Župnijski urad Črešnjice

Duhovnik dr. Vinko Kraljič

Telefon: 03/5772 282

Mobitel: 031/786 120

Slovenec, tvoja zemlja je zdrava

in pridnim nje lega najprava.

Polje, vinograd, gora, morje,

ruda, kupčija, tebe rede.

                   Valentin Vodnik

"Boljših ljudi ne bo,

dokler ne bo dobro vzgojenih otrok.

Slaba vzgoja otrok, je mati slabih časov."

                Anton Martin Slomšek

"SVETA VERA BODI NAM LUČ,

MATERINA BESEDA PA KLJUČ

DO PRAVE ZVELIČAVNE

IN NARODNE OMIKE!"        

                                        A. M. Slomšek

Spoštovani verniki in obiskovalci te spletne strani

Imate kakšno željo? Pišete na našo elektronsko pošto!

zupnijacresnjice@gmail.com

Glej, zvezdice božje

migljajo lepo,

odprto široko

je sveto nebo.

Duhovi nebeški

se z raja vrste,

prepevajo slavo,

na zemljo hite.

Obljuba predavna

postala je res,

Zveličar je rojen

ljudem iz nebes.

Pri ubogih pastircih

na slam'ci leži,

si revščino izvoli

ponižnost uči.

O srečne dušice,

ki njega dobe,

z nebeško tolažbo

jim polni srce.

Le k njemu hitimo,

saj rad nas ima,

zaupno odkrijmo

mu rane srca.

Večerna pesem

Zdaj smo delo že končali,

bliža se že tiha noč.
Še prisrčno te pozdravim:

„Ljubi Jezus, lahko noč.

Še prisrčno te pozdravim,

ljubi Jezus, lahko noč.

Če sem danes te razžalil,

se kesam obljubljajoč:

Jutri bom ti zvesto služil,

ljubi Jezus, lahko noč.

Jutri bom ti zvesto služil,

ljubi Jezus, lahko noč.

Ljubi Jezus blagoslovi,
daj nam svojo božjo moč,

meni in vsem moji dragim,

ljubi Jezus, lahko noč,
meni in vsem mojim dragim,

ljubi Jezus, lahko noč.

Zdaj pa več ne smem ostati,

rad ostal bi še navzoč,
pa še enkrat te pozdravim:

„Ljubi Jezus, lahko noč,

pa še enkrat te pozdravim:

„Ljubi Jezus, lahko noč.

Tam za gozdom v majhni hiši,

stara mati še živi,

solze ona si zdaj briše,

sama je na stare dni.

Šest otrok je gor vzgojila,

drug za drugim so odšli,

on, ki bil ji je opora,

mnogo let že v grobu spi.

Solze zdaj si starka briše,

porojene iz gorja,

dobro ve, da nehvaležnost

povračilo je sveta.

To je veselje Štajerca,

To je veselje Štajerca,

če Bog mu vince da,

juhej juhej, zajucka rad

se žalosti ni treba bat.

Ko zima jemlje že slovo,

obreže Štajerc trs lepo,

juhej, juhej, šparon reznik,

boš dal nam grozdja spet velik.

In kadar trta odcveti,

se zopet Štajerc veseli,

juhej, juhej, zdaj vezat gre,

z rženo slamo trsovje.

In kadar pride Martin svet,

pogleda Štajerc svojo klet,

juhej, juhej, vince sladko,

zdaj boš mi žulje celilo.

Oj Bog te živi, ljubi brat,

da bi ga pila dostikrat,

juhej, juhej, radujmo se

to so navade naše Štajerske.

Ko bi, Ljubezen moja, doumeti
v neskončni Tvoji mogel Te lepoti,
tedaj bi se pač odpovedal zmoti
in le o Tebi hotel zmeraj peti.

Zgodi se to, ko nehal bom živeti,
ko pridem k tebi, viru vsej krasoti;
a vendar rad bi, Jezus, Bog moj, hoti
že zdaj se mi vsaj malo razodeti!

In nova pesem bo Slovencem vstala,
čez to zemljo, vso Tvojo, se razlila
kot vonj sladko dišečega kadila

in pot si do vseh bratov poiskala,
s sladkostjo svojo srca napolnila
in zate jih, Ljubezen večna, vžgala.

          Lojze Grozde

Na nas zdaj gledaš iz nebes višave.
Še zdaj svobodno sonce nam ne sveti,
še noče svet sovražni razumeti:
Največ sveta otrokom sliši Slave!

Slovencem v mejah narodne države
še danes dano ni nam vsem živeti,
pod Lahi, Nemci morajo trpeti
še mnogi, klanjati ponosne glave.

Med nami pa, ki svobodni živimo,
odpadniki razdor so zasejali,
rekoč: »Slovenstvo svoje zatajimo,

da z brati bomo eden rod postali,
in govorico svojo pozabimo,
da se ne bomo nič razlikovali!«

A vedi, da Slovenci še stojimo.
Kot ti si bil, smo tudi mi Slovani
in smo navdušeni Jugoslovani,
slovenstva pa vendar ne zatajimo.

Dokler na zemlji sveti tej živimo,
Sloveniji ostanemo do konca vdani,
in niti brat tega nam ne ubrani,
da jezik tvojih pesmi govorimo.

Ne bomo svojih bratov pozabili,
ki sužnosti tema jih zdaj še krije,
prišel bo dan, ko bomo jih rešili.

V svobodi lepe naše domačije
odmevali glasovi bodo mili
za vedno lepe tvoje poezije. 

             Lojze Grozde

Zavedam se, Gospod, da sem grešil,

da Tvojo sem postavo poteptal,
ljubezen Tvojo sem zaničeval,
a Ti si čakal in me nisi bíl.

Pod silno težo sem se ves krivil,
ko svoje sem dejanje prav spoznal,
in da zdrobiš me, sem pričakoval,
a vendar – Bog, kako si milostljiv!

A duša čaka in trpi,
ker Tebe greh pregnal je iz srca,
kako živim naj revež brez Boga.

Le udari s silo svoje me moči,
zaslužil sem, in rad bom pretrpel,
da boš le v dušo mi nazaj prišel.

            Lojze Grozde

POPOTNICA

Bodi drzen, ne predrzen,
bodi trmast, sebi zvest.
Na križiščih se ne ustraši
strmih in samotnih cest.

Ne, kar si želiš in hočeš,
stori vedno, kar je prav.
Delaj dobro in ne čakaj,
da za to bo kdo kaj dal.

Vedi, da udarec rani,
a beseda bolj boli,
da srce, ki se razdaja,
je srce, ki bolj trpi.

Sin, potrebna je korajža
biti Božji volji vdan,
a ves svet in vse vesolje
je velika Božja dlan.

                             Iz verskega časopisa "Mavrica"