveže cvetice, ki so zahvala črešnjiških faranov za njegovo delo v črešnjiški fari. Tudi na spomeniku je plošča v obliki knjige, saj knjige so ga spremljale celo življenje.       

      V 92. letu starosti in 66 let njegovega mašništva, je v ponedeljek 19. avgusta 2002 zavedno utihnil njegov posebni, pa vendar prijazni pozdrav  „Haj, haj!“

                     Njegov nekdanji ministrant, mežnar in bralec beril.

Ob blagoslovitvi orgel

 

Hvala večnemu Bogu,

naj orglje zadonijo,

ki po dolgih letih spet,

nazaj svoj glas dobijo.

 

V prvi svetovni vojni bli,

so orglje razdejali,

vse taboljše piščalke

iz njih so tu pobrali.

 

Bo skoraj pol stoletja že,

saj čas beži in teče.

Zdaj že stolpna ura tu,

je popravljena in teče.

 

Zato zahvalimo se vsi,

mi črešnjiški farani,

gospodu župniku Kušarju,

ki ste bli 38 let med nami.

 

Za vso to delo in Vaš trud,

naj Vam ljubi Bog poplača ,

in enkrat skupaj v nebesih bli,

s svojimi farani!

           Nekdanji črešnjiški ključar K.Š

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante