Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

BOG-ALFA IN OMEGA

 

Skladatelj Johan Sebastijan Bach je skoraj na

 

vseh svojih notnih rokopisih napisal dve vrsti

 

začatnic. Na začetku je zapisal J. J. - Jezus Juvet-

 

Jezus, pomagaj mi!

 

Na koncu pa S. D. G. Soli Deo gloria -

 

Samo Bogu slava!

 

V zavesti, da nam Bog pomeni začetek in konec,

 

bo tudi za nas dobro, če bomo te „črke“ postavili na

 

začetek in konec našega dne ali dela.

BOG, KI BI GA RAD SREČAL

 

   Neki homoseksualec je umiral radi AID-sa. Nekega dne, ne da bi vnaprej razkril drugim svojo bolezen, povabil na kosilo duhovnika. Sredi obeda je mož pogledal duhovniku v oči in dejal: „Imam AIDS in umiram!“ Duhovnik je pretresen vstal, stopil do gostiteljs, ga potrepetljal po rami in rekel: „Žal mi je za vas. Sočustvujem z vami.“

   Nekaj časa po tem dogodku se je mož spreobrnil. Svojo odločitev je duhovniku opisal takole: „Veste, zakaj sem se odločil, da sprejmem Kristusa v svoje življenje? Ko sem vam zaupal, da umiram radi AIDS-a, sem bil pozoren na govorico vašega telesa. Zanimalo me je, če boste v trenutku zbežali, ali pa vsaj odmaknili krožnik in kozrec. Namesto, da bi storili kaj takega, ste se mi približali in se me dotaknili. V vaših očeh sem prebral iskreno sočutje. Sprejeli ste me. Takrat sem si dejal, da bi takega Boga v kakršega verujete vi, rad tudi jaz srečal. Ko bom umrl.

 

Ne sovraži svojega brata v srcu; odkrito posvari svojega bližnjega.

Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.

 

3 Mz19,17-18

MOLITEV S ČRKAMI

 

Dedek in babica sta za eno noč sprejela v varstvo svojo vnukinjo. Ko je dedek šel mimo vnukinjene sobe, je slišal kako ona ponavlja abecedo.

Kaj pa delaš?“jo je dedek vprašal.

Molim“, mu je odgovorila vnukinja. Toda, ker ne znam pravilno moliti besedo za besedo, zato preprosto izgovarjam črko za črko. Bog jih bo prvilno spravil -drugo ob drugo namesto mene, saj pozna moje misli in želje.

TEGA NE MOREM, OČKA

 

Ko sta David in njegov oče nekega dne kopala na zelenjavnem vrtu za hišo, sta naletela na večjo skalo.

Morala jo bova prestaviti“, je rekel oče.

Jaz jo bom odstranil“, je dejal David. Želel je biti koristen.

Potiskal je in dvigal, da mu je jemalo sapo, a skala se ni premaknila.

Ne morem je premakniti“, je rekel David in priznal svojo nemoč.

Mislim, da jo lahko“, je dejal oče. „Če se potrudiš, lahko narediš vse“.

David je spet poskusil, dokler ga roke niso začele boleti in mu  je šlo skoraj na jok.

Ne morem je premakniti“, je spet rekel. „Res ne morem očka. Potrudil sem se, kolikor sem mogel, pa se ni premaknila niti za centimeter.“

Ali misliš, da si res storil vse , kar moreš“ ga je prijazno vprašal oče? David je prikimal, toda oče je zmajal z glavo.

Ne, še na eno stvar si pozabil, če to narediš boš zmogel prestaviti skalo!“

Kaj sem pozabil“?, je ugibajoče vprašal.

Oče se je nasmehnil. „Tu sem jaz“ je rekel. „Mene bi lahko vprašal, da bi ti pomagal, pa me nisi“.

Očka, a mi pomagaš“, je vprašal David.

Oče in sin sta se skupaj spravila k skali in jo začela porivati. Počasi sta skalo valila proč in tako razširila prostor za zelenjavni vrt.

David se je smehljal in veselil: “Premaknila sva jo očka. Premaknila“!

 

Kolikokrat čutimo, da moramo bremena nositi sami,

a to ni res. Bog je vedno blizu in samo čaka,

da ga vendar prosimo za pomoč.

                                                             Iz Župnijskega pisma

NESTI BRATA

 

Mlado dekle se je po poti vzpenjalo na hrib in

 

na ramenih nesla invalidnega otroka.

 

Mož, ki jo je srečal ji je dejal:

 

Dekle, to je pretežko breme zate!“

 

Dekle ga je veselo pogledala in dejala:

 

Gospod, pa saj to ni breme. To je moj mlajši brat.“

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante