Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

 

SREČA JE V OSREČEVANJU

 

Dva moža, oba hudo bolna, sta skupaj ležala v isti sobi bolnišnice. Eden od njiju je smel vsak dan eno uro sedeti v svoji postelji, ker mu je to pomagalo odvajati vodo iz pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.

       Drugi mož pa je moral vse dneve preležati na hrbtu. Kmalu sta se moža spoprijateljila in cele dneve pogovarjala. Govorila sta o svojih družinah, hišah, službah, o tem kje sta bila pri vojakih in kod vse sta potovala. Mož, ki je vsak dan eno uro sedel ob oknu je drugemu opisoval stvari, ki so zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za tisto uro dneva, ko mu je prijatelj tako živo opisoval dogajanje in barvitost zunanjega sveta.

         Iz njegovega pripovedovanja je spoznal, da okno gleda na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so plavali in se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali papirnate čolničke. Zaljubljenci so se držeč za roke sprehajali med cvetjem  mavričnih barv. Stara in mogočna drevesa so krasila pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise visokih gora. Ko je mož ob oknu opisoval lepote pokrajine do podrobnosti, je oni drugi priprl oči in si živo predstavljal slikovite prizore.

        Nekega poletnega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je pomikala ob jezeru. Drugi mož, priklenjen na posteljo, sicer ni slišal godbe, a si jo je predstavljal v svojih mislih.

        Tako so minevali dnevi in tedni. Ko je sestra nekega jutra prinesla v sobo vodo, je v postelji ob oknu našla moža, ki je mirno umrl med spanjem. Sestra je poklicala bolniško osebje, ki je odneslo umrlega iz sobe. Prav kmalu je drugi mož zaprosil sestro, naj ga premestijo k oknu, kar mu je z veseljem ustregla. Ko se je mož udobno namestil, ga je pustila samega. S težavo se je mož dvignil na komolce, da bi na lastne oči videl to čudovito pokrajino pod oknom. Končno se mu je ponudila priložnost. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. A glej, okno je bilo obrnjeno v gol in pusti zid. Mož je povprašal sestro, kako je umrli sosed mogel tako čudovito opisovati stvari o pokrajini. Sestra mu je povedala, da je bil pokojni slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Dodala pa je: "Morda vas je hotel samo osrečiti!"

                                                                 Iz Župnijskega pisma

VODA NA KAMEN

 

Narava vode je mehka, narava kamna pa trda.

 

Toda, če voda vstrajno kaplja na skalo,

 

v dolgem času v njej izdolbe luknjo.

 

       Podobno je z Božjo besedo.

 

Mehka je, naše srce pa trdo.

 

Človek, ki zvesto posluša Božjo besedo, dopusti,

 

da se trdota njegovega srca odpre Božji milosti.

KRUH IZ KAMNA

Živela je mati, ki je imela tri otroke. Nena soseda, ki je bila bogata, je tudi imela tri otroke. Toda je bila tako skopa, da nikoli ni ničesar podarila revnemu človeku.

    Zgodilo se je, da je revni materi spet zmanjkalo kruha in njei otroci so stradali. Šla je do bogate sosede in jo prosila: „Prosim samo za hlebček kruha za moje otroke, ki so lačni“.

   „Še zase nimam kruha“, je odgovorila soseda, „kako naj ga dam tebi“?

   „Ampak vi ste tako bogati“, je moledovala uboga mati. „Gotovo imate v shrambi vsaj en hlebček“.

   „O, ne, nimamo! Če ga imamo, potem naj Bog vsak hlebček kruha spremeni v kamen“, se je zaklinjala bogata žena.

Revna mati se je jokajoč vrnila domov. Bogata žena pa je dejala svojim otrokom: „Sedaj bomo namazali kruh z marmelado“! Šla je k omari, da bi iz nje vzela kruh, Toda glej, ta se je spremenil v kamen.

   „Ne skrbite“, je brezskrbno dejala bogatašinja. Otrokom je izročila denar in torbo, ter jih poslala k peku po sveže hlebčke kruha.

   Otrok dolgo ni bilo nazaj. Ko so se vrnili, so otroci rekli materi: „Joj, mama, torba je neznansko težka in komaj smo jo nosili domov“. Mati je odprla torbo in v njej zagledala kmne v obliki hlebčkov.

   Bogatašinjo je tako prevzelo, da se je sama odpravila k peku po kruh in pecivo za ubogo sosedo. Ob enem pa je tudi kupila še nekaj mesa in masla, da bi ga ji nesla.

   „Gospa“, je dejala in izročila ubogi ženi nakupljeno, ter še dodala: „Nikoli več ne bom sebična. Bog je kruh res soremenil v kamen, o, dabi kamen spremenil nazaj v kruh, da bodo moji otroci imeli kaj jesti ...“

   Odpravila se je domov in kamni v torbi so se spremenili v kruh, ker se je omehčalo njeno srce.

                                                             Iz Župnijskega pisma

NOČNI LET

 

Neke noči je letalo letelo čez Atlantski ocean. Potniki so uživali ob večerji, lahki glasbi in vzdušje je bilo sproščeno in mirno Nenadoma so na letalu odpovedale zveze, orientacijski sistem in ugasnila je komandna plošča. Inženir na letalu ni mogel popraviti okvare. Pilota se je polotil mrzlični strah. Kako naj najdem smer? Letel je čez ocean v temni noči in ni bilo nobene točke na kopnem, ki bi mu bila v oporo. Stevardese je prosil, naj ugotovijo ali je med potniki kakšen strokovnjak za elektroniko.

        Po neprijetnih trenutkih je prišla v pilotovo kabino neka popotnica. „Ali ste strokovnjakinja za elektrotehniko“, jo vpraša pilot.

Ne gospod“, je odgovorila potnica. „Sploh nimam pojma o teh rečeh.“

Kaj pa sploh delate tukaj? Je vprašal pilot.

Povejte v čem je težava. Mogoče bom le lahko pomagala“ je rekla potnica.

Pilot se je razjezil: „Če nič ne veste o elektroniki, izginite iz kabine! Ne potrebujem vas“!

Potnica je odgovorila mirno in vljudno: „Prosim povejte mi kaj je narobe!“

Ali ne vidite sami?“ je bruhnilo iz pilota. „Naprave ne delujejo. Ne vemo kje smo. Sredi noči smo se izgubili nad oceanom“.

O, saj lahko pomagam“ je dejala potnica. Vem nekaj o stvareh, ki nikoli ne odpovedo. Niso odpovedale v preteklosti in ne bodo nikoli v prihodnosti.

Pilot je nezaupljivo in začudeno gledal. „O čem govorite?“ Jo je vprašal.

O nebu prijatelj“, je odgovorila tujka. „Zvezde bodo vaše vodnice. Pokažite mi smer letenja čez ocean na zemljevidu in točko kamor smo namenjeni!“

       Potnica, na videz čisto navadna ženska, je bila astronomka. Sedla je k pilotu z zemljevidom v naročju in s pogledom uprtim v nebo. Zanesljivo in vešče je vodila pilota na letu. Ob zori je letalo pravilno pristalo na cilju.

                  

                   Ali moramo samo s tehnologijo in z materialnimi

                   dobrinami rešiti vse probleme človeškega bivanja?

                                                    Iz Župnijskega pisma

DVA POPOTNIKA

Nekega mrzlega dne je neusmiljeno snežilo. Dva moža sta hodila peš in imela pred seboj dolgo pot. Zaradi novozapadlega snega sta hodila vedno težje. Ob poti sta naletela na moža, ki je ležal v snegu in ni mogel več iti naprej.

       Eden od potnikov je predlagal, da bi nesrečnežu pomagala, drugi pa je ta predlog zavrnil in se sam odpravil naprej.

        Z veliko težavo si je drugi mož naložil ubožca na rame in si v snegu počasi utiral pot. Po težki in naporni hoji je prišel do zmrzjenega trupla. Obšla ga je groza, ko je v njem prepoznal svojega nekdanjega popotnika.

 

      Tako, kot se je zgodilo dobremu popotniku v zgodbi, se pogosto dogaja tudi nam, ko sprejmemo breme drugega, nas spremlja poseben blagoslov. Ko si je dobri mož prizadeval rešiti onemoglega popotnika, se je tako ogrel, si je sam rešil življenje.

     Ta primer nam govori, da zase ne skrbimo takrat, ko si prizadevamo, da bi si pridobili pozornost ljudi, ampak takrat, ko jim mi naklonimo svojo pozornost. Velja tudi: sreče ne dosežemo takrat, ko pričakujemo, da bodo drugi pristopili k nam, ampak tedaj, ko mi iskreno stopimo k njim.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante