Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Oh, kako luštno je pač po gornjih kraje'h,

po Graških dolinah, po šmarskih vase'h;

kdo je tolk' cerkvic pozidati dal,

glih, ko bi rož samih nas'jal.

Poglejmo še malo v sosednje župnije

Blagoslov novega zvona in oltarja

     Kraj, kjer je v 16. stoletju stala cerkev sv. Janeza Krstnika kot podružnična cerkev župnije Nova Cerkev, je postal privlačen za mnoge, ki želijo doživeti nekaj miru sredi narave, sredi gozda. To še posebej velja, odkar stoji na tem kraju lepo znamenje križa s kapelico fatimske Matere božje, ki ga je blagoslovil domačin, mariborski nadškof Alojzij Cvikl, pred dvema letoma ob 230. obletnici zaprtja in porušenja cerkve sv. Janeza Krstnika. Zares se čuti, da je ta kraj posvečen, saj se je tu darovala najsvetejša daritev v cerkvi, ki je imela tri oltarje. Zdaj obhajamo ob križu daritev sv. maše vsaj enkrat v letu. Zato so pridni domačini iz Vin postavili ob križu lep oltar in priskrbeli manjši zvon. Oboje je blagoslovil in zvon tudi mazilil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl S. I. v nedeljo, 14. julija, dopoldne. Tudi ob tej slovesnosti se je zbralo lepo število vernikov. Po maši in blagoslovu smo še nadaljevali druženje ob kruhu, pecivu in kozarčku do opoldanskega zvonjenja, ko smo se blagemu glasu zvona pridružili s pesmijo »Je angel Gospodov …«.

   Gospod nadškof je zapisal v spremnem pismu, da je blagoslovil zidan spominski »oltar« in spominski zvon v želji, naj postane ta kraj sredi gozda, v čudoviti »naravni katedrali«, oaza miru, kraj molitve in iskanja stika z Bogom.

        Tekst in foto:Alojz Vicman

Butari velikanki na Frankolovem

Na cvetno nedeljo, 14.4.2019, so člani PGD Frankolovo s pomočjo krajanov že 19. leto zapored pred vhod Jožefove cerkve na Frankolovem postavili dve butari velikanki. Vsako leto se že slab mesec pred praznikom zbirajo v hiši Antona Brecla, kjer ob druženju izdelajo butari, visoki po 18 metrov. Pomagajo vsa društva kot tudi podjetniki iz kraja. Po tradiciji butari v cerkev ne pripeljejo, ampak ju prinesejo. Butara, ki jo postavijo pred cerkev, je tako velika in težka, da jo mora nositi 14 mož. Zadnja leta izdelujejo po dve manjši, leta 2008 so izdelali eno, ki je bila tudi najdaljša. Merila je neverjetnih 81,779 metra. Dogodek privabi veliko ljudi in prav tako tudi medijev.

     Tekst in foto: Nuša Lilija

S Florijanove maše v Novi Cerkvi

Florijanova maša, ki je bila v soboto, 4. maja 2019, v Novi Cerkvi. Mašo so darovali upokojeni celjski škof gospod Stanislav Lipovšek, dekan gospod Alojz Vicman in župnik gospod Gregor Majcen.

              Lea Sreš

Obiskali smo sakralna znamenja v Socki in Čreškovi

Na cvetno nedeljo 2019 smo skupaj s člani Pastoralnega sveta Nova Cerkev in PGD Socka pripravili »križev pot« v naravi. Vodil ga je gospod dekan Alojz Vicman. »Križev pot« se je začel pri gasilskem domu v Socki, potekal skozi Čreškovo in nazaj v Socko. Kljub slabemu vremenu se ga je udeležilo veliko udeležencev.

Tkst in foto: Boža Prevolnik

Velikonočno veselje pri družini Leber v Vojniku

Praznovanje velike noči pri Leberjevih v Vojniku je ustvarjalno. Njihov vrt in teraso krasijo utrinki velikonočnega pričakovanja, vsak primeren kotiček oživljajo liki te tematike. Že pred mnogimi leti so začeli s postavitvijo zunanjih jaslic, zdaj pa že tudi tradicionalno okoli velike noči okrasijo vrt.

Če imate čas, si poglejte skrbno postavljeno razstavo in pokramljajte z zakoncema Leber, ki gojita »nenavadni« konjiček in tako prispevata k ohranjanju tradicije velike noči.

         Tekst in foto: Lea Sreš

  MojaObčina.si Vojnik

V petek, 12.4.2019 je bila 3. velikonočna razstava v Domu sv. Jerneja v Vojniku

KKD »Ivan Šopar« Vojnik
Društvo podeželskih žena Meta

   Foto: Lea Sreš

velika sobota: od 8. do 19. ure;

velika noč: od 14. do 17. ure;

veliki ponedeljek: od 7. do 12. ure.

             MojaObčina.si Vojnik

Tudi l. 1929 so imeli hudo mrzel februar. Takole piše frankolovska farna kronika:

Praznična velikonočna podoba Vojnika

    Uspela delavnica izdelovanja butar, ki je bila v četrtek, 22. marca 2018. Vojnik je dobil praznično podobo.

Tudi letos so v Vojniku poskrbeli za praznično podobo, saj so postavili butare pred cerkvijo sv. Jerneja. Ideja o postavitvi butar, ki je prišla od gospoda Antona Pergerja in so jo podprli člani Vinogradniško vinarskega društva z Mirkom Kraševcem na čelu, je v Vojniku tradicionalen dogodek. Oba akterja že deset let skrbita, da se običaj ne pozabi. Dogodek združuje ljudi, ki ohranjajo kulturno dediščino, se radi družijo in skrbijo za lepo podobo kraja in prijetno vzdušje v Vojniku. Hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali, da je projekt uspel. 

        Tekst: Lea Sreš
        Foto: Franc Kuzman 

Blagoslov križa na Vinah

(24. 09. 2017dekanija Nova Cerkev)

100 let kapelice v Ivenci

Znamenja, ti majhni pomniki so bogato posejani po slovenskih tleh. Predstavljajo del slovenske kulturne krajine, so naša preteklost in značilnost. Tudi Ivenca ima svojo lepo kapelico. Ivenca je strnjeno naselje, ob cesti Slovenske Konjice-Celje, v ozki dolini, ob izlivu Drežnice v Tesnico. V vasi je bila nekoč kovačnica, obratoval je Skamenov mlin. V povodnji leta 1954 sta Skamenova žaga in Vriskov mlin obstala. Leta 1728 so pri obnavljanju ceste odkrili devet rimskih miljnikov, na katerih je zapisana oddaljenost do Celeie (Celja). Zdaj so vzidani v Dvorni knjižnici na Dunaju (Slovenski krajevni leksikon,1976).

    Vsako leto  junija, imamo v Ivenci, večernice pri kapelici. Letos pa je bilo še posebej slovesno, saj smo praznovali 100 let, kar kapelica stoji v Ivenci. Pri iskanju odgovora, zakaj je bila postavljena, si pričevanja nasprotujejo, ve pa se, da je bilo to daljnega 1917. Zob časa in preurejanje ceste jo je načelo, zato je bila prvotna kapelica porušena in pred desetimi leti postavljena nova. Ohranili smo del stare kapelice za spomin in dokaz.

    Svečane večernice je vodil celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, naš rojak, ki je v mladosti neštetokrat šel mimo kapelice. Pridružila sta se mu naš rojak, mag. Tone Vrisk, župnik v Črni na Koroškem in vojniški župnik Anton Perger. Veseli pa smo bili, da sta se pridružila tudi župan, Branko Petre in Lidija Eler Jazbinšek, predsednica Sveta KS.

    Peter Vrisk je predstavil kako je kapelica nastajala. Hvaležni smo Skamen Franciju, ki skrbi za kapelico, Dokler Darku, ki ureja okolico, Mirku Krašovcu, ki poskrbi za rože in Jožetu  Grilcu, ki vedno priskoči na pomoč.

   Po blagoslovu je sledilo prijetno druženje, za katerega sta z odlično pripravljeno hrano poskrbela Boža in Stane Zottl. Pridne gospodinje so poskrbele za kruh in pecivo, moški del pa za pijačo. Dež nam je zmotil začetek, a si je na koncu premislil in posijalo je sonce. Da je bilo vzdušje še bolj veselo pa je poskrbel Franci Pogladič s svojo harmoniko, da smo lahko tudi zaplesali.

          Tekst in foto: Branka Šket

Frankolovske jaslice na Božičnem Vojniku.

Obisk fatimske Marije romarice in farni praznik v Vojniku

  Lepšega si v nedeljo, 28. 8. 2016, res ne bi mogli želeti. Na Jernejevo nedeljo, ko smo praznovali lepo nedeljo, smo dobili na obisk Marijo romarico iz Fatime, ki je bila na obisku v novocerkovski dekaniji. Slovesnost je vodil gospod škof, dr. Stanislav Lipovšek.

  Ob deveti uri so pripeljali Marijin kip iz Nove Cerkve. Sprejeli smo ga pri stopnišču pred cerkvijo, kjer so zazvenele fanfare, pesem pevskega zbora ter pozdrav škofa in domačega župnika Antona Pergerja. Marjan Majger, Jurij Marguč, Matjaž Marčič in Miha Lenarčič so Marijo ponesli v cerkev, nato pa smo se z njo odpravili k procesiji okoli cerkve. Bilo je čudovito. V marsikaterih očeh se je zalesketala solza sreče, saj je za vse tiste, ki še nismo bili na obisku pri njej v Fatimi, zdaj ona prišla na obisk.

  Po procesiji je sledila sveta maša. Škof Lipovšek je med drugim povedal, da je naša župnija stara že 700 let, kar je zapisano v knjigi dr. Bogdana Kolarja, ki je tudi vojniški duhovnik. Novica nas je presenetila, saj smo pred nekaj leti praznovali 400-letnico župnije, ker smo takrat imeli takšen podatek.

  Seveda pa smo se vsi izročili Mariji v varstvo in posvetitev. Marija se je v Fatimi prikazala trem pastirčkom, ki so morali marsikaj prestati ob dokazovanju resničnosti dogodka. Kasneje so izdelali po njihovem pripovedovanju Marijin kip, ki je postavljen v Fatimi. Za potovanje po svetu so naredili kopijo. Zavedamo se, da ta kip »ni malik ali idol, ampak samo pomoč na poti do osebnega stika s Sveto Trojico. To češčenje podob ne pomeni zamenjave oseb s podobami« (Marjan Turnšek, Ognjišče, 604). Nas je pogled na kip prav gotovo spomnil, kaj je Marija naročala fatimskim pastirčkom; in sicer molitev rožnega venca za mir na svetu. Marin kip je pot nadaljeval v Črešnjice, od tam pa naprej po Sloveniji.

Tekst in foto: Milena Jurgec 

Cvetna nedelja 2016 na Frankolovem

Frankolovo – zapisano v kroniko 2015

Leto 2015 je bilo za frankolovsko župnijo po dveletnem predahu vnovič leto obnavljanja sakralne dediščine in tudi leto posebnih dogodkov. Izpostavljamo največje: obnovitvena dela v farni cerkvi, prenova strehe na Gojki in dva okrogla jubileja župnika, p. Branka Cestnika. Tokratna dela so v večji meri zahtevala izurjene strokovnjake, ki smo jih na srečo večino našli v domačem kraju.

 

Nova daritvena miza in preplesk

Farna cerkev sv. Jožefa na Frankolovem je spomladi dobila novo daritveno mizo (oltar), umetniško delo mizarskega mojstra Branka Podgorška (Džeka) iz Podgorja in njegovih sodelavcev. Sprojektiral jo je domači župnik, p. Branko Cestnik, pri čemer je sledil arhitekturnemu slogu notranjosti cerkve. Miza je postavljena na štiri korintske stebre, ki so na vrhu okrašeni s pozlačenimi akantovimi listi (grški slog) in je v celoti skladna z že obstoječimi stebri, ki jih v tej cerkvi ni malo. Po starem običaju so oltar pripeljali na Frankolovo s konjsko vprego in ga ob krajšem kulturnem programu namestili v cerkev. Posvetil ga je celjski škof, dr. Stanislav Lipovšek, v spomin in čast blaženemu škofu A. M. Slomšku pa je v oltar vstavil Slomškovo relikvijo (delček kosti). Lani je župnija »ugriznila« tudi v obnovo notranjih sten svetišča (brez stropov), zanjo je bilo potrebnih več mesecev dela. Rezultat – izravnane stenske ploskve, nov in nekoliko svetlejši oplesk, kljub temu pa ohranjen prvobitni videz notranjosti. Zahtevno delo, ki ga je opravil domači pleskar Boris Ramšak s sodelavci, lahko brez dvoma štejemo med umetniška dela te stroke. Med večje aktivnosti še štejemo obnovo zakristije in križevega pota. Ker je dobro opravljeno delo treba proslaviti, se farani tudi temu napotku nismo izneverili.

 

Gojko rešila nova streha

Streha na gojški cerkvi je bila v kritičnem stanju, potrebna je bila temeljita in takojšnja obnova. Po več krogih iskanja pravega izvajalca je obnovo celotnega ostrešja prevzelo podjetje Gradnje Leskovar iz Oplotnice, ki je nedolgo tega tovrstna dela, po uzancah stroke in s »fer« sodelovanjem, izvajalo že na farni cerkvi. Pa ne le to, izvajalec bo počakal tudi na dokončno plačilo obnove, manjkajoči denar bo morala župnija priskrbeti v prvi polovici letošnjega leta. Po izjavi Alojza Leskovarja je bila Gojka izredno zahteven projekt, ki je tudi za njihovo podjetje projekt številka ena. Cerkev ima lepo, a zelo razčlenjeno pozno baročno streho s 16 različnimi ploskvami, različnimi nakloni in višinami. Nadzornik Viktor Brežnik, ki je skrbno bdel nad izvedbo del, zagotavlja, da streha tej generaciji ne bo povzročala nobenih skrbi več. Dela na objektu, ki krasi ne le krajino, ampak tudi grb naše krajevne skupnosti, so bila končana tik pred iztekom leta. Ob zaključku so lahko vsi sodelujoči izkoristili priložnost in si streho ogledali iz ptičje perspektive (iz dvigala), fotografi so naredili nekaj višinskih fotoutrinkov, na pobudo najbližjega cerkvenega soseda, Dušana Horvata (predsednika KS Frankolovo), pa so vaščani Gojke dogodek še kulinarično obarvali in skupaj z izvajalci pripravili srečni »likof«. 

 

Dve pomembni obletnici p. Branka Cestnika

Septembra smo Frankolovčani, člani vseh frankolovskih društev in vse, v župniji delujoče skupine skupaj z župnikom, p. Brankom Cestnikom, praznovali njegovih 50 let življenja in hkrati 20 let mašniškega posvečenja. Vabilu na praznovanje so se odzvali tudi njegovi rojaki iz Hajdine in sorodniki. P. Branko je tisti, ki je na čelu vseh pridobitev v župniji, ki z zgledom zmernega in dostojnega življenja in z navdihujočimi pridigami, postavljenimi v današnji čas, vpliva na razum, srce in dušo posameznikov. Poznan je kot svetovljan na deželi, filozof, svetovalec, vzgojitelj, voditelj, predavatelj, pisec zelo branih blogov, imetnik zlatega grba Občine Vojnik. Združeni, v hvaležnosti za vse darove in neprecenljive zasluge v župniji, občini in v celotnem slovenskem prostoru, smo številnim voščilom in zahvalam dodali tudi željo, naj mu, poleg osnovnega poslanstva in dobrega počutja v naši župniji, njegovi odlični projekti uspevajo enkratno, ponavljajo pa se naj večkratno.

          Sonja Jakop

          Foto: D. Jakop

                                                Iz MojaObčina.si Vojnik

Blagoslov Doma sv. Jerneja v Vojniku

        V nedeljo, 23. avgusta 2015, ob 12. uri je v Vojniku ob župnijskem prazniku potekala posebna slovesnost. Celjski škof dr. Stanislav Lipovšek je blagoslovil Dom svetega Jerneja, nov objekt, ki bo namenjen dogodkom v župniji, kraju, škofiji, občini ali še komu.

         Ideja o postavitvi objekta z dvorano je že zelo stara. Prostor, kjer so bile učilnice, je bil premalo funkcionalen in po ureditvi prostorov v starem župnišču je vse skupaj dozorelo. Andreja Preložnik je naredila projekt, ki je bil z veseljem sprejet. Ustanovljen je bil gradbeni odbor, ki so ga sestavljali Karli Brezovšek, Danilo Bojanovič in Vili Škoflek. Glavni izvajalec del je postalo Gradbeništvo Jože Škrablin, s. p., ki je sodelovalo z naslednjimi podizvajalci: Mizarstvo Kraljič, proizvodnja in trgovina, d. o. o., Kabis, podjetje za gradbeni inženiring, storitve, marketing in trgovino, d. o. o.,KM inštalacije, d. o. o., Keramičarstvo Zoran Kerin, s. p., Elektroinženiring Lilija, d. o. o., Tesarstvo-krovstvo-zidarstvo Iztok Zupanc, s. p., Franc Belehar, s. p., Franc Ofentavšek, s.p., OFENTAU, Mizar, d. o. o. Celje in Gradbeni inženiring Vrstovšek, trgovina in storitve, d. o. o., ter ISAR, d. o. o. Nad delom je skrbno bdel Viktor Brežnik. Pri notranji opremi so pomagaliMiha Lenarčič, Anka Brezovšek in Slavko Brezovšek, pri urejanju zunanjosti pa še drugi. Seveda pa je vse skrbno spremljal domači župnik Anton Perger. Z deli so pričeli po veliki noči, 1. maja je škof blagoslovili temeljni kamen in začetna dela, sedaj pa celotno zgradbo, ki se imenuje Dom svetega Jerneja. Dopolniti bo še treba nekaj notranje opreme. Zunanje površine je z rastlinjem in rožami za slovesnost čudovito opremil Mirko Krašovec.

          Praznovanje se je pričelo s slovesno procesijo, ob spremljavi domačih pevcev in Godbe na pihala Nova Cerkev, nadaljevalo pa s slovesno sveto mašo, ki jo je ob somaševanju Antona Pergerja, Franca Brecla in Janeza Furmana, nekdanjega kaplana v Vojniku, vodil škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je ponosen na svojo rojstno župnijo. Župljane je nagovoril v duhu življenja svetega Jerneja. Slovesnost je spremljal mešani pevski zbor svetega Jerneja pod vodstvom Tomaža Marčiča. Sledil je slovesen blagoslov. K posebnemu vzdušju je pripomogla tudi skupina možnaristov iz Lanšperga pri Novi Cerkvi. Po blagoslovu novega doma se je domači župnik zahvalil vsem, ki so kar koli prispevali ali kakor koli pomagali, da je objekt nastal, za skrbnika pa postavil Benedikta Podergajsa. Druženje se je nadaljevalo v domu in njegovi okolici.

               Milena Jurgec

                Foto: Milena Jurgec

                                                        Iz MojaObčina.si Vojnik

KRANjSKA GORA-VRŠIČ 2015
Kranjska gora 25.7.2015 ob 18.30

Spominska maša za ruske vojne ujetnike, ki jih je 8.3.1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršič.

 

Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8. marca 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ker vsled vojnih razmer nimamo točnih podatkov, poznavalci pravijo, da je bilo zasutih okrog 600 ujetnikov, ki so se jim prej in pozneje pridružili še mnogi drugi sotrpini, ki so umrli zaradi bolezni, izčrpanosti in neznosnih življenjskih pogojev.

 

    Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega in tragičnega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda in še posebej kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji.

    Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi njegovo Visokopreosveštenstvo gospod škof Sava Voskresenski, prvi namestnik Upravitelja moskovskega patriarhata, ki ga spremlja zbor Novospaskega moškega samostana. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji in še posebej gospoda Saša Gržino, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce. Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in vse vas, dragi verniki župnije Kranjska gora in vse, ki ste se nam pridružili pri tem spominskem slavju.
   Sveto bogoslužje nas sedaj vabi, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja, v katero so na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje...

Homilija:
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu! Pri sv. maši, pri kateri molimo za žrtve snežnega plazu na Vršiču, smo poslušali Jezusovo besedo, odlomek iz njegovega poslovilnega govora pri zadnji večerji, kjer svojim učencem in tudi nam govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj« (Jn 15,16-17).
    Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja. To velja še posebej za naše medsebojne odnose, za našo medsebojno edinost in ljubezen, ki je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,35).
   1. Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno in tisočletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo mnoge preizkušnje in nasprotovanja, vendar je Božji Duh v vseh časih napolnjeval med seboj ločena bratska srca z močno željo, hrepenenjem in prizadevanjem za tisto edinostinljubezen, ki jo prinaša Gospod. V našem času je to temeljno dogajanje v življenju Cerkve v veliki meri uresničil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).

    2. In potem se je začelo. Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete, zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov. Slomškova bratovščina Apostolstvo sv. Cirila in Metoda je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, ki so bili od leta 1907 do 1947 v Velehradu na Moravskem, kjer je po izročilu pokopan Sv. Metod. Vse to je pripomoglo, da se je ekumenski duh širil tudi med južnimi Slovani, še posebej v nekdanji Jugoslaviji, kjer so profesorji in predstojniki Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru septembra leta 1974 pripravili prvi ekumenski simpozij v Mariboru. Tu so ustanovili medfakultetni odbor, ki je potem nadaljeval to delo in pripravljal vrsto simpozijev in srečanj po različni krajih takratne Jugoslavije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi evangeličansko Cerkvijo. Žal so bili ti simpoziji vsled vojnih spopadov na Balkanu in njihovih posledic prekinjeni, zato smo bili zelo veseli, ko je to dragoceno izročilo znova oživelo in je bil oktobra 2014 znova ekumenski simpozij v Mariboru, posvečen vprašanjem teologije v dialog ussodobno znanostjo.

    3. Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju - mestu Sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in posvetu. To vabilo in spodbuda je prevevala tudi nagovor, ki ga je imel visoki predstavnik Moskovskega patriarhata metropolit Hilarion 16. oktobra lani v Rimu pred sv. očetom in škofi, ki so bili zbrani na sinodi o družini. Zbranim sinodalnim očetom je zagotovil, da tudi Ruska pravoslavna Cerkev vneto sodeluje in pomaga pri reševanju in varovanju družine, ki je po Božjem načrtu, zapisanem v človekovi naravi in v sv. pismu temeljna skupnost med možem in ženo, očetom in materjo, ki naj ustvarja naravno okolje in pogoje za rojevanje in vzgojo otrok za svetlo bodočnost človeške družbe.

    Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, posebej k ubogim, trpečim, preganjanim in jim poskuša pomagati, jim vlivati novo upanje in tolažbo. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje vKristusu! Našteli smo nekaj dogodkov in priložnosti, ki nam pokažejo, kako pomembna je tako imenovana ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in sestre, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu, povezuje »en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh« (Ef 4,5-6).

   Naj luč njegovega evangelija in moč njegove milosti še močneje navdihuje, bogati in prežarja naše življenje. Amen.

 Stanislav Lipovšek, celjski škof

 

V nedeljo 22.5.2015 je iz mizarske delavnice Podgoršek v Frankolsko cerkev prispela nova daritvena miza (oltar), s konji - kot veli staro izročilo. Ob navzočnosti številnih vernikov je oltar slovesno blagoslovil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

Čudovito delo Ivana Šoparja v besedi in zvoku

V soboto, 11. aprila, se je ob 19. uri v cerkvi sv. Jerneja v Vojniku zgodil zgodovinski dogodek, in sicer koncert cerkvene zborovske glasbe Ivana Šoparja, nekdanjega vojniškega organista; Občina Vojnik pa je izdala notno zbirko njegovih 25 del. Koncert sta oblikovala Cerkveni mešani pevski zbor sv. Jerneja Vojnik in Mešani pevski zbor Forte iz Vojnika pod vodstvom prof. Tomaža Marčiča. Kot pevski solist je nastopil pravnuk skladatelja Šoparja, Amadej Šopar.

        Tomaž Marčič, sedanji organist v Vojniku, je v zbirki zapisal: »Ne zgodi se pogosto, da imajo človek, skupina ljudi ali širša skupnost ljudi priložnost sodelovati in prisostvovati pri odkrivanju zakladov domačega okolja, ki so bili skorajda pozabljeni. Ko je dr. Slavko Šopar, sin pokojnega vojniškega organista in zborovodje Ivana Šoparja, Občini Vojnik in Župniji Vojnik poleti 2014 ponudil njegovo glasbeno zapuščino v obliki notnega gradiva, smo lahko le po tihem upali na neodkrite bisere preteklega glasbenega življenja v Vojniku. Po pripovedovanju pevcev, ki so še peli pod vodstvom gospoda Šoparja, bi prej ali slej morali naleteti na kakšno avtorsko skladbo. Na naše veliko veselje so ob pregledovanju velike količine gradiva, ki je vsebovalo originale in kopije skladb zelo raznolikih glasbenih zvrsti, začele prihajati na plano zdaj ena, zdaj druga skladba s podpisom »Ivan Šopar«! Po koncu razvrščanja se je na prav posebnem kupčku rokopisov nabralo kar 25 pesmi in mašnih spevov. Ob navdušenju vseh udeleženih pri odkrivanju nam zaupane glasbene zapuščine se je Občina Vojnik odločila izdati zbirko pesmi do sedaj edinega nam znanega skladatelja, ki je deloval na področju občine Vojnik. Pesmi v zbirki so razvrščene kronološko glede na mesto v cerkvenem letu, znotraj določenega časa cerkvenega leta pa po abecedi.«

     Ivan Šopar se je rodil 21. junija 1888 na majhni kmetiji v zaselku Kovk v fari Dol pri Hrastniku. Osnovno šolo je obiskoval na Dolu pri Hrastniku. Doma so mu namenili uk v mizarski stroki, njega pa je vleklo h glasbi. Sledil je svoji želji in se kot mladenič podal v »Brvarjevo orglarsko šolo« v Celju. Po treh letih jo je uspešno končal. Prvo službo je opravljal v Rogatcu, po treh letih se je premestil v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je služboval do leta 1920. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo in se leta 1914 poročil. Prva svetovna vojna mu je začasno prekinila delo. Bil je vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Ker je imel pokvarjen vid, je bil kot rezerva napoten v avstrijski Knittelfeld. Opravljal je službo ordinarija pri vojnem kuratu. Užival je v svoji prednosti, da je imel v tem kraju možnost igrati na orgle. Na svečnico leta 1920 je nastopil službo organista v fari Vojnik pri Celju in svojo službo opravljal praktično vse do svoje smrti, 28. maja 1973. Obdobje med obema vojnama je bilo zelo plodno. Poleg zavidljivega števila cerkvenih pevcev je vodil še pevsko društvo »LIRA«. Zbor je nastopal na samostojnih koncertih. Uveljavljal se je kot izvajalec in organizator odmevnih prireditev in operet, kot so »Miklova Zala«, »Kovačev študent«, »Čevljar in vrag«, »Kristusov pasijon« itd.

      Druga svetovna vojna je leta 1941 pretrgala to plodno delo. Nemci so ga aretirali med prvimi, in sicer že 20. aprila 1941 na cerkvenem pragu, ko je hitel na popoldanske večernice. Pomoč je Nemcem nudil »domači vohljač«, ki je bil nekaj časa celo cerkveni pevec … Odpeljali so ga v Stari pisker v Celje, od koder so ga po treh mesecih izpustili. Domačo hišo so Nemci zaplenili, družino pa nasilno izselili. Zatočišče in streho nad glavo je družina našla v Šempetru v Savinjski dolini pri sorodnikih. Uspelo mu je dobiti delo v tovarni emajlirane posode v Celju, kamor se je dnevno vozil z vlakom iz Šempetra. Prav tako je še nekako vzdrževal orglarsko službo v Vojniku. S pomočjo znancev je dobil sobico v kaplaniji, kjer je ob sobotah in nedeljah orglal ter vodil zborček bivših pevcev. To skromno opremljeno sobico so oropali iz Vojnika umikajoči se Čerkezi aprila 1945. V domačo hišo v Vojnik se je družina lahko vrnila šele avgusta 1945. Tu je zopet zavzeto nadaljeval vodenje cerkvenega zbora in komponiranje. Kot uspeh mu lahko pripišemo, da so štirje njegovi pevci tvorili močno jedro celjskega »Komornega zbora« pod vodstvom prof. Egona Kuneja. Ogromno časa je posvečal razmnoževanju not – pisal jih je na posebnem papirju in razmnoževal na pripravi, imenovani šapirograf.

     Gospa Katica Jakopič se ga spominja s hvaležnostjo: »Rada sem pela že kot otrok, a najbolj sem ponosna, da me je gospod Šopar kot mlado, šestnajstletno dekle povabil k sodelovanju v njegov mešani cerkveni zbor, kjer sem kot pevka zorela ob njegovi natančnosti in doslednosti.« Spomini gospe Ivice Kos pa segajo še v njena otroška leta: »Ko sem bila še otrok, nato šolarka in še kasneje, ko sem odraščala, se je poldeveta maša imenovala otroška maša. Vsi šolarji smo v vrstah stali tu pred prezbiterijem, sredi nas je bil g. kaplan, za harmonijem pa g. Ivan Šopar, ki je bil zelo resen in natančen organist. Za harmonijem je sedel že nekaj minut pred pričetkom maše in otroci smo kar tekmovali, kdo bo stal bliže njega. Nekdo od malo večjih otrok je imel nalogo menjavati plakate s pesmimi na stojalu. Mnogi smo že med mašo razmišljali, katere pesmi bomo potem ponavljali. Ko je bilo konec maše, smo tisti otroci, ki smo redno peli, brez vabila ali kakšnih posebnih prošenj ostali ob harmoniju in g. Šopar je povedal, katere pesmi bomo ponovili ali se na novo učili. Nikomur niti na misel ni prišlo, da bi odšel prej iz cerkve, dokler nam ni on rekel, da lahko gremo.

     Skupaj z njim smo polepšali bogoslužje in peli Bogu v čast, nam pa v zadovoljstvo v srcu. Še danes čutim do gospoda Šoparja veliko spoštovanje.«

     Nekaj let pred smrtjo se je g. Šoparju izpolnila še dolgoletna želja, da je v farni cerkvi v Vojniku lahko zaigral na nove orgle. Kupila jih je fara, ob izdatni pomoči gospe Munda iz Škofje vasi. Ustvarjalen, neutrudljiv in mnogim vzor je bil do konca svojega življenja. Njegov celotni bogati notni arhiv pa so kot donacijo iz rok sina Slavka Šoparja prejeli predstavniki njegove domače fare Vojnik. Tako kot je deloval gospod Ivan Šopar, gotovo, z majhnimi, a številnimi koraki, želimo z izdajo njegovih pesmi postaviti spomenik ustvarjalnosti prizadevnega glasbenika z Vojniškega in prispevati v zakladnico širšega slovenskega prostora nove bisere.

     Ob zaključku lepega in kvalitetnega koncerta je prisotne pozdravil dr. Slavko Šopar, ki je še edini živeči otrok Ivana Šoparja, in se zahvalil Občini Vojnik, župniji, predvsem pa prof. Tomažu Marčiču in zboroma za izvajani koncert. Čestitkam se je pridružil vojniški župan Branko Petre in se zahvalil vsem, ki so pomagali pri uresničitvi koncerta in izdaji zbirke, predvsem pa dr. Slavku Šoparju, prof. Tomažu Marčiču in Urški Mužar. Župnik Anton Perger se je prav tako zahvalil vsem sodelujočim, med drugim tudi pevcem in zborovodji, ki s svojim izredno kvalitetnim delom nadaljujejo pot, ki jo je začrtal Ivan Šopar, in seveda županu in Občini Vojnik, ki imata tako velik posluh za vse, kar je dobrega. Prireditev je povezoval Benedikt Podergajs.

 

Milena Jurgec

Foto: Matjaž Jambriško

                                              Iz MojaObčina.si Vojnik

CVETNA NEDELJA NA FRANKOLOVEM 2015

Pred cvetno nedeljo in velikonočnimi prazniki 2015 so v PGD Frankolovo obudili že tradicionalno izdelavo butar in velikonočnega pirha. Letos sta bili malo višji, merili sta 22,40 metra.

Butare pred cerkvijo sv. Jerneja v Vojniku že osmo leto zapored

 

Že osmo leto zapored stojijo na pobudo Mirka Krašovca, člana ŽPS Vojnik in predsednika Vinarsko-vinogradniškega društva Vojnik, na cvetno nedeljo pred župnijsko cerkvijo sv. Jerneja v Vojniku tri butare velikanke.

     Pripravljalna ekipa, ki jo vodi Mirko Krašovec, se je sestala 10. marca 2015 v župnišču v Vojniku. Prisotnih je bilo 15 udeležencev. Dogovorili so se, da se dobijo 26. marca pod Rebevškovim kozolcem, kjer bo potekalo ustvarjalno delo, in si razdelili zadolžitve. Skupaj so ugotovili, da so projekti, ki jih pripravlja skupina, zelo uspešni in sprejeti med ljudmi. Ti projekti so: izdelava butar, licitacija krač na antonovo (denar namenijo za točno določene stvari – letos za slušno zanko v župnijski cerkvi), blagoslov vina na martinovo, sveta maša in blagoslov vina v podružnični cerkvi sv. Tomaža in še marsikaj drugega. Vse aktivnosti zapisuje kronist Pavle Leskovar.

    V četrtek, 26. marca 2015, so prišli pod Rebevškov kozolec mladi in starejši, ki so pripeljali ali prinesli s seboj material in orodje za delo. Ob veselem pogovoru in natančnem izdelovanju, ki poteka po točno določenem redu, so nastale tri čudovite butare, ki so jih prinesli pred cerkev in jih tam strokovno postavili. Pridružil se je tudi župan Branko Petre. Delo je bilo sicer zahtevno, a zelo prijetno. Zaključili so ga z druženjem, ki so ga popestrili nekateri člani Vinarsko-vinogradniškega društva (družina Majcen, Mirko Krašovec itd.) z domačimi dobrotami.

 

Milena Jurgec

Foto Jure Vovk

JASLICE V BAZILIKI ILBENSTADT
Duhovnik dr. Vinko Kraljič pripoveduje:

V teh jaslicah je veliko mojega osebnega dela. Naredil sem 15 betlehemskih hiš, nebo sva naredila z gospo Kristo Rosenkranz. Sveta družina in pastirji je bilo najino skupno delo. Ena učiteljica je modelirala obraze pastirjev in ovčke oblekla v volnene kože, druge žene so krojile in šivale obleke. Vsi pastirji, sveta družina, sveti trije kralji, ter ovčke so z blagom oblečeni in to je nekaj posebnega. Oblečeni pastirji izgledajo, kot žive osebe in to daje celim jaslicam čudovito toploto in lepoto. Pri postavitvi jaslic sem imel skupno deset moških pomagačev.
   Jaslice so bile najlepše na daleč naokoli in so jih od Božiča do Svečnice obiskovali številni obiskovalci od blizu in daleč.

P.S
Naš duhovnik dr.Vinko Kraljič je deloval v Ilbenstadtu več kot 30 let.

Pozvonil je zvon

 

VITANJE - Pod vrhom gore Stenica, kjer je vas z istim imenom se je v nedeljo slovesno blagoslovil zvon. Tam so namreč pred desetletjem postavili kapelo, in sicer ob skali, kjer je po starem verovanju sled Marijine roke.

Kapela je na težko dostopnem mestu, na nadmorski višini približno tisoč metrov. Okoli dvajset kilogramov težak zvon je blagoslovil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Med mašo je pel vitanjski cerkveni pevski zbor Lučke, za slovesno vzdušje so s pokanjem poskrbeli še "možnaristi" iz Nove Cerkve. Približno tristo zbranih, ki so se po blagoslovitvi udeležili družabnega srečanja pri lovski koči, je pozdravil župan Slavko Vetrih. Botra novega vitanjskega zvona sta Janko Iršič in Ivan Jakop.

Na  cvetno nedeljo v Vitanju 2014

(Slike so povzete iz "župnija Vitanje")

Na teh treh butarah je  delalo kar 19 vojniških "cvetličarjev". Postavili so jih pred svojo vojniško župnijsko cerkev sv. Jerneja letos aprila 2014.

20 meterski butari na cvetno nedeljo na Frankolovem 2012
26.12.2013 je bila razstava jaslic v samostanski kleti pri sv.Trojici, ki se jo je udeležil tudi Vojnik. Letos je razstava krasila podoba vojniške pokrajine, Devico Marijo, kapelice, mlin, žago, kozolec, planinski dom ...
Celjski škof dr. Stanislav Lipovšek blagoslovi 22.12.2013 (4. adventna nedelja) za cerkev vitanjske podružnice cerkev Sv. Vida dva zvonova.
Zahvalna nedelja 9. oktobra 2013 na Frankolovem
Novi nagrobni križ na vojniškem pokopališču

 

Novo nagrobno obeležje

 

V sredo, 30. oktobra, je podjetje ODER postavilo novo nagrobno obeležje na novem delu vojniškega pokopališča.

       Postavitev in samo izdelavo je uredila Pogrebna služba PRIMOŽIČ iz Vojnika na način, da so našli darovalca, ki je bil pripravljen financirati izdelavo in postavitev tega novega križa. Darovalec želi ostati neimenovan, kar je razvidno tudi na gravirani ploščici, ki je na temelju križa.

       Na 1. november je imel župnik Anton Perger mašo ob blagoslovu grobov, obenem pa je blagoslovil tudi ta križ.

 

16.06.2013 posveti pri sv. Tomažu nad Vojnikom dva nova zvonova celjski škof Stanislav Lipovšek.
Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante