Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

V tej deželi se cedi pravi med

Zavetnik čebel, čebelarjev in voskarjev, sv. Ambrož, goduje 7. decembra. Ni naključje, da so ga na njegov god vojniški čebelarji in gostje letos že tretjič zapored pri čebelarski maši na Frankolovem prosili za zdravje svojih brenčečih ljubljenk.

     Pater B. Cestnik je ob tej priložnosti povzel vlogo čebele od pradavnine do danes. Po svetopisemskem izročilu je med znak božje dobrote in sladkobe. Po zaslugi čebel smo ljudje najprej spoznali sladkobo (veliko prej kot sladkor), ki so jo marljive žival'ce »nabrale« v naravi in jo dale človeku. Že v antičnih kulturah so ljudje razumeli čebele kot večne, svete živali. Ko Sveto pismo govori o najodličnejših plodovih narave, je eden prvih med, tako sladek in zdrav. Vonj po medu ima tudi mana, nebeška hrana. Poznamo rek o obljubljeni deželi – to je dežela, kjer se cedita med in mleko. Pa danes? Z varovanjem teh žuželk čebelarji opravljajo svoje čudovito poslanstvo, zaradi vse manj zdravega okolja pa so postavljeni pred vse večje izzive. In vojniški čebelarji ta posel nedvomno dobro obvladujejo. Čebelarsko društvo Vojnik že 70 let piše uspešno čebelarsko zgodbo, za kar so bili v letu 2017 nagrajeni s srebrnim občinskim grbom.

      Sicer čebelarji v mesecu decembru ne posegajo v čebelje panje, zato pa bolj krepijo društvene dejavnosti, ocenjujejo minulo sezono in se pripravljajo že na naslednjo. Po izjavi predsednika vojniških čebelarjev, Petra Babnika, je bila minula letina podpovprečna po količini in nadpovprečna po kakovosti pridelanega medu. Letošnje vreme je bilo izrazito nenaklonjeno čebelarjenju, so pa vojniški čebelarji zadovoljni, ker je javnost na njihovem območju vse bolj osveščena glede skrbi za zdravo čebeljo pašo. To pa je prvi pogoj, da se bo v vojniški deželi še naprej cedil res dober med. Praznovanje so po maši nadaljevali pri sosednjem Turistu in se kot vedno razšli s čebelarskim pozdravom: »NAJ MEDI!«

 

Tekst: Sonja Jakop

Foto: Martin Goleš

Branko Cestnik je diplomiral iz teologije in pripada misijonarskemu redu klaretincev. V Rimu je študiral filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo. Najbolj se je poglabljal v vprašanja umetnosti, medijev in vere.

Opolnomočenje pomeni,

da se zavedamo svoje družbene moči

in jo začnemo uporabljati.

Pater Branko Cestnik

 

Opolnomočenje namesto brezbrižnosti

 

  Menda Slovenci na avtobusu ali v čakalnici najlažje drug z drugim navežemo stike z jamranjem. Ali jamramo o vremenu, ali o previsokih cenah tega in onega, ali o »pokvarjenih« politikih in tajkunih. Jamranje postane nacionalni šport v zaostrenih razmerah, kot so gospodarska kriza, politična nestabilnost, begunska kriza. Ko jamramo, se pomirimo in z drugimi intimno zvežemo v skupnost – grenko-sladko skupnost jamrajočih.

   Pred desetletjem so ankete med mladimi pokazale, da so vse bolj optimistični, a obenem vse bolj družbeno apatični. Gospodarska rast je bila visoka, dobro jim je šlo, zakaj ne bi bili optimistični? Tudi to, da jih družbene zadeve (politika, gospodarstvo, kultura, mediji, civilna družba, društva ipd.) niso zanimale, je do neke mere razumljivo. Ko je hladilnik poln in v kinu vsak teden nov film, zakaj bi »komplicirali« z družbenimi razpravami? »Smisel življenja je ležanje na plaži,« so si radi zapeli takrat.

   A zakonitosti na tem področju so železne. Če te družbene zadeve ne zanimajo, te čaka kazen. Enako kot takrat, ko te »ne zanima« vrt ob tvoji hiši, potem pa se čudiš, da je na njem zraslo bore malo. Nastopila je gospodarska kriza in zdaj se vsi čudimo, kolika je naša nesreča. Zatekamo se v jamranje in podlegamo histeričnemu iskanju grešnega kozla. Jamramo na veliko, grešnih kozlov smo nekaj našli, toda rešitve ni in ni.      Najprej si moramo izprašati vest. Ali ni naše nezanimanje za družbeno življenje pripomoglo, da smo tam, kjer smo? Ali ne drži tisti, ki mu je »vseeno«, ker ima poln trebuh, vreče onemu, ki v času blagostanja krade za svoj žep? Lopovi in koruptivneži so namreč najbolj veseli, če ljudje niso pozorni na družbene procese v ozadju. Če hočemo poslabšati stanje v družbi, nam ni treba biti hudobni. Dovolj je, da smo apatični (površni, leni in brezbrižni). Naša apatičnost daje prostor onim, ki pa so res hudobni in grabežljivi. Ko ugotovimo svojo sokrivdo za dano stanje, je na vrsti naša prebuja. Zbuditi se moramo, se ozavestiti dogajanja, se družbeno opolnomočiti. Opolnomočenje pomeni, da se zavedamo svoje družbene moči in jo začnemo uporabljati. Kako?

   Ena pot je gotovo standardna pot politike – pot političnih strank. Nekateri gredo po njej in poskušajo na ta način ozdraviti deželo. Druga pot je tej enakovredna, če ne celo bolj pomembna. To je pot civilnodružbenega življenja v svojem kraju. Po načelu »misli globalno – deluj lokalno« lahko začneš svojo neposredno okolico spreminjati na bolje. To lahko storiš bodisi preko lokalnih društev, bodisi v prostovoljnih akcijah, bodisi tako, da si enostavno »na sceni« in »zraven«, ko se v kraju kaj dogaja.

  Zakaj je ta pot morda bolj pomembna od strankarskega aktivizma? Zato, ker zdravi družbo od spodaj in jo zdravi zares. Predvsem pa nas odvadi družbeno najbol nekoristnega početja – jamranja.

 

           Tekst: Branko Cestnik

PONOSNI PREJEMNIK ZLATEGA VOJNIŠKEGA GRBA 2014 JE POSTAL PATER BRANKO CESTNIK

 

    Zlati vojniški grb je za vso vloženo energijo, znanje in trud zaradi plemenitih in splošno koristnih dobrih del, poslanstva za župnijo, kraj in občino prejel pater Branko Cestnik, ki je naš občan že dobro desetletje.

    Pot njegovega šolanja in delovanja ga je z rodnega Ptuja skozi Maribor, Rim, Madrid in Milano pripeljala nazaj v Slovenijo in leta 2003 na Frankolovo, ko je kot župnik prevzel župniji Frankolovo in Črešnjice. Poleg njegovega osnovnega poslanstva je v tem času vložil ogromno energije v delo na pastoralno-vzgojnem področju, zlasti na področju mladinske animacije. Kot župnik uspešno sodeluje z društvi, šolo in drugimi organizacijami v kraju. Je vzoren primer sodelovanja cerkvenih in političnih oblasti v krajevni skupnosti in občini. Frankolovo so pod njegovo taktirko posebej zaznamovale gradnje in prenove vseh cerkvenih objektov, pater je bil namreč oče in vodja stoletnih obnov.

   Je teolog širokega formata, ki s svojim znanjem, pridobljenim tudi v tujini, in izkušnjami ter stalnim spremljanjem razvoja verskih in družbeno-političnih trendov v svetu vidi in zna pristopiti k najbolj občutljivim temam verskega in družbeno-političnega življenja.

   Je pravi župnik za današnji čas, ki spodbuja in povezuje ter s pravo mero kritičnosti obravnava teme, ki se v Sloveniji ne odpirajo dovolj. Številne in zelo odgovorne naloge opravlja tudi v slovenski Cerkvi. Kot izredno zaželen predavatelj deluje po vsej Sloveniji in zamejstvu, tako s svojim neposrednim delovanjem daje še večjo prepoznavnost našemu kraju in občini.

     Ob izteku osrednje prireditve so se svetnice in svetniki občinskega sveta občine Vojnik v mandatu 2010–2014 županu Podergajsu z nagovorom podžupana Branka Petreta zahvalili za 20-letno uspešno in požrtvovalno delo.

 

      Tjaša Podergajs

Foto: Matjaž Jambriško

                                          

                                Glasilo Občine Vojnik

                                Ogledalo št.103, december 2014

Pater Branko Cestnik: V Italiji sem se vzgajal v

zelo širokem, odprtem duhu

   Klaretinec pater Branko Cestnik je naš občan dobro desetletje. Pot njegovega šolanja in delovanja ga je z rodnega Ptuja skozi Maribor, Rim, Madrid in Milano pripeljala nazaj v Slovenijo in leta 2003 na Frankolovo, ko je kot župnik prevzel župniji Frankolovo in Črešnjice. Kot izredno ustvarjalen in uspešen občan je letos prejel najvišje priznanje občine Vojnik, zlati vojniški grb, saj je poleg dušno pastirskega poslanstva in temeljite obnove vseh cerkvenih objektov na Frankolovem ogromno svoje energije vložil v delo z mladimi, rezultati njegovega dela so vidni še na mnogih drugih področjih. Občanom in širši javnosti je dobro poznan tudi po najrazličnejših medijih, v katerih se redno pojavlja kot pisec, komentator in kolumnist.

 

Predpostavljam, da vas občani Vojnika kar dobro poznajo. Nam lahko še malce predstavite svojo mladost?

    Izhajam iz kmečke družine iz Hajdine pri Ptuju, moje otroštvo je zaznamovalo kmečko življenje, očeta sem izgubil pri 10 letih, ubila ga je strela. Srednješolska leta so bila kar viharna. Najprej sem hodil na vojaško gimnazijo v Ljubljani, kjer so me po letu in pol izključili (bil sem »žleht«), potem sem se prepisal na ptujsko gimnazijo. Tudi te nisem končal, ker sem imel s šolo in ona z mano težave, bolj disciplinske kot učne. Vmes sem fizično delal v tovarni opeke in popravljal zamrzovalne skrinje pri enem podjetniku. Praktično sem bil ves ta čas v nekem intenzivnem duhovnem iskanju, ki se je zaključilo tako, da sem se kasneje vrnil v cerkev za razliko od mnogih vrstnikov, ki so jo po birmi zapustili. V meni je dolgo, 3 do 4 leta, zorela želja po duhovniškem poklicu, leta 1987 sem stopil h klaretincem in šel študirat v Rim.

 

V Sloveniji je le za vzorec redovnikov iz reda sv. Antona Marije Clareta. Zakaj ste izbrali ravno to misijonsko družbo?

    Ko sem iskal, kje bi postal duhovnik, sem imel v mislih le, da moram postati redovnik. Škofijsko duhovništvo me ni nagovarjalo, čeprav sem imel zelo dobre izkušnje z domačim župnikom. Privlačili so me manjši, apostolski redovi (lazaristi, jezuiti, klaretinci), ne pa velike »božje kasarne«. V času iskanja sem pogosto zahajal v Kartuzijo Pleterje in tam duhovno spoznaval molitveno življenje. To obdobje mi je dalo veliko, in ker sem poznal že enega patra klaretinca, je odločitev padla. V Sloveniji ta red ni imel študentov, zato sem moral na študij v Rim. Novo mašo sem pel leta 1995, dve leti kasneje sem magistriral iz mladinske pastorale. Že pred zaključkom magisterija sem služboval v Milanu, kjer sem bil eno leto kaplan. Delal sem na zelo urejeni, napredni župniji, v bistvu je bila ideal župnije za današnji čas.

 

Je bila vrnitev v Slovenijo vaša želja? Kaj ste počeli, preden ste prišli na Frankolovo?

   Iz Milana sem prišel v Maribor in na povabilo mariborskega škofa prevzel mladinsko pastoralo na škofijski ravni. To je bila zahtevna služba, z mladimi sem delal 5 let brez predaha, istočasno sem bil duhovni pomočnik v Kamnici. To je bilo fizično zelo naporno, vendar izredno lepo obdobje, ki me je preželo z mladinskostjo, posluhom za mlade, za otroke. Ko sem se s škofom dogovarjal za župnijo, so mi predstojniki v Nemčiji naročili, da ne smem prevzeti župnije v slabem materialnem stanju, ker je klaretinski red v Sloveniji že veliko vložil v obnovo enega župnišča. To sem škofu povedal, ponudil mi je štiri župnije in s p. Martinom sva si jih že malo ogledala, potem pa se je škof iznenada odločil in mi kar po telefonu sporočil: »Na Frankolovo gresta, dva sta, še Črešnjice bosta zraven vzela.« Čeprav sem vedel, da je bila to, kar se materialnih pogojev tiče, najslabša med ponujenimi možnostmi, sem brez oporekanja rekel 'da', pogovor je trajal manj kot minuto. Razmišljal sem tako, da moram pri svojih 38 letih, na višku življenjskih moči izzive zagrabiti, ne pa se jim izmikati, in tega 'da' mi ni bilo nikoli žal.

 

Po desetletju gradenj in obnov danes center Frankolovega krasijo obnovljeni cerkveni objekti in okolica. Kakšen je ključ do tega uspeha?

   Gradnja je pomembno delo za kraj, vsi se boljše počutimo, če imamo lepe stavbe. Tudi sam sem ponosen na to, kar smo naredili, ni mi žal ur, dni in let za te napore. To, kar bi naj bila najbolj imenitna točka v vasi (cerkev in okolica), je bilo zelo zapuščeno in tudi ljudje so komaj čakali, da bi začeli s prepotrebno obnovo. Tako stanje je v vseh nas vzbudilo močno motivacijo za akcije, ki smo jih potem nizali eno za drugo. Tudi v Črešnjicah smo delali, vendar tam ni bilo tolikšnih potreb po obnovi. V udarniški akciji smo s farani sami menjali streho na župnišču, sicer pa so posamezni mojstri izvajali bolj specialna dela.

 

Kako ste pritegnili k sodelovanju ljudi?

   Odgovornost za lepo urejen kraj in močno pričakovanje sta takrat zelo zajela ljudi. Nikoli jim nisem ukazoval, naj delajo, ampak delajmo. Sam sem bil prisoten v vseh akcijah in delal razna fizična dela. To ljudi dodatno motivira, če vidijo, da župnik fizično dela. Tudi zaupanje glede denarja je zelo pomembno in je trajalo ves čas, kar sem bil župnik. Če je zaupanje, so tudi sredstva. Nikoli nisem delal pridigarskih zgodb iz nabirk in denarja. Ljudje so racionalni, sami vidijo potrebe in jim tega ni treba vbijati v glavo. Ta mehki pristop se je izkazal za pravilnega in se je tudi obrestoval. Sam na vse gradbene zadeve gledam kot na stvari, ki gradijo objekt in skupnost. Sodelovali so vsi, čeprav nekateri nikoli ne pridejo v cerkev. Če si ljudje zaupajo, je to evangelijska vrednota, to so dobre stvari, ki so Bogu všeč.

 

Z vašim prihodom je župnija vsestransko zaživela, znali ste pritegniti tudi mladino, zlasti k skavtom.

   Primarni cilj je bil, da bogoslužje postane naša skupna skrb, ne župnikova, drugi pa, da se pri verouku ustvari takšno vzdušje, da bi otroci radi prihajali – danes smo ena redkih župnij, kjer večina otrok še hodi k verouku. Na dekanijski ravni smo začeli s skavtsko dejavnostjo in danes imamo stabilno in eno večjih skavtskih skupin v Sloveniji. Sam sem kot skavt začel v Italiji, brez prekinitve pa nadaljujem v slovenskem prostoru. Od leta 2001 vsako leto vodim izobraževanja za skavtske voditelje na državni ravni. To so obsežni in zahtevni projekti s študenti. Zame je to delo tako pomembno, da sem si zadal zaobljubo, da bom sodeloval, dokler bom mogel. Preko skavtov sem se naučil, da župnija ni moja meja, da bi se vanjo zaprl. Je pa delo z mladimi zelo naporno, vedno manj so pripravni za prostovoljstvo. Pri otrocih teh težav ni, problem nastane v srednji šoli, ko se 'izgubijo', težko se zavežejo kaki dejavnosti za dlje časa. Skavtstvo je za voditelja zelo zahtevno vzgojno delo, to ni žuriranje. Voditelji morajo veliko delati na sebi, da skrbijo za moralno podobo samega sebe, da obvladajo skavtske veščine in jih potem znajo prenašati na mlajše. Med novostmi iz tega obdobja so tudi 3 zakonske skupine, ki se dobivajo na Frankolovem, ljudje prihajajo iz različnih župnij in dekanij. Pri njih imam sicer vlogo duhovnega asistenta, mi pa pomenijo pridobitev za mojo osebno rast. Šele v teh skupinah sem se začel srečevati s svojimi vrstniki, saj sem bil prej ves čas orientiran na delo z mladimi.

 

Vaše pridige in nagovori so sprejemljivi za vse, ne glede na versko prepričanje.

  Zelo težko je postaviti mejo med verujočim in neverujočim. Tudi nevernik je dober človek, če sledi nečemu dobremu. Tudi ne priznavam meje nedeljnik – nenedeljnik. Seveda mi je žal, da ljudje ne pridejo k maši, ampak zato jih nimam za kristjane št. 2. Ljudje čutijo, da nisem tisti pridigar, ki rohni in išče napake. Saj govorim tudi o njih. Po prihodu iz Italije sem spoznal, da je v Sloveniji preveč moralističnega in očitajočega pridiganja. Ta zvrst očitanja je včasih potrebna, ne more pa biti glavna v pridigi. Glavna je razlaga evangelija.

 

Vaše delo je odmevno tudi izven občine. Vabijo vas na različne konce Slovenije in še onkraj njenih meja. Kot zelo zaželen pridigar, predavatelj in pisec znate pristopiti tudi k najbolj občutljivim temam verskega in družbeno-političnega življenja, drznete si govoriti celo o ranah Cerkve. Od kod črpate te močne misli, prodorne besede?

     Že kot otrok sem rad premišljeval, analiziral, bral. V Italiji sem se vzgajal v zelo širokem, odprtem duhu. Tam sem spoznal, kaj je demokracija, brali smo več vrst časopisov in videli, kaj pišejo eni, kaj drugi. Tam sem tudi spoznal, kaj je notranji pluralizem v Cerkvi, ki ga v Sloveniji komaj čutimo, to se pri nas še skriva. Ljudje imamo različna mnenja, tudi o Cerkvi, mediji pa bi jih morali izzvati, da se o njih govori. To, da se v slovenskem katoliškem prostoru o enih stvareh ne sme govoriti ali pa se govori na neki pričakovan način, ni dobro in mi je vedno šlo na živce. Res so moja predavanja in članki včasih nekoliko provokativni, malo drugačni, a odprti. Seveda moraš imeti pri tem delu vedno malo avtocenzure, da ne izrekaš sodb, če ne poznaš dejstev, in paziš, da greš na dogodek ali na dejanje, ne pa na osebo. Izredno pomembno je, da dosti bereš, slediš novostim in si aktualen. Da vzameš v roke tudi kakšno klasično delo, ki ti vedno lahko kaj pove. Zdaj ko sem po dveh letih spet župnik, bo predavanj manj, kot jih je bilo prejšnje leto, ko sem bil prost teh obveznosti. Že nekaj časa pišem spletni dnevnik (blog), ki ga povzemajo tudi drugi portali, in tako sem redno prisoten v medijskem prostoru. Splet je zanimiv, ker ima v primerjavi s časopisi veliko večji odziv in možnost anonimnega komentiranja člankov. Zato sem večkrat tudi tarča kakšnih besednih napadov, ampak to prejmeš, ker so takšna pravila igre.

 

Od kod črpate energijo, da zmorete usklajevati toliko aktivnosti?

   Župnija ni prevelika in mi dopušča več manevrskega prostora še za kaj drugega. Župnije nisem nikoli dojemal kot svojega bunkerja, kamor se skriješ pred drugimi stvarmi. Že kot mariborski študentski duhovnik sem bil avtomatično vezan na slovensko pastoralno sceno in na več obveznosti v Ljubljani. Ko sem prišel na Frankolovo, s tem nisem prenehal. Sem, hvala Bogu, zdrav. Je pa potrebna neka disciplina, da je urnik uravnovešen, da imaš telesno, duhovno in psihično vsega v pravi dozi. Zdi se mi, da bi se mi vse podrlo, če bi mi ena teh stvari zmanjkala, npr. če ne bi bilo duhovnega življenja ali mojih sprehodov v hribe, če ne bi bilo zdravega psihičnega stanja, odnosov z ljudmi, prijateljevanja. Vsega mora biti v pravem razmerju, tudi počitka. Težava je dopust, ker je duhovnikov vedno manj in je težko najti zamenjavo. Ni dobro, da ne greš na dopust, in v tem smislu mi je po teh letih intenzivnega dela sobotno leto, ki sem ga preživel v Madridu, zelo koristilo. Sicer je že škof Kramberger rekel, da ni noben greh, če ni maše takrat, ko je duhovnik na dopustu.

 

Nameravate v prihodnosti napisati kakšno knjigo?

   Ena založba me k temu nagovarja. Imam že dobre nastavke in material, ampak bi potreboval še eno leto Madrida, da bi se študijsko okrepil pri določenih vprašanjih. Zlasti me zanima usoda in prihodnost krščanstva v Sloveniji in Evropi. Nameravam govoriti o stvareh, ki so aktualne, sveže in jih je treba povedati. Bom videl, potrebujem en umirjen kos časa, da »padem not«. Želim pisati v poljudnem slogu, ne v akademskem, da bi bila knjiga tudi po besedni liniji prijetna za branje.

 

Ste najmlajši zlati občinski nagrajenec. Kaj vam pomeni to žlahtno priznanje?

   Zelo sem bil presenečen, ker tukaj živim šele dobro desetletje. Ko so mi razložili, zakaj, sem se zavedel, da je bilo to 10 udarnih let, ko se je v našem kraju res veliko spremenilo in sem bil nekakšen protagonist teh sprememb. Na to sem ponosen. Je zadoščenje predvsem zato, ker 8 let nisem bil na dopustu. Saj sem šel kam z mladimi, ampak nikoli brez odgovornosti zanje. S tega vidika je grb zadoščenje za precejšnje odrekanje, pa tudi zavezanost za naprej. Ker sem edini, še ne 50-letni nagrajenec, se bo treba v naslednjih letih še izkazati. V prihodnosti ne bo gradnje zidov, bolj bomo gradili medsebojne odnose, občestva, moralno in duhovno življenje. 

                    Sonja Jakop

                                                                          Iz MojaObčina.si Vojnik

ZLATI VOJNIŠKI GRB

Prejemnik pater Branko Cestnik, Frankolovo, za večletno uspešno povezovalno, investicijsko in pastoralno delo v župniji Frankolovo ter odlično sodelovanje s krajem, društvi in Občino Vojnik. S svojimi besedami je poznan v širšem slovenskem prostoru in tujini.

Ob prejemu zlatega grba občine Vojnik

Jurij Vovk 14.10.2014

PATER BRANKO CESTNIK župnik na Frankolovem

Spoštovani soprejetniki občinskih priznanj in grbov; spoštovani občani in občanke občine Vojnik; spoštovani g. župan, g. podžupan in g. celjski škof! Da je »življenje ječa, čas v nji rabelj hudi«, poje Prešeren. Za prvo mislim, da ne velja. Življenje ni ječa. Če pa je ječa, je to čudne sorte ječa, saj se v njej hočemo vsi gnesti in v njej čim dalj časa drug ob drugem nagneteni ostati.

        Bolj mi je blizu tisto drugo, kar zapiše pesnik: namreč, da je čas rabelj hudi. Malo se obrneš in že ni več mladosti, spet malo in že so tu sivi lasje. Čas je res rabelj, ki neusmiljeno opravi z vsakim enako. S tisto svojo težko sekiro vsakemu enako odseka minuto, uro in dan.

        Kaj nam je potemtakem storiti? Nekdo se bo brž zaprl v svoj mali svet in se posvetil zgolj svojemu malemu in velikemu imetju in ugodju. Prepričan pač, da mu je tako najbolje porabiti čas. Vendar kmalu bo vstopil v začarani krog. Rabelj hudi mu bo odšteval minute, ure in dan, on pa bo kot v paniki hotel imeti več in več. Kajti tisto, kar bo imel, bo sproti izgubljalo vsebino in čar.

         Boljša je druga pot. Časa je res malo, zato dvignimo glave in se potrudimo za skupno dobro. Naredimo v tem času čim več dobrega za čim več ljudi. To je pot odgovornosti za druge. In najlepše, kar se ti na tej poti more zgoditi, je, ko te prevzame spoznanje, da čas ni rabelj hudi; obratno: čas je dar. Minute, ure in dnevi se ne odštevajo, pač pa seštevajo v nekaj lepega, v veličastno zgodbo, ki je namesto tebe nihče drug ne bi mogel živeti. Postaneš hvaležen.

     Trik je v odgovornosti. To, kar življenje naredi polno, je odgovornost za nekaj, odgovornost za nekoga. Kdor se izogiba odgovornosti, živi v prazno in je brezkrven. Kdor zagrabi odgovornost, bo tudi trpel zaradi nje, a njegovo življenje bo polnokrvno. Kako že v zgodbi o Malem princu pouči lisica glavnega junaka? »Ljudje so to resnico pozabili,« reče. »Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.« Ker je Mali princ odgovoren za vrtnico, je njegovo življenje izpolnjeno, čeprav nima drugega kot le vrtnico. Trik odgovornosti.

    »Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena,« še pouči lisica Malega princa. In te besede veljajo za vsakega nocojšnjega odlikovanca. Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval:

  • je tvoja družina tako dragocena;

  • je tvoja ulica in soseščina tako dragocena;

  • je tvoje društvo tako dragoceno;

  • je tvoje podjetje tako dragoceno;

  • je tvoja župnija tako dragocena;

  • je tvoja občina tako dragocena

    V imenu vseh letošnjih izbrancev se kot dobitnik zlatega grba zahvaljujem Občini Vojnik za prejeta priznanja in grbe ter želim, da bi odgovornih ljudi, ljudi za druge, skratka, dobrih ljudi v teh krajih nikoli ne zmanjkalo. Hvala.

Branko Cestnik

                                       Iz MojaObčina.si Vojnik

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante