Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Podružnična cerkev sv. Trojice na GOJKI (1893 - 2018)

  Cerkev stoji na hribovitem slemenu med potokoma Jesenico in Briškim potokom. Pot k cerkvi se odcepi v Frankolovem le nekaj metrov naprej od župnijske cerkve in pelje ob Jesenici do križpotja, kjer nas smernik opozarja na božjepotno cerkev. Tisti, ki imajo namen iti z avtobusom, bodo morali naprej peš, oni z avtomobili pa se lahko pripeljejo prav do cerkve, četudi je po stari romarski navadi prava božja pot le tista, kamor se pride peš...

   Božja pot pri Sveti Trojici na Gojki ni stara. Nastala je šele sredi preteklega stoletja. Njeni začetki pa segajo v hude čase, ko so po Slovenskem strašile Napoleonove vojske in podobne nadloge. Ko je leta 1814 razpadla Ilirija, so francoski vojaki počeli vsakovrstna grozodejstva pri umikanju iz naših krajev. Nikogar ni bilo, ki bi ubranil Ijudi pred nasiljem in ropanjem. Prav razbojniško so se ti vojaki znašali nad cerkvami. Tudi v Frankolovem je bilo tako. Napoleonovi vojaki so oplenili župnišče in cerkev. Ko je župnikova gospodinja opazila, da vojaki razdirajo nabiralnik v kamnitem stebru zunaj pri glavnih cerkvenih vratih, je pohitela v cerkev, vzela iz tabernaklja monštranco, ciborij z Najsvetejšim in kelih, vse to zavila v velik predpasnik in skrivaj odnesla za župnišče. Tam je shranila vse skupaj na njivi v kopi požete pšenice. Tako so se takrat izognili najhujšega. Toda frankolovska cerkev in župnišče nista bila dovolj varna. Stala sta ob stari državni cesti, po kateri so se vedno znova valile različne tudi nevarne skupine ljudi, ki bi lahko cerkev okradle. Že takrat so mislili na to, da bi postavili cerkev na kraju, ki bi bil bolj oddaljen od prometne ceste, in tam hranili Najsvetejše. Povod za gradnjo nove cerkve je prišel po dvajsetih letih.

    Kmet Jakob Medved je v letih 1837 do 1839 vztrajno trdil, da vidi v različnih letnih časih ponoči na Gojki v vrhovih smrek bleščečo svetlobo in v tej podobo Svete Trojice ter Marijo, ki kleči pred njo. To njegovo pripovedovanje je bilo sprva deležno posmeha in nasprotovanja. Ker pa je le vztrajal in tudi po treh letih ni nehal pripovedovati, so mu Ijudje začeli verjeti. O tem je slišal tudi domači rezbar Jožef Brenko iz Loke pri Frankolovem. Jakob Medved mu je naročil, naj izrezlja podobo Svete Trojice. Obesil jo je na smreko na vrhu Gojke. Vedno več ljudi je prihajalo molit pred njo, celo tujci so želeli počastiti Sveto Trojico. Tudi takratni župnik Janez Horvat je bil naklonjen zamisli o gradnji cerkvice, saj je iz pripovedovanja Ijudi vedel za hude reči, ki so se godile v Frankolovem pred njegovim prihodom, in tudi za željo, da bi sezidali cerkev, ki bi stala proč od državne ceste. Jožef Brenko je v dogovoru z domačini naredil načrt za cerkev in leta 1841 so pričeli zidati prezbiterij in zakristijo. S pomočjo dobrotnikov iz domače in sosednjih župnij je delo napredovalo. Pravijo, da je živina z lahkoto vlekla težke vozove s kamenjem in peskom v strmi hrib. Leta 1848 so dozidali ladjo, čez štiri leta pa še oba zvonika, ki dajeta danes zunanjščini baročno podobo. Petdeset let pozneje, leta 1893, je bila cerkev posvečena.

  Cerkev ima v notranjščini preprosto rezbarsko opremo, delo domačina Brenka. Posebno lepoto ji dajejo freske Jakoba Brolla, furlanskega slikarja, ki je s freskami včasih bolj, drugič manj posrečeno okrasil marsikatero štajersko cerkev. V prezbiteriju cerkve na Gojki mu je delo dobro uspelo. Kot pove napis v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, je to delo opravil leta 1868. 

          Franci Petrič

    Samouški podobar in zidar Jožef Vrenko leta 1840 izdelal podobo Matere Božje s Sv. Trojico, ki jo je Medved obesil na hrast vrh hriba. Kmalu zatem se je pri sliki začela zbirati množica ljudi, zato so se domačini odločili sezidati poljsko kapelico. Pri tem jih je podprl tudi frankolovski župnik Janez Horvat, ki je izrazil mnenje, da bi to majhno cerkev lahko uporabljali tudi za zavetje Najsvetejšega v primerih, kakršen je bil pustošenje francoskih vojakov. Tako so leta 1841 začeli graditi kapelo, ki je bila sezidana leta 1844. Vanjo so po- stavili oltar, ki je bil blagoslovljen naslednje leto. Ker za postavitev niso imeli niti višjega cerkvenega niti posvetnega dovoljenja, so leta 1846 prosili za do- voljenje za zidavo. Ob tem so morali – kakor je bilo uzakonjeno že pod Jože- fom II. – predložiti načrt. Ker pa za obstoječi načrt niso dobili dovoljenja, so pri vojniškem zidarskem mojstru Francu Greinu st. leta 1847 naročili načrt, ki je bil odobren. Žalske oblasti so kapelo nato povzdignile v podružnično cerkev. Tako so do leta 1848 po novem načrtu prizidali obokano ladjo, do leta 1852 pa še oba zvonika. Leta 1862 je notranjščino poslikal Jakob Brollo. Leta 1869 so uredili tlak, naslednjega leta pa je cerkev dobila tudi križev pot.

   Pri gradnji so se v glavnem držali Greinovega načrta. Ladja je skoraj kvadratna, prav tak prezbiterij ima triosminski zaključek. Zvonika obdajata nekoliko izstopajočo edikulno fasado. Obrobljena sta z lizenami, zaključena s pro liranim podstrešnim zidcem in pokrita s čebulasto-laternasto streho. V osi fasade je nad portalom medaljon s posvetitvenim napisom v slovenskem jeziku (1849). Pročelje je zaključeno s trikotnim timpanonom, ki sloni na paru pilastrov. V nasprotju z načrtovanim je glavni portal preprost pravoko- ten, veliko okno nad njim pa je bolj bogato pro lirano. V notranjščini ladjo centralizirajo konkavno zaobljeni vogalni slopi, ki so členjeni z lizenami in zaključeni z venčnim zidcem. Slopi podpirajo visoko češko kapo. Pevski kor, sicer načrtovan le v prostoru med zvonikoma, s svojo ograjo dejansko sega v ladjo. Slavolok vodi v centraliziran kor, zaključen s polkrožno apsido. Prostor je obokan s češko kapo, ki sloni na slopih, členjenih z lizenami in zaključenih z ogredjem. Tako torej precej enostavna in umirjena zunanjščina skriva raz- gibano notranjščino, v kateri so za vtis centralnosti uporabljeni široki kon- kavni vogalni slopi in enotno obokanje.

             Metod Kemperl 

Sončna Gojka vabi

     Na zahvalno nedeljo, 4. novembra 2018, se je na Gojki zbralo ljudi, kot že dolgo ne. Razlog – zahvala, blagoslov in veselje ob zaključku 4-letne obnove zunanjosti cerkve svete Trojice na Gojki. Cerkvica, ki je simbol in ponos Frankolovega, sodi med mlajše cerkve, letos mineva 125 let od njene posvetitve.

          Gojška cerkev je bila nazadnje obnovljena pred več kot četrt stoletja, ko so bila zamenjana okna, kritina in prepleskana fasada. Zob časa je naredil svoje, zaradi ohranitve objekta je bila tokrat nujna temeljita obnova. Začela se je leta 2014 z urejanjem dokumentacije, v letu 2015 je bilo v celoti obnovljeno ostrešje in kritina. Ker je tako velik finančni zalogaj zahteval svoj čas za poplačilo stroškov, so se načrtovana dela lahko nadaljevala letos. V avgustu je dobila cerkev nov, sončno sijoči preplesk, restavrirana pa je bila tudi velika freska sv. Trojice na pročelju cerkve. V oktobru so uredili še odvod meteornih voda in okolico pred cerkvijo.

    Vse niti celotne obnove sta držala v rokah domači župnik, pater Branko Cestnik in najbližji cerkveni sosed, sicer pa predsednik KS Frankolovo, Dušan Horvat. Oba sta bila slišana, prvi je znal združiti in navdušiti ljudi za skupno dobro, drugi je dnevno »klical« prostovoljce in sestavljal potrebne delovne ekipe za posamezne delovne faze. Oba sta bila enotnega mnenja, da takšne pripadnosti, pozitivne energije in pripravljenosti mojstrov in vseh drugih pridnih pomočnikov in pomočnic, ki so pomagali pri obnovi cerkve in izvedbi zaključne slovesnosti, ni pričakoval nihče. Že na seznamu prostovoljcev oziroma dobrotnikov, ki so v mozaik obnovitve prispevali svoje kamenčke, jih je več kot sedemdeset. Posebna zahvala velja pleskarskim in drugim mojstrom (večinoma domačim, nekateri so prišli celo od drugod), ki so vsa strokovna dela opravili brezplačno. Da je Frankolovčanom še kako mar za ta cerkveni biser na vrhu hriba, govori dejstvo, da so se povabilu k sodelovanju nesebično odzvali tudi številni mlajši krajani.

         Letošnja zahvalna nedelja na Gojki je bila praznik hvaležnosti in zahvaljevanja ne le za letino in pridelke, ki nam jih je dala narava, temveč tudi za občestvo, ki ga v prizadevanjih za skupno dobro združuje ta priljubljeni božji hram, ki vabi k sebi ljudi od blizu in daleč.

        Tekst: Sonja Jakop

           Foto: Ervin Matevžič

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante