Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

„Narod, ki ne spoštuje svoje kulture,

je reven ne glede na miljone,

ki bi jih država namenila za to področje“

Foto: Dolfi Jakop

Slovenska beseda – kulturna in politična zmaga Slovencev

 

    Slovenska himna v izvedbi Luke Juterška. Tudi Prešernova Kam v duetu z Natalijo Podgoršek. Neobičajen pozdrav in vmesni vložki moderatorja Filipa Brezovška. Nagovor župana Braneta Petreta. Slavnostni govornik, pater Branko Cestnik. Komedijantski par s svojim »Srečnim zakonom«. Pa kljub zimskim razmeram polna dvorana obiskovalcev. Vsi ti so sestavili osrednjo občinsko prireditev v počastitev slovenskega kulturnega praznika, ki se je zgodila 5. februarja 2015 v dvorani POŠ v Novi Cerkvi.

   Branko Cestnik je v svojem razmišljanju o kulturi nekako takole strnil preteklost, sedanjost in prihodnost slovenskega naroda: 

»Za razliko od mnogih držav Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, nimamo svojih kraljev niti aleje slavnih in pomembnih prednikov, zaradi katerih bi se počutili zgodovinsko pomembne. Glede naše preteklosti, minulih bitk naših vojskovodij in političnih voditeljev se še najraje prepiramo, imamo dar prepiranja za nazaj. Vprašanje je: ali morda lahko vidimo zametke slovenske državnosti v Celjskih grofih, ki so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Toliko moči ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. So morda ti poskušali združevati Slovence, čeprav takrat še ni bilo slovenske nacionalne zavesti? Zgodovinarji si tudi niso povsem enotni, ali sploh lahko imamo za potomce Karantance. Če v želji po povečanju narodnega ponosa preveč stavimo na katere izmed teh, se lahko znajdemo v slepi ulici. Pri politikih in bojevnikih nam torej ne gre.

    Imamo pa nekaj, na kar smo ponosni. Nekaj, kar kot Celjani in Ljubljančani, levi in desni, verni in neverni praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija. To so prazniki, povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo kar tri: Prešernovega, dan Primoža Trubarja in dan reformacije. Slovenci smo skozi zgodovino preživeli zgolj zaradi ljubezni do jezika, zaradi kulture. Zgodovinar Jože Dežman pravi, da smo se izkazali za zmagovit narod in ni prav, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda postali narod s svojo državo. Gre za veliko kulturno in politično zmago, ki je nismo dobili z orožjem, pač pa z besedo. Ko torej praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo, ki se je na dolgi rok pokazala kot izrazito politična in državotvorna.

   Brez dvoma je 21. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase in življenjski slogi se bodo mešali in združevali še bolj kot doslej. Če bi npr. pogledali po tri mladeniče iz Celja, Tokia in Johannesburga, ki se odpravljajo v kino, bi opazili izrazito podobnost. Precej verjetno je, da bodo oblekli kavbojke, pred kinodvorano kupili pokovko in kokakolo in šli gledat zadnjega Hobita. V roki bodo držali pametni telefon in občasno brskali in brali sporočila. Vzorec obnašanja in kulture je torej postal isti. To je globalizacija, ki se ji ne da ubežati. Dobra je, ker povezuje svet in slaba, ker briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino ameriško globalno kulturo. Bomo kot mali narod v času globalizacije sploh lahko preživeli? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo kavbojke, pokovka in kokakola dosegle, česar niso dosegli naši sovragi, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno, recept pa je vedno isti. Nič nas ne more vreči s tečajev, niti globalizacija ne, če bomo imeli radi svoj jezik in kulturo. Če hočemo držati svojo zmagovito linijo, moramo spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.«

 

Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je torej priložnost, da vedno znova ozavestimo pomen maternega jezika in svoje kulture – temeljev slovenske države. V imenu Občine Vojnik in uredništva Ogledala vsem občanom iskreno čestitamo.

Sonja Jakop
 

PREŠERNOV DAN

8. februarja

   Danes, ko je Prešernov dan, dan našega največjega slovenskega pesnika, se posvetimo tudi mi njemu na tej internetni strani. Ne mislim pisati o njegovem življenjepisu, ampak podati samo zanimive izvlečke pisateljice Špele Zupan na „24ur com“......

    Po Dolžanovih besedah je tudi zmotno prepričanje, da je bila Prešernova največja ljubezen PRIMICEVA JULIJA, saj je bila dejansko gostilničarjeva hči DOLANČEVA ZALIKA, ki ji je posvetil dve svoji pesmi Povodni mož in Dekletom. V Povodnem možu je v originalu nastopala Zalika in se del prve kitice glasi: "Od nekdaj Ljubljanke lepe so slovele, al lepše od Zalike bilo ni nobene ..." Originalna pesem je bila objavljena v Kranjski čebelici.

    Po nekaterih pričevanjih je bil France močno zaljubljen v Zaliko. Ob prvi vrnitvi iz Dunaja mu je vračala ljubezen, ko pa se je drugič vrnil, si je že izbrala drugega. Zaradi žalosti in jeze je pozneje spremenil glavno osebo v Uršiko, ki jo je povzel iz Valvazorjeve zgodbe o Povodnem možu.

V pesmi je nalašč pustil besedno zvezo "Uršika zala", da bi se Zalika prepoznala v pesmi in videla, kaj se bo zgodilo z njo, če ne bo nehala lomiti moških src. Čakala bi jo torej tragična smrt z utopitvijo. V začetku je bil Povodni mož opozorilo le Zaliki, v modernem času pa je pesem opozorilo vsem prevzetnim ženskam, kaj se lahko zgodi z njimi, če se bodo delale norca iz "nežnih" moških src.

   Dolžan v svoji knjigi pravi, da le nepoučeni Slovenci povezujejo Prešerna z alkoholom. Že od mladosti naj bi namreč trpel za okvaro trebušne slinavke, ki je nastala kot posledica tesnega povijanja kot dojenčka v "štručko". V Prešernovih časih so namreč otroke povijali tako na tesno, da so komaj dihali. Tako so jih povijali v povprečju do devetega meseca 24 ur na dan in nato še do drugega leta čez noč. Zaradi slabe prekrvavitve in nenehnega ležanja so bile lahko posledice slabo razvita pljuča in okvara notranjih organov, predvsem trebušne slinavke. Pri večini otrok se je slinavka z leti sama od sebe pozdravila. Pri nekaterih je nastopila sladkorna bolezen, ki je takrat še niso spoznali, pri drugih, med njimi tudi pri Prešernu, pa je prišlo do trajne okvare trebušne slinavke.Iz zapisov je razvidno, da je zdravnik na Dunaju povedal Prešernu, da ima s takšnim načinom življenja - neredna in neustrezna prehrana ter telesna neaktivnost - le še tri leta življenja pred seboj. Ko ga nekateri v modernem času javno žigosajo za pijanca, mu torej delajo krivico, ker bi umrl pred 30 letom, če bi v resnici toliko pil, kot mu prisojajo, je pojasnil Dolžan.

Za pijanca so ga označile meščanske pobožne "gospe", za katerih čare je bil povsem nedovzeten. Ko je hodil na obiske k Zaliki v gostilno, so ga zaradi pogoste prisotnosti v gostilni in njegovega rahlo sovražnega odnosa do žensk, predvsem meščank, ožigosale za pijanca. Torej, če bi jim Prešeren takrat naklonil vsaj malo pozornosti, bi se o njem sedaj drugače pogovarjali.

   Že Prešernova hčerka, ERNESTINA JELOVŠEK, je v svojih spominih navedla, kako so ga krivično obsodili pijančevanja, saj je v vseh letih razmerja z njeno materjo ANO JELOVŠEK, le enkrat pogledal pregloboko v kozarec. Pa še to z razlogom. Dobil je namreč Anino sporočilo, da je dala Ernestino v rejo in da se sama odpravlja živet v Trst, kar je bilo zanj krepko preveč in tisto noč se je od žalosti napil.

    Kot odvetnik je bil izredno iznajdljiv in pogumen, so pojasnili v Gorenjskem muzeju. Po prihodu v Kranj si je pridobil zaupanje trgovcev in obrtnikov, za katere je sklepal različne pravne pogodbe in drugo. Za ljudi, ki so potrebovali njegove nasvete in usluge, je večinoma delal brezplačno. Denar mu torej ni veliko pomenil, čeprav bi lahko že v tistih časih dobro zaslužil. Tudi zato je bila njegova dediščina skromna. V oporoki je sobno opremo in posteljnino zapustil sestri KATRI, ki je v Kranju živela z njim in mu gospodinjila, otroci so dobili zlato žepno uro. Umrl je zaradi ciroze jeter. Njegove zadnje besede so bile "Vzdignite me, zadušiti me hoče ..." Nato je umrl tiho in mirno.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante