Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

ZAVRNITEV

Sin se je vrnil domov v Ameriko iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem.

Oče prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja“.

Seveda“, je odgovoril oče, zelo radi bi se srečali z njim“.

Toda moram ti povedati še nekaj", je nadaljeval sin. „Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami“.

Joj sin!! Kaj ne poveš! Morda bi mu našli prostor, kjer bi živel.“

Ne oče, rad bi videl, da bi živel z nami!“

Nato je oče odgovoril: „Sin, ne veš kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta! Se bo že kako znašel.“

Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali.

Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu iz zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda groza. Videla sta: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko!

ALI TUDI MOJ BOG LAHKO ZGORI

 

V neki vasi je izbruhnil požar. Bogataš in siromak, do tistega dneva

 

dobra soseda sta izgubila vso svoje imetje. Siromak je ostal miren,

 

bogataša se je lotil velik obup.

 

Mojzes“ je dejal naposled bogati, „kako je mogoče, da si tako

 

miren, ko pa je vse kar sva imela, zgorelo v požaru?“

 

Meni je ostal moj Bog“, je odgovoril siromak, „tvoj pa je zgorel v

 

hiši.“

DATI ČEVLJE POD POSTELJO

Neki devetletni deček je vsak večer, preden je šel spat, običajno položil svoje čevlje pod posteljo.

    Seveda jih drugo jutro ni mogel preprosto doseči, ampak je moral poklekniti k postelji, da si jih je lahko obul.

     Ta nenavadna vsakdanja „telovadba“ je šla njegovi mami na živce. Ko nekega dne ni mogla tega več prenašati, je dejala otroku: „Misli z glavo in položi čevlje tako, da jih boš zjutraj lahko takoj vzel v svoje roke in se ti ne bo treba vsako jutro tako naprezati!“

     Dečel ji odgovori: „Ko se spustim na kolena, da dosežem svoje čevlje, se spomnim, da moram opraviti jutranjo molitev.“

 

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante