Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Anekdote iz različnih virov

ŽITO SKRBI

 

Dva brata sta delala skupaj na kmetiji. Eden je bil oženjen in je imel veliko družino, drugi pa je bil samski. Brata sta si delila pridelke in dobiček.

       Nekega dne pa si je samski brat dejal: "Ni prav, da vse, tudi dobiček, deliva na pol. Jaz sem sam in potrebujem manj."  Zato si je vsako noč natovoril vrečo žita in ga odnesel iz svoje hiše čez dvorišče v bratovo kaščo.

        Skoraj istočasno je poročeni brat razmišljal: "Ni pravično, da z bratom deliva pridelke in dobiček na pol. Jaz sem poročen in zame skrbi moja žena, v prihodnosti, pa bodo skrbeli zame moji otroci. Brat pa nima nikogar, ki bi v prihodnosti skrbel za njega." Zato si je vsako noč natovoril vrečo žita in ga je iz svoje hiše odnesel čez dvorišče v bratovo kaščo.

        Po dolgih letih, brata nista mogla razumeti, da se njuna zaloga žita ni zmanjšala. Neko noč pa sta v temi trčila drug na drugega. Odkrila sta, zakaj se zaloga žita ni zmanjšala. Odložila sta vsak svojo vrečo in se objela, srečna zaradi medsebojne nesebične in darujoče se ljubezni.

 

PRISTOPITI-SODELOVATI

 

   Nekdo je prišel k župniku in mu dejal, da bi se rad vklljučil v župnijo. Toda pripomnil je, da ne misli vsako nedeljo iti k maši, brati Sveto pismo, sodelovati v cerkvi kot pevec ali bralec, se vključiti v župnijski karitas in pomagati bolnim in ostarelim. Prav tako se ne more obvezati, da bi svoje otroke redno pošiljal

k verouku.

    Župnik mu je dejal, da je sicer vesel njegove odločitve, da se želi vključiti v župnijo, a je dodal, da je župnija, v katero se on želi vključiti, na drugem koncu mesta.

   Ko je mož prišel na naslov, ki mu ga je župnik dal, se je znašel pred zapuščeno cerkvijo in pred praznim župniščem, ter razpadajočimi veroučnimi prostori.

NAJVEČJA DRAGOCENOST

 

      V nemškem mestu Weinsberg obiskovalcu radi pokažejo grič, na katerem stoji trdnjava in povedo z njo anekdoto iz 15. stoletja.

        V vitežkih časih so se okrog mesta utaborile sovražne čete.

Njihov poveljnik je poslal v utrdbo, kamor so se zatekli meščani

sporočilo, da bo pred odločilno bitko dovolil oditi ženam in otrokom.

  Po nadaljnih pogajanjih je poveljnik dal častno besedo in zastavil svojo viteško čast, da bo ženam dovolil vzeti s seboj najdragocenejši

zaklad, vendar le, če ga bodo zmogle same odnesti iz utrdbe.

  Lahko si predstavljamo vojskovodjevo presenečenje, ko so žene začele prihajati iz trdnjave in je vsaka na hrbtu nesla svojega moža.

                                             (Iz Župnijskega pisma Črešnjice)

 

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante