Ko nas zdajle naš pokojni gospod Kušar opazuje iz nebes, zbrane v tolikšnem številu, je presrečen in ustnice se mu raztezajo v širok nasmeh.

    Črešnjičani smo bili pod okriljem gospoda Kušarja navajeni »lepe nedelje« praznovati v velikem slogu. Tako kot danes. Vernike je vabil iz vseh koncev in krajev, dogodek pa objavljal v različnih časopisih in po radiu. Za Rožnovensko nedeljo, ki smo jo praznovali 10. oktobra leta 1999, je v Kroniko zapisal: »Čudovito lep jesenski dan! Ljudi veliko, celo iz Ljubljane (na obvestilo v Družini, Konjiških novicah in Radiu Rogla). Slavje je vodil naš častni faran, prelat Dr. Vinko Kraljič, doma iz Nove Cerkve, župnik v Nemčiji. Petje je bilo ljudsko – kar lepo, ki ga je orgelsko spremljal Peter Iskrač. …« Nato s ponosom našteje štiri pridobitve, ki so bile blagoslovljene pred začetkom svete maše. Kamor seže moj spomin, je bilo vsako Rožnovensko nedeljo tako: gospod Kušar ni poznal počitka. Čeprav je bila naša fara najbolj po domače »spufana« daleč na okoli, se je v Črešnjicah pod taktirko gospoda Kušarja vedno obnavljalo, gradilo ali tako in drugače urejalo – če ne v cerkvi pa zunaj nje, na župnišču, v Marijinem domu, na pokopališču ali na cestah v črešnjiški fari. Ker je znal zelo dobro z besedami, mu je vedno uspelo naprositi dovolj denarja, da je zadano speljal do konca.

     Rodil se je 10. 12. 1910 kmečkima staršema Martinu in Mariji v župniji Laporje. Odraščal je skromno z devetimi sorojenci. Ko je bil star dvanajst let, je odšel na Klasično gimnazijo v Maribor. Ob zaključku prvega letnika je imel dva popravna izpita: iz risanja in matematike. Prvega je z lahkoto opravil tako, da je profesorju pokazal sošolčevo risbo, pri matematiki pa se je preveč zapletal s stranicami pravokotnega trikotnika in zato padel letnik. Oče mu ni dovolil, da bi ponavljal razred, vendar pa je imel v mami močno zaveznico, ki mu je pomagala, da se je ponovno vpisal. Šolanje je nato pridno in redno končal. Po petih letih študija v semenišču je imel 12. 7. 1936 novo mašo. Kaplanoval je v štirih različnih farah, nazadnje v župniji Sv. Lovrenc na Dravskem polju, od koder je bil odpeljan v Valjevo, od tam pa pobegnil nazaj domov. Takoj po vrnitvi v župnijo Sv. Lovrenc na Dravskem polju je bil aretiran in skupaj z 27 drugimi duhovniki izgnan na Hrvaško.

     Septembra 1941 je prevzel upravljanje župnije Gušće blizu zloglasnega nemškega taborišča Jesenovac. V času delovanja so ga skupaj s sedmimi možmi že peljali v to taborišče. Zadnji trenutek ga je načelnik črtal s seznama potnikov in ga odslovil. Pozneje je Kušar zvedel, da se je to zgodilo po posredovanju nadškofa Stepinca. Gušćani so ga imeli tako radi, da ga kljub škofovemu dekretu niso pustili domov. V rodno Slovenijo se je moral zato vrniti eno leto po dekretu, na skrivaj in brez slovesa od svojih faranov.

   16. maja 1946 je prišel v Črešnjice. V Kroniko je zapisal: »Sprejem je bil res prisrčen. Cerkev in prostor pred njo okrašen kot pušeljc. Streljanje navsezgodaj in na predvečer. Pevci zapeli podoknico. Ljudi nabito polna cerkev. Duhovnikov 16.«Takoj se je lotil del v notranjosti cerkve, ko pa je malo bolj spoznal farane, se je, kot je zapisal, razvijal boj na štirih frontah: za red v cerkvi, za versko prosvetni dvig, za navezanost na faro in za versko poglobitev. Pri teh štirih točkah je vztrajal vse do konca življenja.

      Leta 1960 je na škofovo željo odšel v večjo župnijo – na Kebelj. V Kroniko je z veliki črkami zapisal: »Odšel na Kebelj, a srce ostalo v Črešnjicah. Slovo od Marijinih Črešnjic, kjer sem bil zelo zelo srečen in rad 14 let, dva meseca in petnajst dni, je bilo boleče. Ko sem ga tri tedne prej oznanil, so vsi jokali in je samo eden molil mašno vero z menoj.«

     Po dolgih osemnajstih letih se je gospod Kušar 1978 vrnil v Črešnjice. Farani so bili presrečni, da je z njimi spet dušni pastir, na katerega so bili tako navezani. Ob drugem prihodu v Črešnjice je kot zavzeti gospodar začel s temeljito prenovo cerkve: poiskal je strokovnjaka, ki je spet zagnal uro v zvoniku, uspelo mu je najti mojstra, ki je obnovil že zastareli meh in piščali na cerkvenih orglah, razširil in prenovil je cerkveni kor. Kot dobremu organizatorju je gospodu Kušarju uspelo, da so Črešnjice dobile telefon, asfaltno cesto in avtobusno relacijo Črešnjice-Celje. To je le kapljica v morje vseh del, ki jih je opravil za dobro faranov in fare. Njegova prizadevnost na vseh področjih je odmevala po vsej občini in zunaj njenih meja. Ljudje so prepoznali njegov trud, dobroto, voljo, elan in realizacijo zastavljenih ciljev. Bil je prvi in najzaslužnejši dobitnik zlatega vojniškega grba. Ukvarjal se je tudi z usodo propadajoče črešnjiške šole, vendar je bila njegova zamisel o ustanovitvi jezuitskega duhovno-kulturnega središča preveč napredna, da bi jo lahko vsi farani dojeli kot ogromno pridobitev za kraj in občino. Propadajoča stavba je žal še danes sramota Črešnjic in ne njen ponos.

     Kot velik ljubitelj knjig in tiskane besede nasploh se je močno zavzemal, da bi bila vsaka hiša v fari naročena vsaj na en verski tisk. »Berte, berte …« nas je spodbujal vsako nedeljo med oznanili in bil pri tem posebno uspešen. Črešnjice so bile procentualno dolga leta največji odjemalec Mohorjevih knjig v mariborski škofiji, za kar je gospod Kušar prejel tudi Finžgarjevo maketo.

    Kljub težavam z zdravjem in visoki starosti smo ga lahko srečali, ko jo je mahal peš, s klobukom na glavi, aktovko in časopisom v roki po sredini ceste in je upal, da mu bo kdo ustavil in ga zapeljal na želeni cilj. V zahvalo pa je iz torbe vedno privlekel staro zgubano jabolko in se nasmejan odpravil dalje po opravkih.

     Svojo posebno skrb je posvečal sirotam, starim, bolnim in umirajočim. Razdal je vse, kar je imel. Kljub temu da je črešnjiška župnija hribovita, je vedno obiskoval družine, starejše in bolne na njihovem domu. Umirajočim je ob vsakem času in vsakem vremenu nosil zakrament zadnjega maziljenja. Če je bil kdo od njegovih faranov v bolnici, je bil gospod Kušar prvi, ki je kot obiskovalec stal ob njegovi postelji.

     Posebno skrb je imel tudi z ministranti, veroukarji in otroškim pevskim zborčkom. Vsak razred je imel verouk zase. Ni nas učil kozjih temveč prave molitve. In čeprav z nami ni igral nogometa in nas je imenoval »Kijeci!«, kadar nismo znali, kot si je želel, nam je približal vero na prijeten in ne nazadnjaški način ter nam dal mnogo uporabnih življenjskih napotkov. Še danes ga slišim reči, ko smo odhajali po verouku domov: »Pa po poti vsakega lepo pozdravit!« Ja, tudi razvajal nas je – s sladkarijami, ki mu jih je iz Nemčije pošiljal Dr. Kraljič.

    Posebna zgodba so še romanja, ki jih je organiziral za Črešnjičane. S svojo vnemo je vedno napolnil velik avtobus. Rad je imel na avtobusu še kakega dobrega šaljivca in harmonikarja, ki je spravljal romarje s svojimi šalami v dobro voljo in jim tako krajšal čas med vožnjo. V svoji iznajdljivosti je pri svojih številnih znancih priskrbel še kakšno brezplačno malico za cel avtobus. Seveda ni bilo njegovega romanja brez svete maše in svete spovedi.

   Gospod Štefan Kušar je postal leta 1996 biseromašnik –  in z božjo milostjo mu je bilo dano, da je leta 2001 praznoval še 65 let mašništva – diamantno mašo, predan svojemu delu in poslanstvu do zadnjega diha.

    Sedaj počiva na črešnjiškem pokopališču. Njegov grob, ki ga krasijo vedno sveže cvetice, v zahvalo črešnjiških faranov za njegovo delo, je ob velikem križu. V 92. letu starosti in po 66. letih mašništva je v ponedeljek, 19. avgusta 2002, zavedno utihnil njegov posebni, pa vendar prijazni pozdrav: »Haj, haj!«

Govor Aleksandre Ambrož 5.oktobra 2014

ob odkritju spomenika duhovniku Štefanu Kušarju v Črešnjicah.

Lepa nedelja in Kušarjev dan

Župnija Črešnjice, ki je posvečena Rožnovenski materi božji, je svoj farni praznik slavila 5. oktobra. Letos smo lepo nedeljo na pobudo župnika dr. Vinka Kraljiča obogatili še s t. i. Kušarjevim dnevom – našemu nekdanjemu župniku in prizadevnemu krajanu Štefanu Kušarju (1910–2002) smo postavili doprsni kip, ki ga je izdelal Lojze Pongrašič iz Šmartnega v Rožni dolini.

     Domačini in verniki od drugod smo se začeli zbirati in romati v Črešnjice že pred deveto uro, ko se je uradno začela slovesnost. Letos nas je bilo res veliko, ki smo prišli počastit Marijo, saj se nas je zbralo okoli 500, kar je za tako malo faro tudi svojevrsten rekord.

    Vreme nam je služilo, zato se je slovesnost pričela s procesijo z Najsvetejšim pri štirih oltarjih v bližnji okolici cerkve. V počastitev Marijinega praznika so štiri dekleta za Najsvetejšem nosila tudi Marijin kip. Med procesijo je petje zelo obogatila godba na pihala iz Svetine (kapelnik Ivan Ulaga), ki je igrala tudi med kulturnim programom.

     Slovesno sveto mašo je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, somaševala pa sta še domači župnik dr. Kraljič in dekan Alojz Vicman. Mašo smo s petjem polepšali domači cerkveni pevci, ki nas je na orglah spremljal Peter Iskrač, ter trio (Darinka Stagoj, Urška Oprčkal in Sara Gobec), ki je s petjem in igranjem dopolnil obred med darovanjem in obhajilom.

    Po maši je sledil kulturni program z odkritjem doprsnega kipa nekdanjega župnika Štefana Kušarja, ki je postavljen ob severni strani cerkve. Po uvodnih besedah dr. Kraljiča je čudovito zaigral in zapel kvartet iz Nove Cerkve (Darinka Stagoj, Urška Oprčkal in Ana ter Sara Gobec).

     Sledile so zahvalne besede nekdanjega župana Občine Vojnik Bena Podergajsa in po nastopu tria (Darinka Stagoj, Urška Oprčkal, Sara Gobec) še predsednika KS Frankolovo Dušana Horvata. Skozi Kušarjevo življenje in delo sem se slikovito in iskrivo sprehodila domačinka in njegova veroučenka Aleksandra Ambrož.

     Z nastopom dueta (Urška in Špela Oprčkal), s škofovim blagoslovom kipa, z zahvalno pesmijo in s povabilom na kosilo se je kulturni in hkrati tudi celoten uradni program zaključil.

       Lačnim vernikom smo postregli z izvrstnim golažem, ki ga je s pomočniki skuhal Branko Gobec, domačim kruhom in slastnim pecivom, ki smo ga napekle pridne gospodinje črešnjiške fare. Druženje se je nadaljevalo v zgodnje popoldanske ure, ki so ga popestrili ljudski pevci iz Kamne Gore, pevci »Stolpnika« ter svetinska godba na pihala.

    Veseli nas, da smo v Črešnjicah lepo nedeljo spet praznovali na način, kot smo ga bili vajeni v času, ko je bil z nami še gospod Kušar. Neizmerno smo hvaležni sedanjemu župniku dr. Vinku Kraljiču za vso skrb, prizadevnost, organizacijo in opravljeno delo. Z njim črešnjiška cerkev in dogajanje v njej spet postaja polno versko in kulturno stičišče za vse farane.

Aleksandra Ambrož