Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

VESELI ZAKON

 

Veselo je na svet živet

in eno tako ženo met,

kir mož in žena sta oba

le enega srca.

 

Tak srečen bit tud jaz želim,

zato se pa tud veselim.

Boš dekle žena, jaz pa mož,

no kaj bo to za en trošt*

 

Saj dekle pridne roke ma

in vsako delo dobro zna,

je tudi delati ni sram,

tako sim videv sam.

 

Je dekle pridna, jaz pa len,

zato jo pa za ženo čem,

me včasi gor budila bo,

prej ko bo svitalo.

 

Bo včasi tud užgala luč

in me bo klicala, rekoč:

Prelubi moj, le gori vstan,

ne bodi tak zaspan!

 

Kir pojdem litar vinca pit,

boš N... mogla zmeraj it,

da boma pila ga oba

en glažek al pa dva.

 

Kir paršu bo spomladni čas,

tedaj bom zgodaj vstajav jaz,

bom koso vzel, bom šev kosit,

še prej ko bode svit.

 

Polet bom zgodaj vstajal rad,

veselo hodil bom orat,

boš tudi J… šla z menoj,

si mislim sam seboj.

 

Kir paršu bo poletni čas,

de sončece ogreva nas,

tedaj bma šla pšenico žet,

pa tud korenja plet.

 

Boma pšeničko zlagala,

boš N... mi podajala,

če bo pšenica lepa,

kaj bo veselilo naj!

 

Se boma pogovarjala,

po čem bi jo prodajala.

Prodala tud ne boma vse,

prihranla tud za se.

 

Pol boma dala žito v mlin,

de ne boma od glada hin.

Boš N... spekla kruhka,

in štruklov skuhala.

 

Pozimi boš mogla, dekle, prest,

jaz pa tud koše plest,

boma na toplim za pečjoj

sedela midva ž njoj.

 

Pa tega se narbol bojim,

kir gratala bo mrzla peč,

tedaj se bo od straha trest,

ko na bo kaj v usta nest.

 

Boš vzela torbo, jaz pa koš,

boš brala moko, jaz pa groš,

pa teb še krajcar dober bo,

pa meni glih tako.

 

           Štajerska ljudska pesem

MOJA DEŽELA

Moja dežela se kar naprej preoblači.
Preveč razkošnih oblek si privošči.
Tako velemestno postaja
to nekdaj preprosto dekle,
ki je s kmečko ruto na glavi,
oblečeno v narodno nošo,
z delovno roko zalivalo rože
in prepevalo vesele pesmi.

 

Obnaša se, kot bila bi baronova hči.
Nekam čudni vazali so se pri njej udomačili.
Če me spomin ne vara,
je nekoč vrba nad vodo jokala,
zajelo jo je malodušje,
ker jo je tujec božal po njenih
od soli načetih slokih kolenih,
ji skuštral njene bujne zelene lase
in jo ranjeno v dušo vlekel
v svojo posteljo in zahteval zase
svoj lastni delež ljubezni.

Ta mladenka je nosila daljša
platnena krila in sramežljivo skrivala
čare svoje mladosti.
Tako se je zavedala pomena svojih nog,
da se je branila poti, ki vodijo v gradove
od suženj prekletih ljubimcev.

 

Hodila je raje po rosni travi
in se usedla pod drevo.
Varovala je svoje ognjišče.
Nikoli ni odhajala od doma na daljše poti,
v širne daljave tujih in neznanih dežel.

Bila je varčno in skromno dekle.
Tako rada bi priklicala
njen prejšnji dih v njeno telo.

Bila mi je najbližja, ko je skrbela,
da je bilo polje zorano in posejano
in da so bili njeni domači ljudje srečnejši,
ko so danes. Posedali so pri ognjišču
in v miru použili kos lepo dišeče kmečke pogače.
Kako je te lepe navade spremenila
tujerodna kultura, ta večna gostja,
ki pride in odide s povešenimi očmi.
Domovina svoje korenine vselej potegne
Slovencu skozi srce, da ljubi to domače dekle.

SEDANJI ČAS

 

Eno pesem peti,

očitno vsim na glas,

en malo v misel vzeti,

le-ta vsakdanji čas:

kak' se ljudje zdaj nosijo,

po svet' pregrehe trosijo,

kak' žalostno je slišati,

kaj tak'ga od ljudi.

 

Pa vendar je verjeti,

ker sami vidimo,

če hodimo po sveti,

kaj vse zaslišimo,

nas hudi časi stiskajo

tako ljudi tožujejo,

pa vendar žaliti Boga

nobeden ne neha.

 

Napuh in prevzetija-

ta poglavitni greh,

nedolžnosti morija

se vlači po krajeh.

Krivica in nevsmeljenje,

sovraštvo in prepiranje.

Divja po svetu kakor zver,

ljubezni ni nikjer.

 

Se ropa ino krade

se kolne in goljufa,

pozabijo se rade

zapovedi Boga:

nedelje ino praznike

opušča božja služba se,

vgasuje svete vere luč,

ki je nebeški ključ.

 

            Jurij Vodovnik

 

VESELI ČAS

 

Veseli čas prihaja,

ko mat' potico vsaja,

'ma dost skrbi, velik' trpi,

ko v peč potico daja.

 

Prašiča smo vzredili,

zdaj bomo ga lovili,

okrog voglov, okrog plotov,

zdaj bomo ga lovili.

 

Prašič široko zija,

z debelim repom vija,

ker kon'c je teh zadnjih dni,

zaklal ga bo Matija.

 

Zdaj vsed'mo se za mizo,

poklič'mo še tud' Lizo,

da žlice razdelila bo,

ker župa je že blizu.

 

Prišel bo tudi godec,

dobil bo svinjski gobec,

če prideš sam, še rep ti dam,

boš dober imel želodec.

 

 

DETELJICA

 

Rasti rasti deteljica, oj, deteljica zelena,

oj, deteljica zelena, na zelenem travniku.

 

Ko zjutraj kosec pride, jo doli pokosi,

zvečer pa gledat pride, že suha tam leži.

 

Glih tak'bo enkrat s tabo, preljubi človek moj,

tak' hito boš počival, na mrtvaškem britofu.

 

Tam so vsi rajni bratje, vsi bratje in sestre,

ti drugi ljudje in te žegnane kosti.

 

JAZ SEM FANTIČ MLAD

 

Jaz sem fantič mlad,

ko b' si mogel eno

zauber dekle zbrat.

 

Nočem ne Kranjic,

pa tud' ne Korošič,

ko bi glih imele

žakelj poln petic.

 

Men' le Štajerka

roko mi poda,

pridno delat',

lepo molit zna.

 

Preljubo dekle ti,

no, kak' se tebi zdi,

men že tak' davno,

srce govori.

 

Če ti moja boš,

jaz tvoj zakonski mož,

zagvišno ti zmeraj

cufridna boš.

 

ADAM IN EVA

 

Bog je pa stvaril zemljo in nebo,

še nobenga človeka na svet' ni blo.


 

Bog je stvaril Adama,

postavil na zemljo za gospodarja.


 

Bog je pa dal, da je Adam zaspal,

z njegovega rebra je Ev'co napravil.


 

Ko se je Adam prebudil,

je Ev'co zagledal se nasmejal.


 

Ev'ca ga vpraša no, kam boma šla,

za roko jo prime po vrtu pelja.


 

Po vrtu sta špacirala.

pa kača peklenska na drev'cu je b'la.


 

Zakaj pa ne jesta od tega sadu,

saj bosta, saj bosta enaka Bogu.


 

Eva ga vtrga ga Adamu da,

al' zdaj sta grešila oba.

 
NOVOLETNA
 
Danes po vseh krajih zemlje,
nekaj novega se godi,
sivi starček slovo jemlje,
mlado dete se rodi,
sivi starček staro leto,
v jamo večnosti beži,
mlado dete novo leto,
pa med nami oživi.
 
Kolk' jih lani je zaspalo,
ki so vdolgo večnosti,
nam pa pot so pokazali,
kamor pojdemo tud' mi,
oh zato lepo živimo,
poslušajmo božji glas,
in le Jezusu sledimo,
ki tako je lubil nas.
 
Danes zdravi in veseli,
v čast Bogu prepevamo,
drugo leto še trohneli,
morda tu nas več ne bo
kakor rož'ca na svetu
tudi človek ti cvetiš,
dostikrat v najlepšem cvetju,
se kot roža posušiš.
 
FRANKOLSKA PESEM
 
Preljuba Frankolska dolina,
ne morem pozabit' na te,
in tvoja nedolžna mladina,
nikdar mi iz misli ne gre.
 
Kaj delajo tvoji mladeniči
mladenke, kaj delate ve,
al' zeleni so vaši še venci,
dekleta povejte mi vse.
 
Al' jih je že slanca morila,
pobrala vam rožice vse,
nedolžno slovo je že vzela,
pustila vam grenke solze.
 
Še v vašem srcu prebiva,
preljubi zveličar vsak čas,
morbit' pa že solze preliva,
ker biti ne more pri vas.
 
Zatorej preljuba dolina,
ne pozabi mi pesmice te,
pa bo srečna frankolska mladina,
si v grobu hladila srce.
 
LJUDSKA
 
Vesel sem jaz na svet,
ko slišim ptičke pet,
one me učijo, kak' moram živet,
da v tem ledik stan,
dokler sem še sam
lah' Bogu čast in hvalo dam.
 
Lep je ledik stan,
če je prav vpeljan,
saj si ga je izvolil
ljubi Jezus sam,
kadar tako živi kakor on uči,
se mu nič hudega ne zgodi.
 
Bodimo veseli vsi,
kar nas na svetu živi,
saj preljubi Jezus nas tako uči,
nam je zdravja dal,
pravo pamet dal,
nebesa je za nas pripravil.
 
ZA GOD
Oj gnade velike so dan's od Boga,
pa presrečna je rešitev za (ime slavljenca).
 
Tri rožce bom vtrgal, iz svetih nebes,
za rešitev jih bom vtrgal, z veseljem zares.
 
Ta prva rožca k'tak lepo diši,
to je roža sv. Duha, svoj žegen deli.
 
Ta druga je roža, še lepše diši,
ker Marija svoje dete, v naročju drži.
 
Ta tretja je roža, tvoj krstni patron,
ki pri krstu je obljubil, da varval te bo.
 
To imaš za rešitev, preljubi slavljenc ti,
da bi še enkrat v nebesih, se snideli vsi.
 
    Prepis iz „Kje so tisti časi, ko so fantje prepevali na vasi“

PESEM UPOKOJENCEV

 

Upokojenci smo veseli,

ko sonce se nam še smehlja,

le kaj se ne bi v žarkih grel,

dokler se da.

 

Smo naši skupnosti služili,

nabrali nismo si zlata,

ženice zvesto smo ljubili,

dokler se da.

 

Še kri se nam prebuja rada,

saj čutimo še žar srca,

ko sanjamo si leta mlada,

dokler se da.

 

Upokojenci smo veseli,

ko sonce se nam še smehlja,

v tovarištvu se bomo greli,

dokler se da.

             Teden starejših občanov, Celje 1979

 

DESET ZAPOVEDI ZA DEKLETA

 

Poslušajte me dekleta,

kaj jaz danes vam povem.

Prav prišlo vam bo čez leta,

moj nasvet vsaj enkrat vsem.

 

Če se misliš kdaj možiti,

prva je zapoved ta:

skušaj fanta si dobiti,

ki pod palcem kaj ima

 

Druga je zapoved taka,

da ne hodiš tujcu v vas,

da okleneš se rojaka

delal ti bo kratek čas.

 

Tretjič pazi zdaj na starše,

kaj ti oni poreko.

Vsega pa jim ne verjami,

trudi se, da všeč jim bo.

 

In četrta je postava,

da dekleta naša vsa,

pridne roke, brihtna glava,

šivat peglat vsaka zna.

 

Peta je zapoved taka,

jezik teče vsaki rad.

Naj ga brzda dekle vsaka,

saj drugače težka bo.

 

Šesta, fantom se dobrikaj,

reci lepšega, da ni,

če zapravlja ga ošpikaj,

dnar njegov pa hrani ti.

 

Sedma nikdar se ne jezi,

mož kedaj se karal bo.

Nasmej se mu, v roke sedi,

smejal on se tudi bo.

 

Osma tega ne pozabi,

da vso šminko vstran pustiš.

Uporabi druge čare,

da lahko ga osvojiš.

 

In devetič pomni zase,

da pred špeglom ne stojiš,

kadar on te k sebi vabi,

dolgo čakat ga ne pustiš.

 

In deseta je pa taka,

da dekleta naša vse

krancelj svoj tja do poroke

gvišno bodo ohranjale …

EN STARČEK JE ŽIVEL

 

En starček je živel tam v vinskih gorah,
tam doli na lepem Dolenjskem.
Prav pridno je držal kozarček v rokah,
zahajal k prijateljem pevskim.
Ko ura pa pride, ločitve je čas,
on vzame kozarček in reče na glas:
Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej,
potlej bom hvalo ti vekomaj pel!

 

Ko sodbe čas pride, zveličan' hite
k veselju, s svetlobo obdani.
Bog Oče na tronu pa gleda vrste,
se k Petru obrne postrani.
Glej, doli še eden za vratmi stoji
z rdečim obrazom, ga nekaj skrbi?
Peter pripelje ga, toži srdito ga,
tega, Gospod, le dol v brezno pahni!

 

Peklenščki so zanj'ga grmado zak'ril',
najhujše orožje priprav'li,
že zdavnaj bi radi ga v kremplje dobil',
bi z vodo zapajal' ga radi.
Ker vince je ljubil, je služil hudič',
mu bomo zakur'li, da joj bo in krič.
On bo za vsak bokal oster odgovor dal,
dosti je tukaj od njega že prič.

 

Ko starček ves zgrevan pred tronom stoji,
Bog reče vesele besede:
Pojd' notri k veselju zdaj večnemu ti,
pravični le sam ga posede:
Pač pil si na svetu le vince ti rad,
zato pa ustvaril sem trtice sad.
Piti vesel ga sme, kdor ima čist' srce,
s'cer si življenja je večnega tat.

 

Bog Oče zdaj Petru prijazno pove,
da s sabo naj starčeka pelje,
naj vinca natoči mu s trte sladke,
'z nebeškega soda veselje.
Z obema rokama je kup'co prijel,
jo kvišku povzdignil, takole zapel:
Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej,
hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.

NEKAJ STARIH KITIC

 

Zdaj se zbudi, duša moja,

zvonček kmalu bo zapel,

zdaj bo prišla ura tvoja,

ko te Jezus bo objel.

 

Premisli, o človek,

kaj Jezus trpi,

po celem životu

ni druzga ko kri.

 

Za Bogom najrajši Marijo častim,

Mariji čem pevati, dokler živim,

ker Mati je božja, kraljica neba,

za grešnika vsakega milost ima.


Jezus, pesem čem zapeti,

sedem žalost razodeti,

kolko božja mat
mogla je prestat,

kje bla žalostm sedemkrat!

 

Pijmo, pijmo vince,

en glažek al pa dva,

na čast Marije dvice

jen svetga Jožefa!

 

Sred velikega oltarja
na tičica sedi,
en glažek sladkega vinca

v krempelcih drži.

 

Bog Oče ga je vstvaril,

Bog Sin ga je sadil,

svet Duh ga je posvetil,

naš (Janez) ga bo spil!

LIPA ZELENELA JE

 

Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d'jal sem, da sem v raju.

Veje raztezavala
k nebu je visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.

Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.

Revica pa je sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.

 

Spavaj, draga ljubica !
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.

 

                    Se večkrat prepeva  na pogrebu

 

 

Tam, kjer gamsova steza me vodi,

 

kjer začutim življenja izvir,

 

kjer gora se s soncem rokuje,

 

tam najdem svoj notranji mir!

 

                                    Marjan K.

»Ta stara pejsen od svetiga Duha«

 

Pridi k'nam Bug inu îveti Duh,

Napolni îerza tvoi vernih Ludi,

Reshgi Ogen îvoje lubesni,

po tej tvoji sapuvidi.

Kir îi is mnogih shlaht jesykou,

vìe Ludy v'eno Vero perpravil,

Troìhtar naìh vìeh

Bug inu îveti Duh,

zhaît inu hvala

ta bodi tebi dana,

Alleluja, Alleluja.

Ko v jasnem pasu primiglja nam zvezdica daničica,

se sliši milo že zvonjenje, Mariji v čast in počeščenje.

In z zlato zarjo vse časti: češčena si, Marija, ti!

 

Ko sonce više sije že, vzdiguje se, čez poldne gre,

se sliši milo spet zvonjenje Mariji v čast in počeščenje.

Čez hrib in plan se oglasi: češčena si, Marija, ti!

 

In kadar sončece ljubo nam za goro žari v slovo,

se sliši milo še zvonjenje Mariji v čast in počeščenje.

V večernem hladu se glasi: češčena si, Marija, ti!

 

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante