Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

STARE SKLJUČENE KOSTI  (Iz Župnijskega pisma Črešnjice)

 

Živel je starejši invaliden mož, ki so mu v sosesčini dali vzdevek "Sključena kost". Mirka, voditelja te skupine je močno skrbelo, ko je videl moža prihajati proti njihovi hiši, pred katero se je igral s svojimi prijatelji. Svojo zadrego je poskušal zakriti s klicem:"Stara sključena

kost, misliš, da se te bojim, če boš povedal moji mami?"

          Mož je Mirka žalostno pogledal, ko je šel mimo skupine dečkov in rekel: "Ne bi mi dejal tega vzevka, če bi vedel vzrok moje sključenosti". Nadaljeval je pot po ulici v smeri Mirkovega doma, kjer ga je dečkova mama prijazno sprejela. V hišo je poklicala še svojega sina. Ko je šla mama kuhat kavo, se je invalid obrnil k Mirku in mu povedal svojo življensko zgodbo.

          "Pred leti, zgodaj spomladi je šla neka mlada mamica na sprehod po poti vzdolž reke. Da bi utrgala cvetico, je samo za trenutek izpustila voziček iz rok. Naenkrat je ta začel teči po bregu navzdol. Preden je uspela priti do njega in ga ustaviti, je bil že v vodi. Jaz sem sedel nedaleč proč, ko sem zaslišal njen krik. Vrgel sem se v reko. Zelo sem se trudil in končno mi je uspelo prinesti otroka živega iz reke. Odšel sem, ne da bi se predstavil. Voda v reki je bila še zelo mrzla in to je poslabšalo moj revmatizem. Deset let je od tega in sedaj s težavo šepam okrog.

          Pa še to bi rad povedal. Mirko:tisti otrok si bil ti". Mirko je od sramu sklonil glavo in se zjokal. "Hvala, ker ste me rešili! Ali mi boste lahko odpustili, da sem vas tako grdo zmerjal? Nisem vedel kdo ste."

ŽUPNIK IN ČEVLJAR

 

V župnijo je prišel novi župnik. Da bi jo čim bolje spoznal, se je odpravil po svoji novi župniji in ena njegovih postaj je bila čevljarska delavnica.

          Župnik se je zapletel s čevljarjem v pogovor in v pogovoru od časa do časa uporabljal vzvišen teološko zapleten jezik. Čevljar je odgovarjal in v pogovorih pokazal izredno dobro razumevanje in globoko duhovno zrelost, kar je župnika zelo presenetilo. "Vi nebi smeli izdelovati čevljev," je naposled dejal župnik, "Človek, ki tako dobro razume, ter tako jasno govori o tako vzvišenih stvareh, ne bi smel opravljati tako vsakdanjega in posvetnega dela."

          Čevljar je brž odgovoril:"Gospod bolje, da ne govorite tako." "Kako?" se je začudil župnik. "Tako, da opravljam vsakdanje in posvetno delo," je vznemirjeno dejal krojač, ter nadaljeval:"Vidite tisti par čevljev na polici? Tisto otroško obuvalo sem naredil za sina vdove, žene pokojnega Novaka, ki je lani umrl. Da preživi sebe in sina, mora uboga žena garati od zore do mraka. Napovedano je bilo poslabšanje vremena in slišal sem, kako mi je Gospod rekel: "Ali nebi naredil ubogemu vdovnemu sinu par čevljev, da se nebi prehladil in bolan obležal? Odgovoril sem:Seveda Gospod."

          Pogledal je župnika in še dodal:"Gospod vi pridigate tako, kakor od vas Bog pričakuje, vsaj tako mislim. In jaz sem naredil otroku čevlje kakor je Bog pričakoval. Ko bo prišel dan poslednje sodbe, bo Gospodar rekel vam in meni enako:"Prav, dobri in zvesti služabnik."

ZADNJI OBISK

 

Nikolaj je bil ruski politični zapornik v času Stalinove strahovlade. Bil je globoko veren kristjan. Skupaj s tisoči, pravzaprav miljoni svojih rojakov je bil poslan v enega številnih taborišč. Toda Nikolaj ni bil med tistimi srečneži, ki bi ga dali v izjemno težko sibirsko taborišče, kjer je bila sicer

v izredno težkih okolščinah-vsaj kakšna možnost, da preživi.

          Ne, Nikolaj je bil obsojen na smrt. Začasno so ga premistili v taborišče, na enem od severnih otokov. Kmalu potem, ko je prišel tja, ga je uprava obvestila, da bo usmrčen v petek. Toda na vse zgodaj zjutraj ga je popolnoma nepričakovano obiskala žena. Vodstvo taborišča je prosil, naj preložijo njegovo usmrtitev na ponedeljek in tako ne pokvarijo njemu tako dragega obiska:"Saj me lahko ustrelite v ponedeljek", jih je prosil. Ugodili so njegovi prošnji, kar kaže, da so bili med pazniki ljudje, ki so ohranili človečnost.

          Nikolaj se je takoj odločil, da svoji ljubljeni ženi ne bo o bližnji smrti spregovoril niti besede. Nič, čisto nič ne sme pokvariti zadnjega konca tedna, ki ga bosta preživela skupaj. Toda kaj takega je laže reči kot izpolniti. Ves čas obiska je pred ženo skrival, da bo usmrčen. Paziti je moral na vsako besedo, ki jo je izrekel pred ženo in vsak svoj odziv pred njo.

          Takoj ko je čoln, v katerem se je odpeljala žena, zapustil otok, je Nikolaj dejal paznikom:" Lahko me takoj ustrelite. Pripravljen sem." Pazniki so bili presenečeni nad njegovo mirnostjo, pravzaprav ravnodušnostjo, kot so oni mislili in so nad njegovimi besedami  osupnili. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Spustili so se v pogovor z njim. Vprašali so ga:"Kako moreš biti tako miren in kako ti more biti tako vseeno, kdaj boš umrl?"

          Nikolaj je odgovoril:"Ni mi vseeno, kdaj bom umrl. Kot vsak človek, tudi jaz ljubim življenje in bi rad živel. Toda če bi zato, da bi živel moral zavreči vero v Kristusa in vse, kar mi je zaradi njega sveto, potem raje izberem smrt. Predvsem na smrt ne gledam kot na konec vsega. Zame je smrt vrata v resnično življenje, v tisto življenje, ki ga je Kristus obljubil tistim, ki verujejo vanj in gredo po poti, ki jo je on začrtal!

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante